Gorenje Otave 1960/61 – Učenci

Do leta 1963 so učenci iz okoliških vasi Gorenjih Otav, osnovno šolo obiskovali v Gorenjih Otavah. Na fotografiji so vsi učenci, razen dveh iz prvega razreda, ki sta manjkala.

Leta 1960 je bilo v prvi razred osnovne šole vpisanih devet otrok, kar je največje število otrok po vojni. Čepijo v prvi vrsti.

Prvarčki so bili, šteto od leve proti desni; Franci Doles s Pikovnika, Jože Korošec s Kržišča, Marta Kateren, poročena Košir iz Dolenjih Otav, Zvonka Purkart, poročena Ješelnik iz Gorenjih Otav, Angelca Doles, tudi poročena s Pikovnika, Fanika Anzeljc, poročena Doles iz Gorenjih Otav in že pokojna Blanka Stražiščar, poročena Tomšič s Stražišča.

Iva Meden, poročena Kovač iz Gorenjih Otav in Ivan Korošec iz Kranjč sta, zanimivo, na prvi šolski dan že manjkala pri pouku.

V drugi vrsti stoji sedem učencev drugega razreda, in sicer; Lojzi Mahne z Župenega, Slavko Zalar iz Gorenjih Otav, Ivan Doles s Pikovnika, Stanka Purkart, poročena Pristovnik iz Gorenjih Otav, Marija Meden, poročena, s Kržišča, Jožica Zalar, poročena Hercogz iz Beča in Danica Hiti, poročena, s Stražišča,

V tretji razred tega leta ni hodil noben učenec,

Za drugo vrsto stojijo učenci višjih razredov, in sicer šestar Lado Likar in njegov pokojni brat Ivan Likar s Stražišča, ki je bil v sedmem razredu, šestar in pokojni Jože Zalar iz Gorenjih Otav, četrtarki pokojna Darinka Štritof, poročena Rot iz Dolenjih Otav in Danica Zalar, poročena Dovjak iz Gorenjih Otav.

V zadnji vrsti so osmarji in sicer: Jože Kateren iz Dolenjih Otav, pokojni Jože Hiti s Stražišča, pokojna Ivanka Kovačič iz Gorenjih Otav in na koncu še sedmarka Milena Kovačič, poročena Urbas iz Gorenjih Otav.

Čisto zadaj je naš spoštovani učitelj, Stanko Stritih, ki nam je vsem učencem ostal v lepem spominu, ne le kot učitelj, temveč tudi kot drugi oče, zdravnik in moder usmerjevalec naših življenj. Po upokojitvi je z ženo živel v svojem rojstnem kraju, v Tržiški Bistrici, kjer je tudi pokopan.

Pouk so v dopoldanskem času obiskovali učenci vseh razredov razen učenci prvega in drugega razreda, ki so imeli pouk popoldne. Pouk je za vse učence potekal v enem razredu. Popoldne smo prvarčki sedeli v eni vrsti, v drugi pa drugarčki. In nemalokrat se je zgodilo, da so nekateri prvarčki prej znali pisati pisane črke in poštevanko kot drugarčki. Pouk je potekal tudi ob sobotah. Veliko smo bili zunaj na igrišču, kjer smo se igrali razne igre z žogo, največ “med dvema ognjema.” Hodili smo po okoliških hribčkih in poljih, se razgledovali ter se lovili. Velikokrat smo se šli igro “iskanje lisice”, ki jo sedaj pridno uporabljam kot zanimivo animacijo pri svojih vnučkih. Šli smo na Špičko, h Kotlom pri izviru Zale, na Zadelo, k spomeniku padlim borcem na Pikovnik, na Vinji vrh pa tudi na vrsto izletov; na Cerkniško jezero, na Ulako v Stari trg, kjer smo si ogledali tudi ruševine starega gradu v Ložu. Hodili smo tudi na razna tekmovanja v šahu in petju. Še posebej mi je ostal v spominu dogodek, ko smo imeli tekmovanje v šahu v Starem trgu. Učenci, ki smo tekmovali, smo se zbrali še pred peto uro zjutraj pred šolo. Ker učitelja kar ni bilo ven iz šole, kjer je stanoval, smo začeli na njegovo okno metati kamenje. Zbudili smo ga šele, ko je avtobus že odpeljal. Med nami je zavladala nepopisna žalost in obžalovanje, saj smo bili na tekmovanje v šahu izvrstno pripravljeni.

Nekateri bolj “pridni” učenci in seveda tisti, ki so jim starši šolanje lahko omogočili, so šolanje po četrtem razredu nadaljevali v Starem trgu. Bili so nastanjeni v Internatu in se vračali vsako soboto popoldan domov, da so jim starši oprali perilo in obleko. Do Selščka so se pripeljali z avtobusom, naprej do Gorenjih Otav, Stražišča in Župenega pa so šli peš. Vsako nedeljo popoldan so se na enak način zopet vračali v Internat v Starem trgu.

Leta 1963 je bila osnovna šola v Gorenjih Otavah, kot še v vrsto drugih manjših krajih, kot so Sveti Vid, Cajnarje, Sveta Trojica, ukinjena. Učenci smo se do petega razreda vozili v Begunje, v višje razrede pa v Cerknico. Vozili smo se najprej z avtobusom, kasneje pa s kombijem, ki je naložil tudi do 20 učencev. Okoli 10 jih je sedelo na dveh vrstah sedežev za šoferjem, zadaj na stojišču pa je stalo in se premetavalo sem ter tja ostalih 10 ali več. Če se je s kombijem peljal po opravkih ali v trgovino v Begunje ali Cerknico še kakšen odrasel vaščan, nas je bilo zadaj še nekoliko večje število in “gužva” je bila še večja. Šofer nas je takrat moral močno potisniti k prednjim sedežem, da je lahko zaprl zadnja vrata.

Nič več ni bilo tako lepo in prijetno domače, kot je bilo hoditi v šolo v svojem domačem kraju.

Spredaj:

• Lojzi Mahne, Župeno,
• Slavko Zalar, Gorenje Otave,
• Ivan Doles Pikovnik,
• Stanka Purkart, Gorenje Otave.

Sredina:

• Lado Likar, Stražišče,
• Ivan Likar, Stražišče,
• Jože Katern,
• Jože Zalar, Gorenje Otave,
• Jože Hiti, Stražišče,
• Darinka Štritof, Dolenje Otave.

Čisto zadaj: učitelj Stanko Stritih.

Spredaj:

• Marija Meden, Kržišče,
• Danica Zalar, Gorenje Otave,
• Jožica Zalar, Beč,
• Danica Hiti, Stražišče.

Zadaj:

• Ivanka Kovačič, Gorenje Otave,
• Milena Kovačič, Gorenje Otave.

• Angelca Doles, Pikovnik,
• Fanika Anzeljc, Gorenje Otave,
• Blanka Stražiščar, Stražišče.

Kraj: Gorenje Otave
Datum: 1960
Avtor: neznan
Zbirka: Zvonka Ješelnik
Skenirano: 28. 4. 2014
Oblika: fotografija