Nikola pa jst sva bila res prijatelja, ker sva bila oba glih prou za hece in z vsemi žavbami namazana. Tu sva se slikala na pomolu poleg ladje. Ti samo poglej, koliko imam las. Saj jih imam še, ampak so se pomaknili ene pol metra bolj dol pa spremenili so se v špeh.
Vsak večer smo se ustavili v drugem pristanišču in tam šli zvečer malo ven, prespali in zjutraj naprej. Tu, kjer z Nikolo stojiva, je bil lokalni korzo. Po večerji, ko smo se še odločali, kam bomo šli, če bomo sploh šli in če je kam za it, smo sedeli na ladji, lokalni lepotci pa so že prišli na korzo vsi spedenani, dišali k vijolice in z litrom pocukrane vode v laseh. Me smo jim pa z ladje žvižgale in dajale nesramne opazke, kot smo bile vajene od doma, to so njihovi rojaki počeli nam. Mater jim je bilo nerodno, samo so bili pa face. Šli so do konca pomola, kot da se njih to ne tiče, potem pa nazaj in tisti večer jih ni bilo več na spregled. So prišli pa drugi in bilo je tako zabavno, da se nikomur več ni dalo v mesto.
Zadnjo noč smo prespali v Kuljici. To ni to na sliki. Po večerji smo šli v mesto v eno restavracijo, tam smo pili, kar je kdo pil. Ob devetih pa babe lačne za ne povedat. »Nikola, a je kaj za jest na ladji?« Je bilo, v kuhinji v omari pod pomivalnim koritom je bila ena panceta. In smo šle na ladjo, pojedle pol pancete, ki bi jo sicer Nikola imel za dva tedna za zajtrk in se odpravile nazaj v restavracijo. Prav za prav smo se nameravala odpraviti, ko je E ugotovila, da so poleg nas »parkirani« Nemci in ji šine: »Gremo Nemce s kolodontom namazat!« Zašiba v svojo kabino in prileti nazaj s kolodontom. Kaj je botrovalo dogodku, ne vem, morda rahlo pozibavanje ladjic, mrak ali preveč pira v riti, ampak pri prestopu je falila in med ladjama zgrmela v vodo, cela, oblečena in z očali vred. Hitro sem se prijela ograje in ji pomolila nogo: »Na, prim se!« »Dej mir, sej znam plavat!« Izvlekla se je iz tistega morja na ladjo, še danes ne vem kako in še danes ne vem, če je tršica sploh vedela za ta dogodek. Jaz pa E še danes vidim v vodi, z očali na obrazu, plavajočo in v belem puloverju iz garna. Še vzorca se spomnim.
Je bil res fejst človek. Takih delajo vedno manj. Imel je posluh za mulce, polne hormonov, in potrpljenje z njimi.Kraj: Nekje ob Jadranu
Datum: 1979
Avtor: ena od sošolk, verjetno Irma
Zbirka: Ivanka Gantar
Skenirano: 23. 6. 2018
Oblika: fotografija