1910 Novi Kot – Vas na razglednici

To je razglednica Novega Kota (natisnjena okoli l. 1910). Na zgornjem delu je zajet ves zaselek Mesto in v desnem kotu se vidi del Kurje vasi (Štodlova domačija). Pod Kurjo vas so spadale še Kasarnena, Markava, Grojškava, Petrkova in Mandrava domačija. Zakaj Mesto? Domnevam, da zato, ker so bile tu pomembne hiše v vasi. Zakaj Kurja vas? Morda zato, ker so bile hiše majhne in bolj skupaj.

Pozdravljena, rojstna vasica,

po hribčkih in bregcih vsa razsejana,

s smrekovim vencem gora okrašena,

pridnim rokam skozi čas prepuščena.

Tvoj človek je bil vedno garač,

ob znoju in žuljih svoje sreče kovač.

Mu skopa je zemlja pila moči

 od zgodnje mladosti do starih kosti.

V začetku 18. stoleltja so Korošci prišli na ozemlje današnjega Novega Kota. Tu so krčili gozdove, oglarili in si postavili prve bajte. Prva domačija je dobila po njih tudi ime. Tako se je začela naša zgodovina. Zaradi teh lesenih kolib (bajt) so jim dolgo časa rekli Bajtarji. Spodnji del župnije Draga pa so naselili že v 17. stoletju prišleki iz idrijskih in bohinjskih hribov (kovači ob izviru Čabranke), zato je binklarščina zelo podobna govoru ljudi iz teh krajev.

Moja domača vas, Novi Kot, leži ob hrvaški meji na jugu Slovenije in ima okrog 820 m nadmorske višine. Je raztresena hribovska vas obdana z gozdovi in grmičevjem, le proti Prezidu se odpira kraška planjava z gričevnatimi travniki in pašniki.

Njive so večinoma v vrtačah in uvalah, ker je tu orna zemlja malo globlja, drugače pa je peščena in ljudem ni dajala dovolj za preživetje, tako da so bili vaščani odvisni od kakršnegakoli vira zaslužka. Zato so morali odhajati »s trebuhom za kruhom« v druge države (Avstrija, Nemčija, Francija), v Ameriko in v daljno Avstralijo. Pred vojno je vas štela 46 hišnih številk in vsaka hiša je imela in ima svoje domače hišno ime, ki samo pove svojo zgodovino. V arhivskem viru iz leta 1825 so vpisani pod «kmet iz Novega Kota«, kot jih je vpisal graščinski uradnik, naslednji:

Hišna številka – ime:

• 1 – Ješelnik Jernej / Jeschellnig Bartholome
• 4 – Mavrin Mihael / Maurin Michael
• 6 – Janež Jurij / Janesch Georg
• 7 – Mihelič Jakob / Mchelltsch
• 8 – Turk Anton
• 10 – Žagar Jure / Schager Jura
• 11 – Ješunik Franc / Jeschunig Franz
• 13 – Mavrin Tomaž / Maurin Thomas
• 14 – Mavrin Luka / Maurin Lucas
• 15 – Ožbolt Anton / Oswald Anton
• 16 – Mihelič Jurij / Michellitsch Georg
• 17 – Ješunik Martin / Jeschunig Martin
• 20 – Mihelič Tomaž / Michellitsch Thomas
• 22 – Poje Blaž / Poje Blas
• 23 – Malnar ? / Malner ?
• 25 – Tušek Franc / Tuscheg Franz
• 26 – Poje Anton
• 27 – Janež Luka / Janesch Lucas
• 29 – Ješumig Anton / Jeschumig Anton
• 30 – Janež Pavel / Janesch Paul

