Pomladek Jadranske straže – pevski zbor meščanske šole na Rakeku v šolskem letu 1939/40. Spodaj v sredini dirigent, skladatelj Makso Pirnik.
Makso Pirnik – poglejmo si nekaj podatkov o njem:
- V osnovno šolo je hodil na Prihovo. Kot deček se je vpisal na triletno meščansko in orgelsko šolo v Celju. Poglobljeno glasbeno znanje si je pridobival na mariborskem učiteljišču v letih od 1923 do 1927. V ta čas segajo njegovi prvi poskusi komponiranja kratkih vokalnih skladbic ter vodenje pevskih zborov.
Prvo službo je dobil leta 1927 v osnovni šoli v Oplotnici. Po premestitvi v Litijo je lahko redno obiskoval predavanja na ljubljanskem glasbenem konservatoriju in si pridobil znanje iz solo petja, klavirja in dirigiranje pri znanih slovenskih umetnikih. Po diplomi leta 1933 je študiral harmonijo in kontrapunkt pri prof. Slavku Ostercu. - Bil je pobudnik in vodja Društva pevovodij mladinskih pevskih zborov, ki je bilo ustanovljeno leta 1936 v Slovenskih Konjicah.
- Z litijskim mladinskim pevskim zborom je leta 1934 nastopil na prvem festivalu mladinske zborovske glasbe v Ljubljani in zaslovel kot odličen mladinski zborovodja. Leta 1937 je bil premeščen na meščansko šolo na Rakeku.
- V času narodnoosvobodilnega boja je nadaljeval s svojim pedagoškim delom z mladino na osvobojenem ozemlju. Po kapitulaciji Italije je bil imenovan za organizatorja in vodjo pevske dejavnosti na Primorskem. Iz tega obdobja je tudi njegova najbolj znana pesem Smrt v Brdih, ki je ponarodela.
- Po vojni je nekaj časa živel v Trstu in Tolminu.
- Njegova dela za otroške in mladinske zbore odsevajo iskreno občutenost in razumevanje otroške duše. Več ali manj vsi poznamo njegove priredbe ljudskih pesmi Njega ni, Veseli pastir, Jaz bi rad vedel in druge. Cenil je ljudsko motiviko in pesnike, kot so Karel Destovnik-Kajuh, Srečko Kosovel, Simon Gregorčič.
Po Rapalski pogodbi je znaten del Jadrana pripadel Italiji. Za obrambo pravic do Jadrana je bila osnovana organizacija Jadranska straža in v njenem okviru tudi Pomladek Jadranske straže. V Učiteljskem tovarišu je ta organizacija takole opredeljena (Učiteljski tovariš 8. 06. 1939, št. 43):
»Jadranska straža«, ki si je v sveti in nesebični službi kralju in edinstveni jugoslovanski domovini stavila za cilj, da z vsemi sredstvi propagande razvija smisel našega naroda za svoj Jadran ter da budi in učvrščuje njegovo zavest o prvenstveni važnosti tega morja za našo zemljo, se je že čvrsto ukoreninila med vsemi sloji in širom vse Jugoslavije. Zgradila je trdne temelje organizaciji in poglobila v narodu čut za morje in zavest o njegovi važnosti. Viden dokaz tega dela in stremljenja je bil označen s simboličnim činom darovanja šolske ladje »Jadran« naši kralj. mornarici, da se na njej pripravljajo bodoča pokolenja pomorskih čuvarjev naše svete zemlje in svetih naših pravic.
V dosego teh vzvišenih ciljev je ustanovila Jadranska straža v svojem okrilju Podmladek Jadranske straže, pod čigar praporom se trumoma zbira jugoslovanska mladina od Triglava do Kajmakčalana. Vsem delom širne domovine pa prednjači v tem oziru dravska banovina.
