Slika iz albuma Mimi Bravčeve je nastala pred drugo svetovno vojno, 7. aprila 1940, kdo jo je napravil pa ni znano. Fotograf se je postavil na glavno ulico s hrbtom proti Staremu trgu, tako da je zajel ravni del – na sliki blatne – makadamske ceste, ki ga obdajajo hiše premožnih Ložanov – posestnikov, trgovcev, obrtnikov … s pločniki, tablami z imeni lokalov in nekaj kolesi, naslonjenimi na zid.
Drevesa so pri sodniji, hiša, ki jo je videti desno od sodnije in naprej po cesti, pa je bila Bravcova gostilna, od koder je bil doma Ivan Bravec – Žan, ki je pozneje z družino živel na loških Mandrgah. Bravcova gostilna je imela spodaj kleti za vino, v nadstropju, kamor se je prišlo po stopnicah in ganku pa prostore za stanovalce. Lož je bil pred vojno poln uradnikov, financajev in žandarjev, ki so morali nekje bivati in ena od možnosti je bila Bravcova gostilna.
Ivan Bravec – Žan je bil trgovec, ki je trgoval z različnimi stroji in napravami (posnemalniki za mleko in podobno) in veteran prve svetovne vojne, ki se je kot vojni ujetnik v Rusiji seznanil z boljševizmom in revolucionarnim komunističnim nazorom. Leta 1921 je kot član in soustanovitelj komunistične stranke v Ložu (ustanovljena 18. oktobra 1920) kandidiral za župana v občini Lož na občinskih volitvah, ki so bile 8. maja. Kandidiral je na opozicijski listi in bil z veliko večino glasov tudi izvoljen, vendar so bile volitve že čez tri dni z dekretom okrajnega glavarja razveljavljene v vseh tistih občinah, kjer so zmagali komunistični kandidati, torej tudi v Ložu. Avgusta leta 1921 je bil sprejet starojugoslovanski Zakon o zaščiti države, ki je prepovedal komunistično stranko. Žan Bravec zaradi svojega političnega nazora in zmage na volitvah za župana nikoli več ni dobil nobene službe ne Loški dolini, ne kje drugje. Starejši ljudje v Ložu za to dogajanje, ki je doletelo Žana Bravca, še danes uporabijo krepki domači izraz, da so ga “zbrunčli”, to je popolnoma onemogočili.
Nasproti sodnije, tam kjer je danes spomenik, je Špelinova (?) hiša, v presledku med njo in naslednjo hišo pa je pot na Mandrge in k cerkvi sv. Petra.
Lož se je zaradi požiga avgusta 1942 močno spremenil in tudi po obnovi so bila obdobja, ko so stare hiše pospešeno izginjale in rasle nove, prišel je zadružni dom, asfalt, vodnjaki so izgubili svoj pomen, tovarna se je nesluteno razširila, a jedro Loža še vedno ima nekaj nekdanjega šarma: bivša sodnija, kjer je bil do osamosvojitve Slovenije Muzej ljudske revolucije, je obnovljena, hiše, zgrajene po vojni, so zdaj že bolj ali manj negovane stare dame, lipe pri vodnjaku šepetajo zgodbo o študentu, ki se je s kolesom pripeljal na ogled Loža … Drveč od Bloške Police po klancu navzdol je videl cerkev sv. Roka in loške njive, zelnike, potem skednje, hleve in koče, nato nekaj lepih hiš, potem pod razvalinami gradu cerkev sv. Petra, nekaj gostiln, potem pa spet njive. Tam sreča nekoga in vpraša: “Povejte mi no prosim, kod pa se gre v Lož?”
“I – saj ste se pravkar peljali skozenj!” je dobil odgovor … Velik res ni Lož, kar je res, je res; je pa lep in tudi pomemben ni bil in ni malo.
Kdo je mladi oče, ki pelje hčerko na kolesu, ne vemo in tudi kako se je znašel v albumu Mimi Bravčeve ostaja skrivnost – mogoče je bil sorodnik, znanec, prijatelj, sosed ali slučajni mimoidoči, ki je fotografu prekrižal pot, ko je hotel posneti srce mesta Lož.
Tukaj se dobro vidijo mlade lipe pri vodnjaku pred sodnijo, zadaj pa Bravcova gostilna. Na njenem mestu zdaj stoji drugačna, obnovljena hiša. Na cesti pred sodnijo sta dve drobni postavi, ki sta se pravkar srečali.
Na mestu prve hiše na levi je sedaj spomenik NOB in tudi drugih dveh ni več, ampak je na mestu srednje vrt, poleg pa obnovljena oziroma nova hiša. V srednji je bila še do pred kakih 30 let trgovina, kakor tudi pred vojno. Hiše imajo obokana vrata in okna ter lesene naoknice, ki jih je mogoče trdno zapreti, spredaj pa je lesena klop iz letev, kjer se da v miru posedeti in opazovati mimoidoče ali poklepetati z njimi …
Datum: 7. IV. 40… Kot pravi zapis na zadnji strani slike, je bila ta posneta 7. aprila 1940 – v času, ko se je že napovedovala svetovna katastrofa, a v Ložu je bilo še mirno.
Dobrih dvajset mesecev pozneje, 19. oktobra 1941 se je zgodil partizanski napad na italijansko postojanko v okupiranem Ložu, eden prvih znakov organiziranega odpora v takratni Ljubljanski pokrajini, že kmalu sledijo zapiranje in internacija prebivalcev, izgon in izseljevanje, požigi … in 1. avgusta 1942 tudi streljanje talcev iz Loža in italijanski požig starodavnega mesteca … Pesnica Marička Žnidaršič je o požigu Loža napisala pretresljivo pesem z naslovom Lož gori.
Viri:
- Julka Bravec, Lož, februar 2017, ustno
- Notranjski listi I, zbornik, stran 104 – 111
Kraj: Lož
Datum: 7. 2. 1940
Avtor: ni znan
Zbirka: Miloš Toni
Skenirano: 22. 2. 2015
Oblika: fotografija