O vasi je zapisanega zelo malo, vemo le to, kar smo slišali po ustnem izročilu od naših prednikov. Glavna skrb v tistih časih jim je bila, kako preživeti številne družine. Kulturne in gospodarske razmere so se malce izboljšale v času Napoleonove Ilirije. V naših krajih so Francozi uvedli kataster, vpeljali zakon o osnovnih šolah in obveznem pouku, uvedli občine in zakon o splošni vojni obveznosti in davčni obveznosti, gradili ceste … Vas Novi Kot je bila dodeljena katastrski in politični občini Draga. Ker so takrat po sosednjih vaseh gradili šole, so si tudi Binklarji zaželeli to imenitno ustanovo in jo leta 1903 tudi dobili. Pogoji za izobrazbo so bili in Binklarji so bili tega uspeha zelo veseli. Dvignila se jim je nacionalna zavest, svobodoljubnost in napredna miselnost.

V tem obdobju se je začelo tudi močno razslojevanje prebivalcev in mnoge domačije so prišle v roke vaških mogotcev. Mnogo gruntarjev je prišlo na boben in vsak, ki je mogel, je odšel v tujino za zaslužkom, da bi vrnil dolgove, ali izplačal brate in sestre. Marsikdo si je opomogel, mnogo pa jih je izginilo in se ne ve za njihovo usodo. Med 1. svetovno vojno so bili mnogi ujeti, ranjeni, ali pa so padli v strahoviti Soški fronti. Tako se je Novi Kot znašel v novi državi Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev in nova državna meja jim je potekala tik pred nosom – Snežniški gozdovi. Življenje med obema vojnama je bilo za Binklarje zelo težko, ker pa so znani kot delovni, pošteni, vztrajni tudi trmasti ljudje, so se nekako obdržali, čeprav s težkim garanjem in varčevanjem. Ukvarjali so se predvsem z živinorejo, s prekupčevanjem le – te in s frohtom, ker pa je naše največje naravno bogastvo gozd, je bila najpomembnejša panoga izkoriščanje gozda. Tisti, ki niso šli v tujino, so šli čez zimo delat v Slavonske gozdove (Hrvatarji), poleti pa so šli delat v domače gozdove za Kovača iz Starega trga pri Ložu in za Vilharja iz Prezida.

V zaselku Mestu je bila šola, gasilni dom in daleč naokoli znani Turkova gostilna in trgovina. V zgornjem delu vasi je bil zaselek Kurja vas. So pa Binklarji vas strogo delili na zgornji in spodnji del vasi. V zgornjem delu so bivali Zgurnce v spodnjem delu pa Zduance. Ta meja je potekala na križišču sredi vasi, kjer stranski poti vodita – levo proti Kindovim, desno pa proti zaselku Štormi (Štormovi, Midjavi, Znamenski, Ruščavi). Med njimi je bila vedno (predvsem besedna) napetost. Tako so Zgurnce špotali Zduance: Zduance, prpalence, žlajfarje, kamarje, … Si kar mislim, kako burno so reagirali in jim z enako porcijo tudi vrnili. Ta deljenost se v nekaterih stvareh kaže še danes. Npr.: gospodinje spodnjega dela vasi nosijo za Veliko noč blagoslovit hrano v cerkev sv. Frančiška v Stari Kot, gospodinje zgornjega dela pa k Znamenski kapelici. Povedati moram še to, da so stare biklarške gospodinje poimenovale tedne med Pustom in Veliko nočjo z naslednjimi imeni: pepelnični, prvopustni, srdapustni, kvaterni, tihi, cvetni in veliki teden. Na tihi teden so v cerkvi prekrili vse križe s temno modrimi prti.

Nekateri ljudje so bili naročeni na časopis (Domoljub, Domovina), samo gostilna Turk in šola pa sta dobivali dnevnik Jutro. Takrat je bila za vas že prava senzacija, če je kdo prišel iz Amerike na obisk, ali če se je kdo peljal s konjsko vprego skozi vas, ali pa po takratni makadamski poti rinil bicikel. Vaščani so radi popravljali svoje poti, a kaj ko niso bile nikoli dolgo popravljene, ker jih je vsaka nevihta s številnimi hudourniki kmalu razdrla.

