1914 Ljubljana – Poslanec in župan Franc Drobnič s kolegi

Franc Drobnič je brkati in postavni možak s plešo, ki stoji tretji z leve. Njegova vnukinja še hrani zapiske o nekaterih njegovih dejavnostih v deželnem zboru, ko se je zavzemal gradnjo cest na Notranjskem, vodovoda in podobnega. Bil je zastopnik notranjskih kmetov v letih 1908 do 1912 in dolgoletni župan na Blokah. V njegovi hiši v Novi vasi je bila zgoraj tudi občinska pisarna, zato so bili prostori vedno polni ljudi. Bili so zelo verna družina, ki je tudi po najnapornejših dnevih zvečer kleče na cementnih tleh kuhinje izmolila rožni venec, kot se naporne izkušnje še dobro spomni njegova vnukinja.

Ko je Franc Drobnič iz Velikih Blok hodil v Ljubljano na seje Slovensko hrvaškega sabora je dobil nek denar, najbrž nekaj ustreznega današnjim dnevnicam in potnim stroškom in njegova vnukinja se spominja:

Ko je denar dobil, je včasih tudi kaj kupil. Nekoč je v trgovini naletel na lep zelen krepdešin in je prinesel domov kar celo balo. Je rekel: ‘Nate punce, zdaj si pa sešijte obleke za h maši!’ Vse hčere so bile namreč šivilje in pri hiši sta bila dva šivalna stroja. Dekleta so se lotila šivanja. Naša mama je bila najmlajša in tako so naredile obleko najprej starejši, potem srednji in nazadnje še mami. Za mamo je pa malo zmanjkalo blaga. Pa je rekla mama svoji sestri, naj ji naredi kratke rokave … ‘Ampak, veš Ladi’, mi je rekla, ko se je tega spominjala, ‘to je pomenilo rokave do komolca’. Do komolca so prišli rokavi in za vratom ni bilo tako zaprto kot pri prvih dveh oblekah, ki sta imeli kroglček, kamor sta si sestri nekaj naštikali. Mamina obleka je bila bolj odprta okoli vratu, spredaj pa so prišile bele knofke. Tako so vse tri imele nove lepe obleke iz enakega blaga … In mama gre k maši v Novi vasi, dekle, vsa zadovoljna v novi obleki. No, obleka je bila tudi malo krajša, tam do členkov, ne prav do pet. In ta župnik, ne vem kateri je bil – sem vedela, ker je mama dostikrat povedala ime – je prišel na prižnico, da bo začel pridigati in pravi: ‘Prej ko začnem, pa naj gredo ta nagi ven! Ta nagi ven!’

Potem ljudje stojijo, gledajo, tudi Ivana, sestra …. so bile vse tri pri maši, ampak one so bile drugje … Tam si moral plačati stol in naši so imeli plačana dva sedeža za ata pa za mamo in kadar nista šla, sta šli sestri Ivana in Julka in sta sedli na tiste naše plačane sedeže v prvi ali drugi vrsti, kjer so sedeli bolj bogati, mama, ki je bila najmlajša, je pa stala zadaj …

‘Sem rekel: ta nagi ven!’ ponovi župnik. Potem se začnejo ljudje ozirati, gledajo: ‘Saj ni nobenega nagega!’ Neka ženska, ki je bila tam zraven – saj mama je povedala katera – je pa rekla: ‘Milka, najbrž tebe misli …’. Pa je rekla mama: ‘Mene ne, saj nisem naga!’ Glej, in ni začel pridigati, in je ponovil: ‘Sem rekel: ta nagi ven!’ Potem je spet rekla tista ženska: ‘ Milka, ravno tebe misli! Pojdi ven!’ In mama je rekla: ‘A mislite, da res?’ In se je obrnila, je rekla: ‘Saj – grem pa ven! Pa nikoli več noter!!’ Je šla ven … Doma pa ne bi smela še povedati! Ko je povedala, niso hoteli nič slišati, nič slišati, da se ne bi gospodu zamerili … so pa samo po tihem godrnjali … Je to teror ali ni?! ‘In potem’, je rekla mama, ‘sem jaz tisto oblekico nosila, ampak v cerkev nisem šla.’ In ni šla tudi v Starem trgu. In tudi ni pustila mene. Mene niso pustili ne v farovž, ne v kaplanijo, nikamor. Iz šole, ko smo šli, ko je imel kaplan Lovšin rojstni dan, marca, so mu hodili voščit … Imel je pomaranče in je vsak dobil eno. Mama je pa meni že vnaprej: ‘Da ne bi šla ti! Da ne bi šla h kaplanu!’…

Potem so hodili k župniku, punce, jih je povabil za eno ali za drugo. In mama: ‘Da ne bi šla ti!’ Ampak jaz bi šla rada, ker so šle punce … kakšno podobico je dal, pa kaj takega. Si podobico dobil … Pa nisem šla … Takrat nisem vedela, zakaj me mama ni pustila, zdaj pa vem.