Načrt prikazuje čistilnico cerkniškega vodovoda za potrebe vodne postaje na železniški postaji Rakek.
Voda pokriva dve tretjini zemeljske površine in je vitalen element vseh živih bitij. V različnih pojavnih oblikah je najpomembnejši oblikovalec podobe in življenje planeta. Na njeni gladini se zrcali okolje v vsej svoji barvitosti, njena prosojnost in čistost odsevata naš odnos do narave.
Vedno in povsod si je človek prizadeval preživeti in si ustvariti dovolj dobrin, da bi bilo njegovo življenje vedno boljše. Ena tistih osnovnih prvin in dobrin, ki jih nikoli ni bil sposoben ustvariti, pomeni pa osnovo vsemu živemu, je voda.
Voda je osnova vsakega življenja na zemlji, je brezbarvna, v debelejši plasti modrikasta tekočina brez vonja in okusa, predstavlja v kemičnem smislu sicer preprosto snov, a količinsko najpomembnejšo sestavino vsakega organizma in je nujno potrebna za večino biokemičnih reakcij. Opravlja osrednjo vlogo v izmenjavi snovi med organizmi in okoljem; njena univerzalna lastnost je obnovljivost, je nezamenljiv in omejen vir. Voda na Zemlji je stara približno tri milijarde let. V njej se je začelo in ohranilo življenje na Zemlji. Vodni sistemi tvorijo z zemljo in ozračjem neločljivo celoto.
Vode so najbolj razprostranjen biotop in nezamenljivo živilo, hkrati pa naravni vir, izkoriščan v proizvodnih procesih kot surovina ali delovno sredstvo. Graditelji železniških prog so morali to upoštevati, saj so parne lokomotive potrebovale razmeroma velike količine vode za pridobivanje pare v parnih kotlih, pa tudi stanovalci na železniških postajah in v čuvajnicah niso mogli brez nje.
Pred petnajstimi desetletji, ko je bila zgrajena železniška proga Ljubljana-Trst, je bila oskrba s pitno vodo na podeželju vezana na vodnjake in studence z vsemi negativnimi posledicami: sušo, zimo, onesnaženostjo, oddaljenostjo itd. Na tem področju je bila železnica takrat gibalo napredka, saj so bile vse postaje in čuvajnice ob progi oskrbljene z zadostno količino pitne vode, ne glede na letni čas, kar je bilo tedaj na Krasu zelo težko. Posebno pereče je bilo pomanjkanje vode poleti.
Takoj ko je bil v kakem kraju zgrajen javni vodovod, je železnica nanj priključila svoje objekte in prispevala denar za gradnjo, saj je bilo vzdrževanje številnih individualnih virov zelo drago.
Ko so se odločali za traso proge Ljubljana-Trst, so izbirali med sedanjim potekom proge čez Kras in drugo možnostjo, da bi se proga Krasu izognila po dolini Sore, Idrijce in Soče (dolinska varianta). Prav pomanjkanje vode na Krasu je poleg burje pripomoglo, da so za dokončno odločitev potrebovali kar nekaj let. Voda je bila najdragocenejša tekočina na Krasu, bolj kot se bližamo morju, huje je bilo za vodo. Podzemlje Krasa je prevotljeno z brezni in jamami, površinske oblike so številne uvale, vrtače, žlebiči, škraplje in škavnice. Zakrasnelost pokrajine in poletna suša sta glavna vzroka za težavno oskrbo s pitno vodo. Oskrba je temeljila na zbiranju padavinskih vod. Vodnjak pri hiši, sredi vasi, mesta je bil znanilec življenja, simbol blaginje. Danes nanje gledamo kot spomin na nekdanji način življenja.
Kljub domnevam geografov in proučevalcev Krasa o velikanskih količinah vode, ki da se skrivajo v nedrjih te sicer suhe in s kamenjem posute pokrajine, je Kraševec vedno iskal in našel način, ki mu je bil edino dostopen, da je pač lovil deževnico in jo usmerjal v vodnjake – štirne, rezervoarje in kale, iz katerih jo je zajemal v skromno odmerjenih količinah.
