Idilična podoba gradiča Koča vas z ovcami, ki se pasejo na Kočovskih njivah, tam kjer je grofica Greta Schollmayer v partnerstvu s Franjem Žagarjem davno pred vojno poskušala gojiti hmelj … Njive so bile globoko prekopane in očiščene vsega kamenja, nad Špetnakovo žago je bila že postavljena sušilnica za hmelj, vendar pa se projekt ni obnesel, najbrž zaradi preostre klime. Si pa predstavljam, da so bile na teh njivah postavljene prav tiste ostrnice, ki so nekje v letih 1932 -1933 navdihnile znano pesem Otona Župančiča Ostrnice pred gradom, ko so zvečer šepetale: “Me nismo Hallerstein, smo Koča vas!”…
Sličica ni pretirano natančna, vendar dovolj, da v ozadju lahko vidimo preval Kočovske doline med Kneškim vrhom in Racno goro, koder vodi pot v Loški Potok. Malo bolj na levo pod Županščkom, ki se tu ne vidi, globoko sredi gozdov proti Bloški strani pa ležijo Konjske Loke. Ime samo se nam je otrokom vedno zdelo nekako srhljivo skrivnostno, pa smo povrh na svoja vprašanja dobivali le bežna pojasnila: da so nekoč tam pasli konje, da so tam živeli divji konji, da … kot da je tudi starim nekako tesnobno ob takih vprašanjih. Šele pred nekaj leti mi je Knausova Ivanka, rojena na Dolenjih Poljanah, povedala nekaj bolj konkretnega: njen stari oče, ki je vedel veliko starih zgodb, je otrokom pripovedoval, da je tam nekoč davno nekdo – ali mogoče kar on sam – videl belega konja, ki se je povaljal po tleh in se potem spremenil v belo žensko … Mož je šel to povedat župniku, ta pa mu je svetoval, da če je kaj takega videl, naj raje ne govori o tem; naj kar sam ve …
Ne morem si kaj, da ne bi ob tem pomislila na davne slovanske in venetske prednike, ki so svojim bogovom darovali živali in so to mogoče počeli tudi prav tu nekje okoli mistične Racne gore, ki se dviga blizu Konjskih Lok … V nekaterih starih verovanjih so race tiste ptice, ki ponesejo dušo umrlega v onostranstvo … in onkraj Racne gore je v Loškem potoku naselje Retje, ki spominja na Retijo, pomembno venetsko boginjo (no, seveda Retje spominjajo tudi na rete, okrogle mrežaste priprave za čiščenje žita, ki so jih izdelovali v okolici bližnje Ribnice, ampak …)
Seveda so vse to le laične kuhinjske špekulacije – čisto zavreči jih pa nekako vseeno ne morem. Ko bom velika, bom raziskala, kaj vse se je skrivnostnega, mističnega, čarovnega in zgodovinskega dogajalo na tem hribu – od krvavega (konjskega?) stegna, bele žene in krivopet, ki imajo nazaj obrnjena stopala; od lepotice Urške, ki je za dva hlebca kruha v času lakote kupila Uršne laze na Racni gori, do skrivnostnega ogromnega kamna na njih, ki pravijo, da je priletel z drugega sveta; do coprnic na vrhu in kamnitih zloženih kupov, ostanka medvojnega tabora vrhniških partizanskih družin, ki so se pred nasiljem Italijanske vojske skrili vrh Racne gore … pa do tistih dveh Knežanov, ki sta obrnila že pripravljena furmanska vozova in izpregla vole, ker sta na pobočju v gozdu pod sabo zagledala coprnico v rdeči kapici in temnem ogrinjalu … pa je bil samo gospod iz Koča vasi, ki je šel pregledovat gozd, ogrnjen v pelerino in pokrit v nekaj rdečega … Da o coprnicah, ki so delale točo na vrhu in v rojih iskric letale sem in tja niti ne govorim, niti o jatah črnih rac, ki so ob povodnjih izletale iz lukenj na gori in o ltuarnih, ki so se izvalili iz jajc, izleženih v škuotlah vrh Racne gore … in potem razgrajali in mahali z repom, da so se hiše podirale, če otroci niso bili pridni. Niti o velikem jezeru pod Racno goro ne, v katerem živi riba belica …, ne o babah, ki so jih menda žgali na Racni gori in o pozabljeni pesmi, ki je trdila, da “na Racni gori grad stoji …” Kar nekaj teh drobtin in skrivnostnih namigov se mi je nabralo skozi leta …

Slovarček:
- ltuarn: zmaj, lintvern
- škuotla: luknja v kamenju, škraplja
Viri:
- Ivanka Strle, Stari trg, ustno, 2015
Kraj: Koča vas
Datum: 17. 12. 1951
Avtor: ni znan
Zbirka: Anda Tomec
Skenirano: 23. 6. 2018
Oblika: dopisnica