»Tudi ministrstvo prosvete uvažuje delo PJS in je z odlokom S. n. br. 46502 z dne 30. dec. 1933. potrdilo pravila PJS, ki jih je sekcija PJS poslovenila. Opremljena z ustrezajočim poslovnikom jih bo dostavila vsem Podmladkom in šolam, da z novimi silami nadaljujejo delo, ki je bilo letos še v povojih. Največ zaslug za tolikšen podvig in razcvit mlade organizacije imajo vzgojitelji naše mladine, ki jih ni oviralo težavno šolsko in preobilno izvenšolsko delo ter so kljub številnim zaprekam znali zainteresirati v pouk jim izročeno mladino za doslej tako zapostavljano in omalovaževano morje. Z mladostnim ognjem so se vrgli na delo in uspehi so kronali njihova idealna prizadevanja. Njihova bo zasluga, ko postane Jugoslavija iz primorske države pomorska sila! Oblastni odbor in Sekcija PJS jim čestitata k uspehom in jim izrekata svojo najiskrenejšo zahvalo in priznanje! V slovenski učiteljski in profesorski zbor polaga organizacija vso nado, prepričana, da bosta vzgledno vztrajala na začeti poti za nacionalni in gospodarski podvig naroda in države.«
Pa še nekaj o potrebi po ustanovitvi meščanske šole na Rakeku (dLib: Izvestja državne meščanske šole Miroslava Vilharja na Rakeku ob desetletnici 1926/27-1936/37. Izdala in založila državna meščanska šola na Rakeku):
Odkar je razmejitvena komisija začrtala državno mejo med Rakekom in Postojno, je naša Notranjska izgubila edino meščansko šolo v Postojni in s tem možnost nadaljnjega izobraževanja po završeni ljudski šoli v domačem okraju. Da se temu odpomore in da dobi zopet Notranjska meščansko šolo, se je ustanovil meseca julija 1926 na Rakeku — v središču logaškega okraja in v izrazito lesno-trgovskem kraju — pripravljalni odbor za ustanovitev meščanske šole s predsednikom Franom Gornikom, upok. postajnim načelnikom, in s tajnikom Josipom Ribičičem, šol. upraviteljem na Rakeku. Po potrebnih začetnih delih in vlogah na prosvetno oblast je ministrstvo prosvete dovolilo to prepotrebno šolo, ki naj vzgaja in umstveno dviga prvenstveno naš nižji in srednji stan.
Ko je bil imenovan na meščansko šolo na Rakeku za ravnatelja Tone Gaspari, strok, učitelj na meščanski šoli v Krškem, se je osnoval upravni odbor za mešč. šolo. Le-ta je sicer zbral nekaj prispevkov, toda virov za kritje dvamilijonskega posojila, kakor je predvideval gradbeni načrt za novo ljudsko in meščansko šolo, ni nikakor mogel najti. Prav v času, ko bi se moralo ljudstvo pridobivati za prijatelje mešč. šole, je šla po občini protestna pola proti ustanovitvi mešč. šole. Razumljivo je, da je bila ta pola, ki so jo nabiralci podpisov poslali na prosvetno oblast, hud udarec za mešč. šolo. Predavanje, ki ga je imel takrat ravnatelj o ustroju mešč. šole, je obiskalo vsega 12 ljudi. Kmalu nato se je upravni odbor razšel, a njegovo delovanje je prešlo na krajevni šolski odbor, ki je moral zaradi obveznosti občine zdaj edini skrbeti za prostore in za učila na mešč. šoli. Začetek je bil torej skromen in težak. V poslopju, kjer so bile vsega skupaj tri šolske sobe v slabem in nehigijenskem stanju, je poučevala ljudska šola s petimi razredi in mešč. šola z enim razredom. Pri sejali kraj. šolskega odbora so odborniki razmotrivali vse