1960 Velike Bloke – Dedek Mraz in Rdeča kapica

Dobri mož je bi le eden – Miklavž, svetnik, ki je prihajal iz nebes v škofovskih oblačilih in s škofovsko palico. Spremljali so ga angeli in parklji. Dobre in pridne otroke je ponoči iz 5. na 6. december obdaroval, porednim pa je prinesel šibo in jih strašil s peklom, če se ne bodo poboljšali. Otroci ga nismo nikoli videli, čeprav so nekateri pripovedovali, da se vozi s sanmi in konji. Doma smo mu ob oknu nastavljali peharje s priloženimi pisemci, v katerih so bile obljube o pridnosti in prošnje za darila. Zvečer smo se v strahu pred parklji hitro odpravili spat. Začuda je Miklavž vedno prinesel ravno take piškote, kot jih je v dneh pred tem večerom pekla mama in tudi nogavice in kape so bile na las podobne tistim, ki jih je pletla mama. Kdo bi vedel, kje jih je dobil Miklavž? Jaz sem mu kar nekajkrat napisal, naj mi prinese žepni nož. Na žalost jih je vsako leto menda že prej oddal v drugih vaseh. No, bo pa drugo leto, so me tolažili domači. Tako je bilo tja do osmega leta starosti, ko so nam starejši otroci izdali skrivnost resničnega Miklavža.

Potem je pod Jugoslavijo Miklavž nekako skrenil s prave poti in naš rojak Maksim Gaspari je narisal podobo novega dobrega moža v okrašenem krznenem ovčjem plašču, z gosto belo brado in polhovko na glavi. Prihajal je izpod Triglava na saneh, spremljale so ga snežinke, dobre vile, palčki in živali. Ker je v osnovi izviral iz mrzle Rusije, mu je bilo ime Dedek Mraz. Ni delal razlik med otroki. Posebej rad je obiskoval šole, boljše delovne kolektive in prireditve po vaseh in mestih. Otroci smo se hitro navadili pesmice, kot je “Siva kučma, bela brada …” in bili veseli, da se je skrivnostnemu Miklavžu po dobrih treh tednih pridružil Dedek Mraz.

Nato pa je iz Amerike, čez severni tečaj, na saneh, ki jih vlečejo severni jeleni, prišel še Božiček. Tako kot vsi prazniki in navade, ki jih dobimo iz Amerike (valentinovo, noč čarovnic …) ga spremljajo filmi, glasba, grmade daril in obvezana Coca-Cola. Danes je zaščitni znak mega trgovskih centrov in prednovoletne nakupovalne evforije.

Otroci iz Velikih Blok smo se za novo leto, okoli leta 1960, naučili igrice Rdeča kapica. V t. im. zgornji vili (Dom pod Liscem) so nas igrico, poleg Ulčarjeve Mime, naučile žene oficirjev JLA, ki so tam stanovale. Takrat je bilo med oficirji še veliko Slovencev. Spomnim se priimkov Knap, Fabris, Kocmur, Batistič, Česen, Ozimek, Andolšek … Ženske so napekle piškotov, priložile kakšno karamelo ali celo pomarančo in tako je lahko Dedek Mraz po predstavi obdaril vaško otročad do 4. razreda OŠ. Pri tem so mu pomagale vile in palčki. Vsak je dobil škrnicelj z darilom, še prej pa je moral Dedku Mrazu odgovoriti na kakšno vprašanje ali zapeti kakšno pesmico, če se ni zaradi treme in od strahu pred gosto brado že prej razjokal ali celo ušel.

Po uspešni predstavi in obdaritvi v Domu JLA smo se slikali na betonskem plesišču pred kegljiščem – kuglano. Videti je, da tisto leto pred novim letom še ni bilo snega.

Babice in volka iz igrice ter ostalih palčkov, škratov, vil, snežink, Dedka Mraza in drugih otrok z mamicami nismo prepoznali. Verjetno so iz oficirskih družin. Otroci držimo v rokah darilne škrniceljne in najbrž komaj čakamo, da jih bomo lahko odprli.