Včasih se usoda poigra. Za objavo na strani Stareslike smo dobili to fotografijo brez dodatnih podatkov. Na voljo je bil le zapis na zadnji strani fotografije.
Skoraj istočasno sem brskal po kupu starih dokumentov in naletel sem na dokument z naslovom:
Prepis “KRONIKE ŠOLE V OTAVAH”, ki jo je dne 30. avgusta 1960 napisal Zalar Jože iz Dol. Otav.
Leta 1928 se je porodila misel tukajšnjega prebivalstva, oziroma želja do lastne šole, katero je bila po tedanjih zakonih upravičena, ker je obstoječa šola pri Sv. Vidu bila oddaljena 6-7 km.
Ustanovljen je bil pripravljalni odbor petih mož, in sicer: Zalar Jože iz Dol. Otav, Janez Koščak, Zalar Jože in Borštnik Janez iz Gor. Otav ter Rupar Anton iz Župenega. Prošnja odbora glede graditve šole v Otavah je naletela na gluha ušesa pri občini, kakor tudi na okraju, oziroma banski upravi. Pričela se je huda borba, katera je trajala dve leti – vzrok je bilo politično ozadje. Šele, ko je prišel na oblast novi ban – dr. Drago Marušič in odstranil občinskega župana Sv. Vid ter zamenjal okrajnega načelnika, izgledi na šolo v Otavah so se izboljšali. Poslal je na lice mesta ogledno komisijo, na kar je bilo izdano dovoljenje za gradnjo šole.
Pričeli smo zbirati gradbeni material in prostovoljne prispevke. Ravno v tem času je iz okupirane (po fašistični Italiji) Primorske – iz Št. Petra pri Gorici, prišel Mervič Metod – učitelj, ter zaprosil za jugoslovansko državljanstvo in službo na banski upravi. Bil je sprejet v službo in poslan v Otave. Prebivalstvo Otav ga je z veseljem sprejelo in ker se je takoj v začetku izkazal za dobrega organizatorja, mu je zaupalo vodstvo pri gradnji šole. Pripravili smo gradbeni les, nabavili apno in opeko, doma pa smo spekli 40.000 komadov zidne opeke. Pričela se je gradnja. No, zopet smo naleteli na hude težave. Nastopila je namreč svetovna finančna kriza, vse banke so bile prazne, radi čega nismo mogli dobiti najnujnejšega posojila. Takoj se je znašel učitelj Mervič. On je s pomočjo gori imenovanega odbora organiziral notranje posojilo na področju Otav. Uspeh te akcije je bil odličen. Prebivalstvo je v zaupanju do učitelja in vneto za šolo zbralo 200.000 din, kar je takrat predstavljalo vrednost 80 najboljših volov. Posojenega denarja ni dobil nihče več nazaj – niti obresti, niti glavnice.
Gradnja šole je dobro napredovala ter je konec leta 1931 bila dograjena in izročena namenu. V njej je učitelj Mervič pričel z poukom in s tem uresničil dolgoletno željo tukajšnjega prebivalstva. V šoli je učitelj Mervič s svojo mlado ženo Pavlo in edino hčerko Metodo srečno in zadovoljno živel. Okrog šole je uredil lep sadovnjak in cvetlični vrt, tako da je bil okras šoli in zgled otavskim domačijam. Prebivalstvo tukajšnjih vasi jih je zelo spoštovalo in cenilo. Soproga učitelja je v šoli poučevala ženska ročna dela in povsod je bila priljubljena.
Učitelj Mervič je bil v Otavah pravi ljudski vodja. Udejstvoval se je povsod, kjer je bilo to potrebno, pa naj bo to med posameznimi osebami ali v javnosti. Zelo aktiven je bil na kulturnem vzgoju mladine in na tem polju je vložil mnogo truda. Bil je tudi dobre družabnik ter med možmi in fanti vedno veselega značaja. Popolnoma se je seživel s tukajšnjim prebivalstvom in s svojim zelo lepim, ljudskim nastopom, vedno pozitivno deloval na okolino. Večkrat je dejal, da ne bo odšel iz Otav in da bo tudi po upokojitvi živel tukaj.
