Na razglednici je delavska nastamba srček v gozdnem revirju Škocjan. Zgrajena je bila med leti 1945 in 1950. Zgradili so jo poleg stanovanjske stavbe, kjer sta po drugi vojni živela logar Alojz Zwölf in cestar Lovrenc Ivančič z družinama (na levi strani je vidna vrtna ograja pred to hišo). Med graditelji je bil tudi gozdni delavec in cimperman Anton Udovič – Janezkov Tone z Unca.
Skoraj do konca petdesetih let 20. stoletja pri Gozdnem gospodarstvu Postojna ni bilo organiziranega bivanja in prehrane za gozdne delavce. Vse je bilo prepuščeno njim samim. Če so delali v bližini doma, so dnevno pešačili na delo in z dela. Če so bila delovišča bolj oddaljena, so delavci bivali v gozdu v neposredni bližini delovišč, največkrat v zasilnih barakah, nadstreških, pa tudi v zapuščenih vojaških objektih, ki jih je bilo ob nekdanji Rapalski meji kar precej. Zasilna bivališča so si zgradili iz lesa, lubja, vej in drugega materiala, ki so ga našli na kraju samem, od podjetja so običajno dobili le balo strešne lepenke. Kuhali so si sami, največkrat so bili na jedilniku koruzni žganci, ki so jih skuhali v kotličku. Še malo za hec ali pa tudi zares: pogosto je bilo pomanjkanje zabele, pravili so nam, da so to reševali tako, da so ob žlici (leseni seveda) žgancev použili tudi na špago privezan košček špeha, ki so ga še pravočasno potegnili nazaj, pa je bil pripravljen za izboljšanje naslednjega grižljaja, da je le-ta lažje zdrknil po požiralniku.
Med prvimi, na novo zgrajenimi kočami, z vsem takratnim udobjem, je bila prav brunarica Srček v Rakovem Škocjanu.
V šestdesetih letih je bilo na območju Gozdnega gospodarstva Postojna zgrajenih veliko delavskih nastamb, raztresenih po širnem snežniško-javorniškem in nanoško-hrušiškem masivu. Ko so sredi šestdesetih let domačini zapuščali težko in nevarno delo v gozdu in se zaposlili v razvijajoči industriji, so v naše gozdove prišli na delo delavci iz Bosne in Hercegovine. Tem je bilo treba zagotoviti bivanje in prehrano; zgrajene so bile sodobnejše nastambe; vendar še vedno sredi gozdov. Razvoj je šel naprej, delavci niso želeli več bivati v gozdnih prostranstvih, zgrajene so bile nove delavske nastambe v naseljih ali njihovi bližini. Leta 1970 je imelo Gozdno gospodarstvo Postojna po gozdovih kar 104 stavbe, ki so služile gozdni proizvodnji (brez upravnih in stanovanjskih stavb v naseljih) s površino 11.701 kvadratnih metrov. Ob gozdnih stavbah je bilo 88 vodnjakov s prostornino 5.124 kubičnih metrov.
Podobno pot je šla tudi delavska nastamba v Rakovem Škocjanu. Namesto skromne brunarice (ta je bila potem namenjena za piknike, poleg je bilo zgrajeno pokrito kurišče) je bila v bližini leta 1969 zgrajena sodobna nastamba. Pa tudi tu delavci niso ostali dolgo, v Cerknici je bil konec osemdesetih let zgrajen samski dom za gozdne delavce; nekdanjo nastambo pa je prevzel Center šolskih in obšolskih dejavnosti in v njej uredil Dom Rak.
Nastamba srček je bila zgrajena iz brun in je imela dva prostora: jedilnica (pozneje je bila to spalnica za kuharico) in kuhinja s skupno površino 22 kvadratnih metrov. Za spanje pa so uporabljali podstrešje. Nad vhodom na podstrešju je bil izrez v obliki srca, po tem je dobila tudi ime.
Zadnja stran preproste razglednice, ki je bila oddana na Rakeku. Z žigom so označena polja za naslov; poleg je žig Škocjan Rakek.
Prodajalec mi zagotavlja, da je bila poslana 1956 leta, dan in mesec se da lepo prebrati (2. 10.), letnico pa težko – mogoče je res (19)56.
Slovarček:
- cimperman: tesar
- špaga: vrv
- špeh: slanina
- nastamba: objekt za začasno nastanitev
Viri:
- F. Perko, 2002. Zapisano v branikah. Gozdovi in gozdarstvo od Snežnika do Nanosa skozi čas. Gozdarsko društvo Postojna. 272 s.
Kraj: Rakov Škocjan
Datum: 1956
Avtor: neznan
Zbirka: Franc Perko
Skenirano: 12. 10. 2017
Oblika: razglednica
