Desetletja nazaj smo pod pšenico pogosto posejali tudi korenje, da smo imeli pozimi krmo za prašiče. Ko je bilo žito požeto, smo morali najprej njivo temeljito pograbiti, potem pa je sledilo, vsaj za mene najbolj mukotrpno delo, reševanje mladega, včasih komaj vidnega korenja. Poleg plevela je bilo potrebno, ob največji poletni vročini in soncu čimprej odstraniti tudi vse strnišče. Vročina, vse opraskane in popikane roke, boleča kolena so spremljale to za nas otroke, pa verjetno tudi za starejše, nepriljubljeno kmečko opravilo. Pod kolena smo si dali kakšno cunjo, kos kakšne deke. Da je bila opleta velika njiva, je bilo potrebno kar veliko časa in veliko rok, en sam ne bi prišel nikamor. Potrebna je bila pomoč.
Na pletev strniščnega korenja me veže zanimiv dogodek. Bilo je konec petdesetih let, mogoče kako leto pozneje. Doma so nam obljubili, da če bomo pridno pomagali pri pletvi in delo čim prej končali, bomo lahko šli jaz, štiri leta mlajši brat Boris in šest let mlajša sestra Darinka s karto K15 (veliki popusti pri vožnji z vlakom, avtobusom in ladjo) z ladjo do Dubrovnika. Ker smo bili pridni in njivo hitro opleli, smo dobili dovoljenje in se res podali na izlet.
Z Reke smo z ladjo potovali v Dubrovnik, tam izstopili, se iz pristanišča Gruž podali v staro mestno jedro Dubrovnika, se še isti dan spet vkrcali na ladjo nazaj proti Reki. Ker je bilo na ladji vse drago, denarja pa nismo imeli, smo si pomagali s sendviči, ki smo jih prinesli od doma, teh pa je seveda kmalu zmanjkalo. Na ladji smo si kupili le steklenico Radenske, pa še ta se nam je ob valovanju prevrnila in razbila. V Splitu je ladja stala dalj časa (mislim, da okoli ene ure), in odločili smo se, da grem na obalo, kjer je vse ceneje in kupim za vsakega po en sendvič. Rečeno storjeno. Ko sem se vračal na ladjo, je bila na mostičku nekaka gužva, nekaj smo se prerivali in eden od sendvičev mi je padel v morje. Ko sem nato bratu in sestri povedal, kaj se mi je primerilo, mi seveda nista verjela. Obdolžila sta me, da sem ga pač pojedel in da hočem sedaj, da si delimo še preostala dva sendviča. Ne spomnim se, ali sem bil kaj deležen od njunih sendvičev. Ko smo vsi prestradani prispeli na Reko, smo kupili železniške vozovnice do Rakeka, s preostankom denarja pa smo se podprli, precej skromno, v slaščičarni in se vsi prestradani srečno vrnili domov.
Posnetek je nastal na njivi Pr šrangah v začetku šestdesetih let. V ozadju Rakek s Kulturnim (Sokolskim) domom v ospredju in lipovim drevoredom na cesti z Rakeka proti Uncu.
Tri plevice so za trenutek prekinile pletev in pozirale fotografu, ena pa je kar nadaljevala z delom, tista v ozadju pa si je mogoče malo poravnala hrbet, preden se je spet lotila dela.
Na levi je še cekar z malico.
Vsako toliko časa je bilo potrebno malo vstati in si poravnati hrbet.
Pri pletvi so si pomagali s pralco, da so malo zrahljali zemljo in lažje izpulili plevel in strnišče.
Desno Angela Ivančič iz Slivic 18, na sredini Miroslava Udovič, Slivice 8, levo nepoznana.Kraj: polje Pr Šrangah pod Jelovico (Unec)
Datum: na začetku šestdesetih let
Avtor: neznan
Zbirka: Franc Perko
Skenirano: 25. 5. 2017
Oblika: kopija fotografije