Tako je družina preživljala vesela leta do začetka druge svetovne vojne. Ob izbruhu vojne so italjanske okupatorske tolpe zasedle Slovenijo in prišle tudi v Otave. Spričo naraščajočega odpora okupatorskemu režimu, kjer je bil učitelj Mervič zelo aktiven, rastel je tudi bes okupatorja. Kot dober poznavalec italjanskega jezika je vedno uspeval preprečiti vse italjanske načrte na področju Otav. Vendar je bil preveč zaupljiv v osebe in ni našel za potrebno, da bi se pravočasno umaknil prežeči nevarnosti. Dne 24. julija 1942 leta so pridrli razbesneli italjanski fašisti v Otave in pobrali 20 mladih mož in fantov, med njimi tudi učitelja Merviča in Šinkovca. Vse so odpeljali na livado med Stražiščem in Kožljekom, kjer so jih grozno mučili, ter na koncu pobili. Ta dan je bil strašen in pretresljiv za Otave. Čim se je zvedelo o zločinskem dejanju, so starejši možje šli iskat svojce in prijatelje pobite na livadi. Naložili so tri voze razmesarjenih trupel, ter jih ponoči v strahu prepeljali v Otave. Skopali so tri jame, vanje položili trupla brez krst in zagrebli brez zvonenja – ob zamolklem ihtenju žena, otrok, staršev in prijateljev. Vse to je bilo potrebno urediti tiho in ponoči radi krute fašistične odredbe.
Pokojni Metod Mervič je bil zaveden slovenec in vnet pristaš gibanja za osvobodilno idejo, radi čega je bil večkrat preganjan, posebno pa družina po njegovi smrti.
Po osvoboditvi se je soproga pok. Merviča s hčerko preselila v Št. Vid pri Ljubljani. Tam živi pri svoji omoženi hčerki srečno in zadovoljno; le nekaj je, kar ji greni življenje – izguba dobrega moža in očeta.
Tudi mi Otavci ne moremo pozabiti našega prvega učitelja in dobrega prijatelja. Čeravno je že 18 let v grobu, se ga še prav dobro spominjamo, kot da je včeraj bil med nami. Da bi se mu vsaj delno oddolžini za njegovo dobroti in prijaznost, smo mu poleg že vzidane spominske plošče dali povečati njegovo fotografijo in jo izobesli v šolski učilnici, kjer je poučeval otroke. Kopija tega spisa o graditvi šole v Otavah in delovanju prvega učitelja v njej pok. Mervič Metoda pa bo vložena v notranjost fotografije.
Dne 23. avgusta 1960 Zalar Jože, Dol. Otave
Od nastanka tega prepisa je minilo že skoraj 60 let. V tem času se je veliko spremenilo. Otavska šola je prenehala biti šola že leta 1962, ko je učence, od tedaj naprej so se imenovali vozači, začel voziti avtobus v Begunje in Cerknico. Ostalo pa je grobišče in grob učitelja Merviča.
Le kdo ve, kaj se je v 60 letih zgodilo s sliko Metoda Merviča in zapisom, ki je bil vložen v okvir pod sliko!
- Neznan,
- Franc Borštnik in hčerka Dragica,
- Kovačev ata z uro,
- Rupar – mož in žena od Sv. Vida,
- Betačov ata.
- Koščakov ata,
- Metoda Mervič (hčerka),
- Metod Mervič,
- Pavla Mervič,
- Jože Zalar (Bečajev),
- Anton Rupar,
- Anton Tekavec.
Kraj: pred šolo Otave
Datum: verjetno pred 2. svetovno vojno
Avtor: neznan
Zbirka: Jože Korošec
Skenirano: 5. 10. 2017
Oblika: fotografija