Nekje v tridesetih letih dvajsetega stoletja so Ivano Puntar obiskali sorodniki. Slikali so se na Postojnski cesti, nasproti Gregoričeve hiše. Glede na bujno rastje na Demšarjevem vrtu in lahnih oblačilih je bilo srečanje enkrat poleti.
Včasih so imeli ljudje na vasi dve obleki. Eno za vsak dan, ampak res vsak in eno nedeljsko. Le ta je bila uporabna za več različnih priložnosti: pogrebe, poroke, obiske, za k maši in podobne ceremoniale. Običajna je bila za vse drugo.
Po pokojnem stricu sem pojerbala bundo nagravžno zelene barve. Podložena pa je z mačkom iz poliestra. Ne vem, koliko poliestrov so ubili za tisto podlogo, ampak greje pa. Zaradi tega je primerna za zimska opravila okrog hiše: prinašanje drv, kidanje snega, kuhanje šnopsa, sankanje z otroci in še marsikaj drugega. Spomladi jo operem in je ponovno pripravljena za naslednjo zimo. Zaradi vsega tega je že precej zmatrana in ponekod že tudi raztrgana. Nekega dne mi je petletna vnukinja rekla:
– Kako imaš raztrgano bundo!
– Ja, Jaz nimam atija, da bi mi vsako leto novo kupil.
– Vem. Ti je umrl. Saj si pa že tako velika, da ga več ne rabiš.
Kdo ve, kdaj si dovolj velik, da staršev ne potrebuješ več!? Kot smo na zadnjem srečanju skupine starih slik ugotovile – ko izgubiš starše, je vedno prezgodaj. Ne glede na to, koliko si star. Vedno je še nekaj, kar nisi vprašal, pa bi rad. In nimaš koga več.
Od leve:
- neznana,
- gospod Hrovatin,
- Ivana Puntar.
Podatke je zapisala Marta Mele, hči Ančke Poženel, ki je bila posvojenka Ivane Puntar.Kraj: Rakek
Datum: 1935
Avtor: neznan
Zbirka: Marta Mele
Skenirano: 5. 3. 2017
Oblika: fotografija