Sliko dela jedra Starega trga je v drugi polovici šestdesetih let posnel neznan fotograf. Poleg dvojnega balinišča, ki so ga desetletje in več nazaj zavzeli avtomobili, kostanji, posajeni za senco na koncu pa še rastejo, se na njej vidi zadnja stran Pečetove hiše, kjer je bila v pritličju trgovina z mešanim blagom, po nekdanjem lastniku še dolgo imenovana “Pr Minate”.
V zgornjem nadstropju te hiše je do zgraditve novega zdravstvenega doma (1962?) od leta 1959 stanovala zdravnikova družina, nato medicinska sestra s svojimi, potem pa ne vem več kdo še vse. Balinišče je bilo v času nastanka slike zgrajeno na novo in morda je fotografija, posneta z zunanjega balkona Kulturnega doma, nastala prav zaradi tega. Od tega časa naprej je Stari trg in z njim Loška dolina nekoliko zadihal: postopoma je bil zgrajeno marsikaj: prvi stanovanjski blok z blagovnico v pritličju, bazen v Pudobu, prišla je bencinska črpalka, že po nastanku tega balinišča je bil obnovljen Kulturni dom, na mestu nekdanje mehanične delavnice je bila postavljena avtobusna postaja, ki je bila prej pred leseno trafiko v centru in tako naprej. Pogoj za vse to je bil gospodarski razvoj doline, predvsem Kovinoplastike in lesne industrije – Brestovih obratov na Gabru in Marofu ter seveda gozdarstva.
Na sliki je v ozadju Kovačeva hiša, kjer je bila dolga leta “(De)likatesa” z več ali manj stalnimi strankami, tudi Matevž Hace je po upokojitvi večkrat zahajal tja. Na drugi strani gor po Mandrgah – ali dol od cerkve, kakor hočete – pa je bila v njej mesarija, kjer je tudi ob nedeljah dopoldne ali še zlasti takrat “sekal” mesar, po domače Cigle iz Loža.
V celoti pa se spredaj vidi nizka zgradba, kjer je v času nastanka slike še delovala pekarija. Najstarejši moj spomin nanjo seže v petdeseta leta, ko je tam delal pekovski mojster Martinek z družino. Njegovo ime sem pozabila, a čisto mogoče je bil sin Stane, moj sošolec, poimenovan po njem. Mogoče pa je bil mojster Jože ali Pepe … Na to misel me vodi spomin na igro, ki smo se jo pogosto šli na poti domov: treba je bilo sestaviti čim daljši stavek, v katerem so se vse besede začele na določeno črko. Na primer: Pekov Pepe peče preste po petindvajset par … Ali: Kovačev Korl krepko kuje Kolajevega kumrnega konja … Okoli pekarije smo na poti iz šole zelo radi postavali, ker je iz nje vedno tako lepo dišalo in včasih smo si tudi kupili rezino rahlega belega ali črnega pekovskega kruha, ki je bil po besedah starcev “kot sapa” – nič ni zalegel, saj je samo pihnil skozi čreva. A bil je takooo dober … Takrat je še bilo mogoče kupiti le rezino in nič več … Tisto sem pa nekje že povedala, kako sem z obgrizeno in poščipano belo štruco v vrvnati mreži srečala pisatelja in – ravno takrat tudi ministra – Matevža Haceta, ki mi je naredil pridigo o spoštljivem ravnanju s kruhom.
Kot rečeno, smo se tam okoli pekarije nadvse radi potikali in se včasih svoji v otroški hudobiji kar tako, iz dolgočasja obmetavali z vzdevki, bolj ali manj zabavnimi, včasih pa tudi krutimi, ki so nekaterim ostali še mnoga leta: Pica-poca, Trlu-trlu, Kapitalist, Atomska bomba … Nekatere smo klicali tudi z zanimivimi izpeljankami iz uradnih imen, ki pa si jih nismo izmislili sami. V Markovcu, na primer, so se Mirko, Ljubo ali Branko imenovali Mirče, Ljubče, Branče – in tako naprej …
Pozneje so se Martinekovi odselili, pekarijo pa je prevzel drug mojster, ki je prišel menda iz Dalmacije. Ves svet je gledal skozi zaslužek, vsaj zdelo se je tako, saj je ob vsaki priložnosti zategnil: “To nijé k…á., to je dinár!!” …

Kraj: Stari trg
Datum: okoli 1965
Avtor: neznan, mogoče Lojze Tomec ali Jože Berglez?
Zbirka: Anda Tomec
Skenirano: 23. 6. 2018
Oblika: fotografija