Slika iz trgovine Tabor, ki je bila preseljena iz Hrenove v Žumrovo hišo, lepo prikazuje notranjost in nas vrne v čas, ko so bile trgovine preproste in so v povojnih časih omogočale nabavo osnovnih življenjskih potrebščin in hrane. Za lesenim pultom sta nasmejani trgovki, ki sta zraven visokih stalaž videti prav majhni. Kljub težkim časom so ljudje ob obisku trgovine vedno našli čas tudi za kratek klepet, saj so zaposleni poznali vse stranke po imenih in obratno. Takratna prodaja in nakupovanje v trgovinah ni niti malo primerljivo z današnjim časom. Kljub temu je trgovina služila svojemu namenu in čisto lahko rečemo, da so bile to trgovine z dušo.
Izbira blaga na prodajnih policah, v primerjavi s prejšnjo trgovino v Hrenovi hiši, je bila večja in bolj raznolika. Tu so prodajali vse od hrane do posode, tekstila, porcelana, steklenine ter redkih kozmetičnih izdelkov, v glavnem milo in šampon. Kot je videti, je na policah tudi že pijača, večinoma alkoholna. Za povojne čase je znano, da je bilo več pomanjkanja kot viška. Zaradi tega je bila v trgovinah uvedena prodaja na karte, ki so bile razvrščene po kategorijah, ki jih je za vsak mesec posebej določilo občinsko vodstvo. Kriterij določanja kategorij je bil odvisen od zahtevnosti oziroma teže dela, ki ga je kdo opravljal. Na primer, gozdarji, zidarji … so spadali v težko kategorijo, v srednji kategoriji so bili trgovci, delavci v tovarni …, v lahki pa pisarniški delavci, učitelji … S tem je bila regulirana količina izdelkov, prehrane in tekstila, ki jih je posameznik lahko kupil. Se pravi, samo toliko, kot mu je bilo določeno s karto in nič več. Trgovec pa je moral te karte skrbno sortirati in jih nalepiti na velik karton, za kar se je uporabljalo lepilo imenovano pop, ki je bilo narejeno iz vode in moke. Poleg tega se je morala količina izdanega blaga in blaga iz zaloge vedno ujemati. Kljub temu je bila ta trgovina zagotovo dobrodošla, ljudje pa zadovoljni, da so lahko kaj kupili in si s tem vsaj malo olajšali težke čase.


Pri tem so si pomagali s pripomočkom, ki ga na sliki uporablja prodajalka Ančka. To je vevnica, ki je bila lahko kilska ali dvokilska in se je že z zajemom robe vedelo za približno težo. Polkrožna oblika pa je olajšala stresanje v škrnicelj. Olje in druge tekočine so iz večjih posod ali sodov prelivali v steklenice, ki jih je stranka prinesla s seboj. Kvas so imeli v trgovini pakiran v večjem zavoju, kupcu pa ga je trgovka z vrvico odrezala na želeno količino, ga stehtala in zavila v povoščen papir. Največkrat so kupili pet ali deset dek kvasa. Če ga je bilo slučajno malo več, ni bilo nič narobe, vseeno bolje kot premalo, kajti za peko kruha je bila vedno potrebna ravno prava količina kvasa, oziroma ni ga smelo biti premalo. Živila in pijača so bila pakirana še v flašah ali konzervah. Tudi bomboni in podobne sladkarije so se prodajali na vago, le da se to, na veliko žalost otrok, ni kupovalo na kile, ampak na deke ali grame.
Slovarček:
- stalaža: polica
- vaga: tehtnica
- odvagati: stehtati
- gres: zdrob
- škrnicelj: papirnata vrečka
- vevnica: kovinska žlica polkrogle oblike
- kilske: kilogram
- deka: dekagram, 10 gramov
- konzerva: pločevinka
- flaša: steklenica
- ledik: neporočena, samska
Viri:
- Anka Kraševec
Kraj: Cerknica
Datum: 1948
Avtor: neznan
Zbirka: Anka Kraševec
Skenirano: 1. 2. 2019
Oblika: 2 fotografiji