Na kamniti poti, ki sedaj ni več kamnita, ampak asfaltirana, stoji moja teta Mara in se pogovarja s Slavko. Teta Mara je noseča in čez pol leta bo privekal na svet moj bratranec, edini po atovi strani, zato mi je kot brat.
Ljudje, ki so živeli ob Kamniti poti, so jo po domače imenovali »klanc«. Kamniti pot je bil/bila narejena leta 1936, prej je bila pot makadamska, leta 2004 pa so jo asfaltirali. Kamnjali, ne morem napisati »tlakovali«, ker to niso bili tlakovci, ne granitne kocke, so jo s kamenjem, ki je ostal ob podrtju obzidja okrog stare cerkve svetega Urha.
Ata in teta Mara sta mi pripovedovala, kako so se pozimi po tej poti sankali. Ker ni bilo dovolj sank za vse, se je tisti, ki je ostal brez njih, vozil v lavorju. Ker pa je bil tudi lavor le eden pri hiši, je stric Tone nekoč vzel skledo, ki jo je imela stara mama za pomivanje posode. Seveda se ni dobro končalo. Pri sankanju ni imel nesreče. Ta ga je doletela doma.
Otroci z naše »ulice« – Nino pa jst – sva se tudi večkrat sankala po klancu. Imela sva vsak svoje sanke, ki sva jih morala SAMA vleči navzgor. Včasih je šlo tako hitro navzdol, da sva se zapeljala prav na Strohsackovo dvorišče, čez glavno cesto. Ker pa takrat ni bilo toliko prometa, pozimi sploh nobenega, to ni bilo nevarno.
Ja, lepo je bilo nekoč na vasi.
Slavka sedi v gredi in se pogovarja s teto Maro.Kraj: Rakek
Datum: 1963
Avtor: neznan
Zbirka: Slavka Ivačič
Skenirano: 12. 1. 2017
Oblika: fotografija
