Na sliki so Susmanov ata France, eden od njegovih sinov in voliča, ki so se lotili spomladanskega oranja. Ker je Francetova hči Ivanka, rojena Žnidaršič, poročena Baraga moja soseda, sem se odpravila k njej po več informacij. Očeta je takoj spoznala, za goniča volov pa se ni mogla odločiti, kateri od njenih bratov je. Kot je v navadi pri slovenskih družinah, se je namesto nje odločil njen mož. Gonič je njen brat France, ki je najstarejši. Na tej sliki šteje okrog sedemnajst let.
Zanimivo je, kako se je lotil določanja letnice nastanka fotografije. Na sliki sta en rjav in en siv vol. Takega para se ne spomni. Ko je on pričel zahajat v vas k Ivanki, so imeli dva siva vola, torej je slika stara vsaj 68 let.
Leta 2005 je bil kar naprej dež. Zaradi tega nas je kmetijstvo prav fino j…. Pravzaprav nas je j… vreme. Ampak zaradi tega se pri nas ni prav nihče nič sekiral, razen naše mame. Komaj nam je v aprilu uspelo preorati njivo. Potem pa se je začelo deževje in z nadaljevanjem dela ni bilo nič. Je prišel enkrat en sosed, pa se je hvalil, da je njegov krampir že zunej. Ja, sem rekla, naš je tudi še zunej.
Ko sem prišla 23. aprila 2005 iz službe domov, je imela mama že ves krampir naštiman po gajbah, da ga bo šla sadit. Samo še Sebastjana je čakala, da ji bo sfrezal njivo. V zadnjemu kraju pa je grmelo. In kadar tam grmi, je gvišen dež. Potem pride Sebastjan domov, še pojedel ni dobro, ga že mama nagovarja, naj gre sfrezat. Naj še povem, da mi nimamo ta pravega traktorja ampak TV 450. To ni kakšen kanal bosanske televizije, to je Tomo Vinkovič. Je bolj kot traktor ena igračka.
– Ne grem, ker ne bom nič naredil. Je mokro, freza je prelahka, pravi Sebastjan.
– Pa pejd provat.
– Bo Franci s traktorjem, sem se že zmenil.
– Kdaj pa?
– Jutri, če ne bo dež.
– Jutri je dež napovedan.
– Prav, bom pa šel, samo potem ne boš godrnjala, če bo frezo v luft metalo.
Sebastjan se začne preoblačiti. Komaj se je obul pol levega čevlja, se je vsulo ko *** ***. Ni bilo treba iti frezat. Ampak je moral iti v soboto. Je glih sfrezal, ko se je mama odločila, da gre Tonetu rečt, če gre krampir sadit – na stroj (mi smo moderni), pa se je spet ulilo. Potem je bil dva dni mir.
27. aprila smo bili pa doma. Je mama že od zjutraj hodila v škornjih in v halji po kuhinji in hodila gledat, če Tone krampir sadi. Ob pol desetih ni več zdržala in je telefonirala. Se je oglasila Tonetova žena, ker je Tone še spal. Potem je spet hodila gledat, če že sadi. Ob pol enih je bilo pa meni tega zadost in sem jaz telefonirala Tonetu. Se je spet žena oglasila.
– Dober dan. Kje imate moža?
– Južna.
– Rečte mu, da gre takoj po južni krampir sadit. Ker zdaj mam pa jaz tega dost. Naša mama že cel dan v škornjih pa v hali tle po kuhni hodi in čaka. Zdaj sem pa že jst živčna.
– Bom rekla.
Ni minlo deset minut zvoni telefon. Tonetova žena.
– Naš se že prpravla.
– Prou! Mi smo prpravleni že cel teden.
Preden sva se s Sebastjanom obula škornje, da bi Sebastjan peljal krampir na njivo, ga je že s karjolo speljala. Pa smo končno vsadili tisti krampir.
Potem je pa dež začel padat in je kar padal pa padal pa padal. En dan sem pogledala z balkona, se glih na njivo vidi. Sem imela kaj videti. Voda je stala kot v Cerkniškem jezeru. Se je naučil naš krampir plavat. Kazalo je, da bo zrastla ena posebna sorta. Temu se reče gensko spremenjen krampir. Bo namesto kali pognal plavutke. Potem ga bomo pa lahko tudi na Cerkniškem jezeru sadili, in ko bo zrel, bo sam na vrh priplaval. Mi ga bomo pa z mrežo polovili, k ribe. Pa ne stoji voda samo na naši njivi. Je tudi na drugih. Tam okrog Brezovice in Notranjih Goric jo je še največ. En dan, ko sem se peljala z vlakom iz službe, sem videla ene ljudi, tam na njivah, so riž flancal.
Ata France Žnidaršič – Susmanov.
France Žnidaršič – Susmanov, mlajši.Kraj: Begunje
Datum: 1951
Avtor: neznan
Zbirka: Janez Žnidaršič
Skenirano: 12.1.2013
Oblika: fotografija