Lojze se je leta 1937 rodil v Topolu na Blokah Zbačnikovim, po domače Hrbčanovim. Osnovno šolo je obiskoval po vojni in si želel postati pilot. Po vseh zvezkih je risal letala. Denarja za tako šolo takrat ni bilo.
Izučil se je za peka. A njegov nemirni duh, ga je pripeljal na ladjo. Pri Splošni plovbi Piran (SPP) se je najprej vkrcal na ladjo Bovec. Bil je zaposlen kot kuhar.
Kasneje je na ladji opravljal tudi druga dela. Plul je po vseh svetovnih morjih, svet je obkrožil trinajstkrat. Leta 1965 je SPP dobila dve novi tovorni ladji Bočno in Ljutomer. Z obema je plul na liniji za zahodno Indijo.
Vsak petek zvečer smo doma poslušali radijsko oddajo »Kje so naše ladje«.
Ko je domov prihajal na dopust, je bil zelo malo doma. Zanj je bila vsa Jugoslavija domače okolje, Slovenija pa dom. Obiskoval je sorodnike, prijatelje in vse znance. Spal je na brestovem gugalniku, ker se je bal »mirnih« tal, kajti na trdno stoječ postelji je mislil, da nekaj ni v redu. Njegova strast med dopusti je bilo tudi letenje z jadralnimi letali. Velikokrat smo mu z domačega dvorišča mahali v pozdrav.
Po dobrih desetih letih se je le ustalil na malo bolj trdnih tleh. Dobil je službo prvega picopeka v ljubljanski Parmi v pasaži Maximarketa. Tu so ga spoznali še vsi ostali Notranjci in tudi Ljubljančani, ki ga do sedaj niso. Še posebno študentje in dijaki, ki smo se v tistem času šolali v Ljubljani. Pekel je najboljše pice in za nas sorodnike in vse prijatelje in znance, ki jih je bilo zelo veliko, obložil vsako pico z dvojno mero.
Nemirno boemsko življenje polno dogodivščin je končal v mirnem okolju pri svoji sopotnici v Ljubljani. Zahrbtna bolezen ga je malo prezgodaj odpeljala med oblake, kamor si je želel kot otrok.
Lojzeta smo vsi poznali, a v bistvu o njem vedeli zelo malo. Njegove zgodbe so bile vezane na morske dogodivščine. Vendar nikoli ni govoril o težkih trenutkih, vedno je pripovedoval vesele zgodbe, katerim je dodal še tisto malo več, da smo ga zvedavo poslušali.
Fotografija je nastala v enem od pristanišč, kamor je Lojze plul. Ocenjujemo, da je nastala okrog leta 1970.
Prispevek je napisala Lojzetova nečakinja Vilma Dobrin.
Kraj: neznan
Datum: ocenjeno na 1970
Avtor: neznan
Zbirka: Vilma Dobrin
Skenirano: 5. 6. 2017
Oblika: fotografija
