Življenje Reparjeve matere je bilo žalostno in polno trpljenja.
Na fotografiji je ovekovečena Reparjeva družina iz Gorenjih Otav. Posneta je bila še pred drugo svetovno vojno.
Na sredini sedi takrat že ovdovela mama Marija, ki se je poročila še pred prvo svetovno vojno z Andrejem Reparjem iz Koščakov. Že med vojno sta se jima rodili hčerki Mima, kasneje por. Kateren, ki sedi na njeni desni strani in Ivanka, kasneje poročena Kovač, ki stoji levo za njo. Desno za njo stoji hčerka Antonija, kasneje poročena Kovačič. Med vojno je ovdovela in se leta 1952 poročila s sosedom Antonom Purkart. Poleg mame sedi eden od njenih dveh sinov France ali Andrej. Skrajno levo stoji še njena četrta hči Angelca, kasneje poročena Ankele in skrajno desno najmlajša hčerka Francka, kasneje poročena Ankele.
Mladoporočenca Repar – Andrej in Marija sta sprva živela na “Ajtnem ustju”. Danes se tej lokaciji reče pri Katernu v Dolenjih Otavah. Mislim, da sta živela pri Marijini materi. Oče Andrej je bil tesar, vendar njegov zaslužek ni zmogel preživeti družine, ki se je povečevala iz leta v leto. Tako je moral, kot mnogi drugi Slovenci, oditi v Ameriko. Mama Marija se je tedaj z že šestero rojenimi otročiči, brez kakršnegakoli rednega dohodka, prebijala skozi življenje, kot je vedela in znala.
Vendar se je na srečo oče že po nekaj letih vrnil iz Amerike s prisluženim kupčkom denarja. Kupila sta hišo sredi Gorenjih Otav, današnja hišna številka 7, nekaj njiv in še nekaj gozda. Zasluženi denar v Ameriki je kmalu pošel, zaslužek tesarjev pa je bil tista leta še slabši od prejšnjih. In tako je na začetku tridesetih let v družini padla odločitev, da oče ponovno odide v Ameriko. Po petih letih hudega boja za preživetje je družina končno pričakala očeta. Bila je že pozna večerna ura. Vsi otroci so bili še budni. Ko je tistega večera končno stopil skozi domači prag, se je zgrudil na kolena in dolgo nemo strmel v svojo družino. Po dolgih trenutkih tišine in negotovosti, je le kriknil. “Okradli so me.” Na poti domov se je ustavil v gostilni v Selšku. Nekaj malega je spil, in ko je zapitek nameraval poravnati, mošnje z denarjem v njegovi kamižoli, ki jo je obesil pri vratih, ni bilo več.
Mati in otroci, ki so bili očeta bolj veseli kot denarja, so na tragični dogodek kmalu pozabili. Oče pa se ni pomiril in nikakor ni mogel sprejeti in razumeti, da mu je tako težko prisluženi denar v daljni tujini, tako mimogrede in za povrh še v domačem kraju, nekdo izmaknil. Od hudine je zbolel in nikoli več si ni opomogel. Hiral je in hiral ter po enem letu umrl. Reparjeva mati je leta 1936 ostala sama s sedmimi otroki. Leta 1942, v času italijanske ofenzive, je izgubila še oba sinova. S še 18 drugimi domačini so ju še skoraj mladoletna in na isti dan ubili Italijani. Nesreča se še ni spravila k počitku. Leta 1959 ji je na porodu umrla še hčerka Antonija in zapustila 5 majhnih otročičev. Najmlajša je bila komaj rojena. Otroke so si razdelile tete. Sama je bila že prestara, da bi jih odgojila. Umrla je za pljučnico, stara 94 let, po tem, ko si je na poledenelih stopnicah zlomila kolk, sicer pa bi stara korenina verjetno živela še nekaj let.
Leta za tem, ko sta bili živi le še njeni najmlajši hčerki Angelca in Francka, je nekdo iz Cerknice zahteval, da se nujno oglasita pri njem. Ker sta obe živeli na Gorenjskem, pa tudi že v letih sta bili, sprva niti nista hoteli priti, saj možakarja nista poznali. Možakar iz Cerknice, ki je bil na smrtni postelji, pa je vztrajal. Tako sta po dolgih letih izvedeli, kdo je očetu ukradel denar. Denar ni bil nikoli povrnjen, človeku na smrtni postelji pa sta oprostili, da je v miru izdihnil.


Slovarček:
- kamižola: površnik, zimska jakna
- v letih: star
- mošnja: usnjena vrečka za shranjevanje denarja
- možakar: moški
- ovekovečena: fotografirana
Viri:
- stara mama Marija Repar
- teti Angelca in Francka
Kraj: Gorenje Otave
Datum: okoli 1940
Avtor: neznan
Zbirka: Zvonka (Purkart) Ješelnik
Skenirano: 2. 4. 2014
Oblika: fotografija