Moja mama ni veliko dala na in za knjige. Zanjo je bilo branje potrata časa, za strica moje prijateljice pa je bilo podobno, kot če bi pozimi kuril v peči in imel okno odprto. Mama knjig ni kupovala iz omenjenega razloga in tudi drage so bile. Denar pa je bilo treba tiščati na banki, da je nabiral zgubo. Prvo knjigo mi je kupila, ko sem imela štiri leta in zlatenico. Heidi. Prodajali so jo na Rakeku v trgovini Nanos. Velikokrat sem jo videla in fehtala zanjo, a neuspešno. Konec osnovne šole in še kasneje sem z velikim veseljem prebirala slovenske knjige s kmečko vsebino, tudi Kmetske slike, Potrča pa ne. Je bil premalo romantičen in preveč življenjski.
Na Brestu so skrbeli za razsvetljenje svojih delavcev in so velikokrat prodajali knjige. Tako mi je mama nekoč v sedemdesetih letih dvajsetega stoletja prinesla Ciganko Magde Stražišar – Magduške. Vem, da so jo nagovorile sodelavke, ki so vedele, da sem knjižni molj in vem tudi, da je popustila tudi zato, ker je bila Magda domačinka. Malo pa tudi zato, ker se del zgodbe odvija v Suhi krajini, kjer je mama preživela otroštvo. Knjiga se mi je usedla v srce in je danes, ko je vse naokoli polno rasizma, ponovno aktualna. Prebrala sem jo tolikokrat, da ni obrabljen le papir, ampak tudi črke. Knjiga je zame klasika slovenskih romanov o kmečkem življenju. Še jo bom brala, dokler ne razpade. Kar bo kmalu.
Prvi del knjige je izšel leta 1971, nadaljevanje s podnaslovom V ciganski senci pa leta 1974. Dočakala je tri ponatise, tretjega pri Svetu knjige v nakladi 8500 izvodov, kar ni malo za slovenske razmere.
To je bil malo daljši uvod k opisu dela in življenja Magde Stražišar – Magduške. Njen oče je bil čevljar in cerkovnik in tako je na svet privekala v mežnariji na Lipsenju v letu gospodovem 1920 (jutri, 22. julija, bi dopolnila 99 let). K pisanju sta jo spodbudila župnik Hafner in nadučitelj Mercina. Že v šolskih letih je objavila nekaj spisov in pesmic v otroških revijah. Pri štirinajstih je šla za deklo v gradič Koča vas, ki je imel bogato knjižnico. Tam je bila svetovljanska gospodarica modre krvi, menda iste kot Franc Jožef I. Takrat, leta 1934, je Magduška objavila svoj knjižni prvenec Pisma iz Loža in za nekaj časa prekinila s pisanjem. Pred vojno je delala kot natakarica. Čeprav je morala med vojno pesmi skrivati, je Notranjski odred leta 1944 v svojem glasilu Snežnik objavil del njene pesmi z enakim naslovom. Po vojni je postala stalna sodelavka Kmečkega glasu in po letu 1947 so objavili več njenih krajših sestavkov in pesmi. Njihova založba je izdala tudi vsa njena knjižna dela: Ciganka, Skrivač, Dvoživke. Leta 1982 pa je v Brestovem obzorniku izhajal podlistek v enajstih delih z naslovom Obsojenci zibelke. Leta 1980 je prejela plaketo Občine Cerknica. Umrla je v Dolenji vasi pri Cerknici leta 1997.
Pisateljica v krogu družine, z možem in sinom Jožetom v sredini. Fotografija je nastala 5. 6. 1977.Viri:
- Nedeljski dnevnik 16. 1. 1994, stran 5
- https://www.delo.si/zgodbe/sobotnapriloga/morje-ti-pride-v-kri-ne-mores-si-vec-pomagati-konec.html
- Brestov obzornik, glasilo delovne organizacije, leto XVI, številka 182, 26. november 1982
- http://www.notranjci.si/Default.aspx?id=583
Kraj: Dolenja vas
Datum: okoli 1975 in 1977
Avtor: neznan, portret je mogoče naredil Jože Žnidaršič st.
Zbirka: Jože Stražišar
Skenirano: 19. 7. 2019
Oblika: 2 fotografiji