Svetovno gospodarsko krizo so na svojih plečih občutili tudi Binklarji. Ni bilo dela, zastala je trgovina … obtok denarja je bil vedno manjši. Kljub temu pa so se ljudje ob nedeljah radi zrihtali in šli drug k drugemu v vas in se med seboj tolažili ali pa hecali na račun oblastnikov. Imeli so svoje sokolsko društvo, ki je leta 1932 štelo 55 članov in kulturno društvo. Bili so napredni in vsestransko aktivni. Leta 1937 sta se poročila moja starša. Ko je prišla moja mama od Dolinarjevih za ta mlado k Štodlovim, so imeli še črno kuhinjo. Starša sta večkrat rekla: »Ko nam je ravno uspelo urediti kuhinjo, da ni povsod kadilo, so nam Italijani požgali hišo do tal.«

V nenehnem boju za obstanek pa so tudi med Binklarje prihajale novice o dogajanju po svetu in začetku 2. svetovne vojne. Spraševali so se, predvsem starejši, če jih bo obšlo to strašno gorje, ki so ga doživljali že med 1. svetovno vojno.

Zaselek Mesto – sem spadajo naslednje domačije: Pargarjeva, Raklava ali Ivena, Gejbčava, Rabudlava, Mejstarška, Kašjakava in Turkova. V Mestu sta bila tudi gasilski dom in šola. Gasilski dom je bil zgrajen okoli leta 1934 na pogorišču stare Gejbčave hiše nasproti Pargarjevih.

Osnovna šola Novi Kot je bila v Mejstarški hiši,
tj. rojstni hiši Jakoba Turka (2. 7. 1872 – 19. 10 1935), ki je bil slovenski inženir kemije, agrokemik in strokovnjak za pašništvo. Imeli so gostilno, ker pa so se zadolžili, so hišo prodali in se preselili v Ljubljano. Notranjost Mejstarške hiše so priredili za šolo in učiteljevo stanovanje. Pred vojno je tu poučevala učiteljica Komelj (ime neznano). Imela je moža Alfonza iz Primorske (bil je ubit kot aktivist OF v Loški dolini l. 1942) in hčerko Darinko, ki je po vojni odšla v Ameriko.

To je Turkova domačija (priimek Turk izhaja iz Hrvaške). Valentin Turk je bil vaški mogotec. Na levi strani ceste je bila gostilna, na desni pa trgovina, ki sta bili znani daleč naokoli. V desni stavbi so bila nad trgovino stanovanja za oddajanje. Tu se je rodila Antica Turk – predvojna učiteljica v Starem Kotu. V levi hiši, kjer je bila gostilna, pa se je rodil Zdravko Turk (19. 11.1904 – 15. 3. 1991) dipl. inženir gozdarstva. Bil je dekan in redni profesor na BF Ljubljana.

Sokolsko društvo Novi Kot l. 1932, ki je štelo približno 55 članov.

Kulturno društvo Novi Kot.

Slovarček:

• Zgurnce: vaščani gornjega dela vasi
• Zduance: vaščani spodnjega dela
• špotali: zmerjali
• bicikel: kolo
• zrihtali: uredili, se pražnje oblekli
• prpalenci: bedaki
• žlajfarji: zaviralci, ljudje, ki so vedno na koncu
• porcija: določena, natančno odmerjena količina jedi
• froht: prevažanje

Pisni viri:

• Kronika vasi Stari Kot in Novi Kot (Lucija Miklič)
• Antica Marijanac: Biseri z moje poti
• Arhiv Republike Slovenije. Franciscejski kataster za K. O. Gospostvo Kočevje (abecedni seznam zemljiških posestnikov)

Ustni vir:

• Irena Klepac

 
Kraj: Novi Kot
Datum: okrog leta 1910
Avtor: razglednice je dal natisniti Valentin Turk
Zbirka: Kronika vasi Stari in Novi Kot
Fotografirano: 12. 10. 2018
Oblika: reprodukcija razglednice, knjiga