okolnosti, kako bi se najuspešneje rešilo vprašanje mešč. šole. Razpravljali so o nadzidavi obstoječe stavbe. Ker ni bilo potrebnega denarja za novo stavbo, bi bil to tudi edini primerni izhod, ki bi približno ustrezal pogojem mešč. šole. Ali tudi ta predlog ni bil od nadzorne oblasti potrjen in tako je bil obstoj mešč. šole na Rakeku ogrožen. Končno je v šol. letu 1827-28 pri kraj. šol. odboru zmagalo načelo: meščanska šola mora ostati na Rakeku. Poslopje ljudske šole se je zato o počitnicah adaptiralo tako, da je bilo in da je še v stavbi za ljudsko in meščansko šolo: v pritličju 2 šolski sobi, pisarna za šol. upravitelja in delavnica za ročna dela, v I. nadstropju pa o šolskih sob, pisarna za ravnatelja mešč. šole ter zbornica. Pozneje se je 1. 1935 ustanovila še šolska poliklinika, za katero so adaptirali prostore v pritličju. Da ti prostori ne odgovarjajo potrebam mešč. šole, potrjujejo izjave vseh ministrskih odposlancev, ki v svojih poročilih izrecno poudarjajo, da v takih razmerah ne more učiteljski zbor dosegati tistih vzgojnih in učnih uspehov, ki bi jih po svoji ambiciji in po predpisanem programu lahko, ako bi imel primerne prostore in zadostno učil. Šola nima ne risalnice, ne fizikalne dvorane, ne telovadnice, ne kabineta. Ako bi obveljal predlog kraj. šol. odbora iz 1. 1928, da naj se stavba dvigne za eno nadstropje, bi bile vse te sobe danes v poslopju in bi bilo mogoče še urediti v pritličju gospodinjsko šolo s šolarsko kuhinjo, za kar ima mešč. šola že delno naložen fond.
Upravni odbor je sicer na svoji seji dne 26. aprila 1937 sprejel sklep, da naj všolane občine razmotrivajo na prvih sejali o brezobrestnem posojilu za zidanje meščanskošolskega poslopja, vendar je tu poklicana najbolj nadzorna oblast, da končno uredi vprašanje nove stavbe za mešč. šolo na Rakeku, posebno zato ker ne zahtevajo to le šolski interesi, temveč tudi splošno državni in nacionalni, saj je Rakek kraj ob meji, kjer so najvažnejša vrata v inozemstvo in kamor prihajajo domače visoke osebnosti ter odlični gostje iz inozemstva.
Šolsko leto 1926-27.
Šolsko leto se je pričelo 1. dec. z otvoritveno službo božjo. V I. in edinem razredu, ki je štel 17 dečkov in 31 deklic, sta poučevala ravnatelj Gaspari in strok, učitelj Rojec Vladislav, absolvent višje pedagoške šole v Zagrebu. Da dopolnijo učne predmete, so poučevali še sledeči honorarni učitelji in učiteljice z ljudske šole: šol. upravitelj Ribičič Josip (italijanski jezik), Kobal Josipina (ženska ročna dela), Milavec Josipina (gospodinjstvo) in Samsa Mara (žensko telovadbo). Verouk je poučeval honorarni veroučitelj Košiček Josip. 16. marca je nadzoroval šolo prosvetni šef dr. Dragotin Lončar, ki je naglasil predvsem nujno potrebo ureditve prostorov za meščansko šolo. Z odi. vel. žup. ljublj. obl. P. br. 3218-1, 25. 5. 1927, je bil imenovan ravnatelj Gaspari Anton za ministrskega odposlanca k završnemu izpitu na zas. mešč. šolo v Kočevje. Zavod je zaključil pouk 28. jun. s kratko proslavo Vidovega dne ter z razdelitvijo izpričeval.
Dirigent Makso Pirnik, ostali nepoznani.
Kraj: Rakek
Datum: 1940 (šolsko leto 1939/40)
Avtor: neznan
Zbirka: Franc Perko
Skenirano: 25. 5. 2017
Oblika: kopija fotografije
