Pred svojo hišo na Kamniti poti na Rakeku se je slikala Jedrt Selan s svojima dvema hčerama iz drugega zakona.
Prvič je bila poročena z gospodom, ki se je pisal Rok, ime je pa ušlo. Z njim je imela tri otroke: Poldeta, Kristino in Jožeta. Kupila sta tudi hišo, pred katero je slika nastala. Po Rokovi smrti se je poročila s Krašno. Le-ta je odšel s trebuhom za kruhom v Ameriko in za njim se je izgubila vsaka sled. Ostali sta ji hčerki.
Sin ženske, ki je delala na Brestu, je napravil neko neumnost, ker je mladost norost, babe so jo pa potem najedale in bile polne »uporabnih« nasvetov. Ko je imela že vsega dovolj, je rekla: »Kdor nima otrok, naj malo govori. Kdor jih ima, naj bo pa tiho!« Še kako prav je imela, ker pri otrocih nikoli ne veš, kako se obrne. Če jih ni, je velik križ, če so, pa kdaj pa kdaj tudi. Skrbijo tudi zato, da imajo frizerke dovolj dela z barvanjem sivih las, za katere se naraščaj intenzivno potrudi. Je pa tudi veliko veselja in smeha, ker so njihove modrosti včasih res neverjetne.
Enkrat je prišel sin na obisk s triletno vnukinjo, ki se je takoj utaborila na kavču, gledala risanke in vprašala, če imam kakšen jajček. Ni bil mišljen kurji, temveč čokoladni. Nisem ji ga dala, češ da ne uboga. Sledilo je pregovarjanje o tem, ali je pridna ali ne. Pa da ne bi slučajno jaz zmagala, mi je rekla: »Boš že videla, ko boš imela svoje otroke, kako ti bodo nagajali.« Jaz sem začela nekaj po omarah brskat, da ne bi videla, kako se smejim in dobila še večjega veselja, sin pa se je takoj pritožil.
»Aja, kdo pa je njen otrok?«
»Ti.«
»No, jaz sem bil priden.«
Kar je res, je res. Priden je pa bil. Saj je ona tudi in prav tako sestrica. Samo cukra, cukra jim pa ne smeš dat. To je tako, kot bi jim nalil kerozina. Začne se urnebes in ni konca, dokler ena ne joka. Sledi kazen – prepoved sladkarij za določen čas, ki včasih zajema daljše obdobje.
Od leve: Mima, Ida in Jedrt.Kraj: Rakek
Datum: 1917
Avtor: neznan
Zbirka: fotografija
Skenirano: Slavka Ivančič
Oblika: fotografija