Čeprav so pod kraškim površjem velike količine vode (hitri podzemeljski tokovi in podzemeljska voda “jezera”) takrat zanjo niso vedeli dovolj, da bi jo lahko izkoriščali. Kras sicer dobro namakajo meteorne vode. Prepustna, apnenčasta tla pa meteorno vodo posrkajo kot spužva. Ob predpostavki, da je na Krasu kakšnih 1200 milimetrov padavin letno, pomeni, da pade nanj okrog 600 milijonov kubičnih metrov vode letno. Vsa ta voda, razen tiste, ki izhlapi, in tiste, ki jo porabijo rastline, ponikne v kraško notranjost.
Na Krasu ni niti enega površinskega toka, zato vsa ta voda, ki ponika vanj, od določene globine navzdol, zapolnjuje vse votline, kanale in razpoke v apnencu. Taki kamninski masi ali gmoti, v kateri se zadržujejo velike količine vode, pravimo kraški vodonosniki. Iz vodonosnikov na robovih in najnižjih mestih odteka iz vodonosnika v obliki kraških izvirov.
Oskrbi z vodo so posvetili vso potrebno pozornost, zato pozneje oskrba z vodo ni zatajila. Upoštevali so, da je voda prvina življenja. Šef vodooskrbe železniške proge čez Kras je bil ing. Carl Junker (1827-1882), ki je kot osebni arhitekt nadvojvode Maksimiljana naredil veliko načrtov za grad Miramar.
Zgradili so vodne naprave, ki jih moramo še danes občudovati, na primer rezervoar za akumulacijo vode v Divači, ki je proglašen za tehnični spomenik.
Vsa postajna poslopja in večina čuvajnic ob progi Ljubljana-Gornje Ležeče je imela lasten vodnjak ali vodovod. Od Borovnice dalje so prevladovali zidani vodnjaki, v katerih se je zbirala kapnica. Zidani vodnjaki so imeli premer od 1,3 do 2 metra, globoki pa so bili od 4 do 6 metrov. Če je v sušnem času v vodnjaku zmanjkalo vode, so jo tja pripeljali z vagonsko cisterno. Vodo iz vodnjakov so zajemali z vedri ali pa so jo dvigali z ročnimi črpalkami, na primer s črpalko Gravena.
Poleg zadostne količine vode je bila pomembna tudi njena trdota (vsebnost raznih soli) in stroški za oskrbovanje. Trdoto vode merimo v stopinjah. Pri nas uporabljamo nemške stopinje. Ena nemška trdotna stopinja vode pomeni koncentracijo 10 mili pondov CaO v enem litru vode. Voda s trdoto 10 do 15 oN je komaj še uporabna.
Za napajanje parnih kotlov je zaželena čim bolj mehka voda, zato so stremeli zatem, da so lokomotive dopolnjevale zalogo vode predvsem tam, kjer je bila voda poceni in mehka. Iz tega razloga so se na postaji Gornje Ležeče morali ustavljati vsi tovorni vlaki, da so parne lokomotive oskrbeli z vodo. Čim bolj trda je bila voda, bolj pogosto je bilo treba izpirati parni kotel (pranje kotla) in lokomotivo izključiti iz prometa, zato so iskali predvsem mehko vodo.
Če je le mogoče, se uporablja voda iz tekočih vod (potoki, reke, jezera), ker je običajno bolj mehka. Vedno in povsod to ni bilo mogoče, zato so tam, kjer je bila voda zelo trda, vgradili naprave za filtriranje in mehčanje vode. Tako so z mehčanjem znižali trdoto vode iz vodnjaka vodne postaje Ljubljana iz 26 na 13 0 N. Voda z več kot 20 0N se ne sme uporabljati za napajanje parnih kotlov.
Trdota vode se v tekočih vodah spreminja, največja je ob izviru. Od izvira dalje se apnenec useda v strugi.
Prispevek je napisal: Karel Rustja.
Kraj: Rakek
Datum: 1932
Avtor: neznan
Zbirka: Karel Rustja
Skenirano: 21. 1. 2015
Oblika: načrt
