Županov oče Janez Telič z Gornjega Jezera so tukaj po pripovedi njihove snahe Anice slikani eno leto po požaru, ki je razdejal vas. Fotografija pa v ničemer ne spominja na prestano hedino vaščanov, nasprotno, prav idilična je: mož se je v sadovnjaku ponosno postavil med bogato obložene mlade hruške in en sadež drži tudi v levici, kakor da ga namerava pravkar pojesti. Bela srajca namiguje, da je slika nastala neke nedelje v zgodnji jeseni, čeprav so hlače videti ponošene in čevlji se ne svetijo … Nedeljska obleka “za doma” pač, ko je kljub Gospodovemu dnevu treba poskrbeti za živino in druge tekoče zadeve … Gotovo so bili oče zadovoljni z odličnim pridelkom sadja, ki tudi sicer v blagi klimi Gornjega Jezera dobro rodi. Oče so umrli leta 1980, čez skoraj petdeset let od nastanka te fotografije, če podatek o tem drži …
Tale sličica pa je nastala veliko pozneje, leta 1974, ko je bil vnuk Županovega očeta star dve leti. Njegov oče Ivan ga je postavil ob novega lesnega konjička, za ozadje pa je uporabil ruševine še leta 1928 pogorele Jožetove hiše, ki je po požaru niso obnovili. Druga Jožetova hiša se vidi v ozadju, na levi pa je del hiše “tete” Neže. Pred hišami pelje kolovoz na njive ali pa na drugo stran k soseskinemu skednju, Od njega se je odcepila tudi gladka bližnjica na Malenšče, ki je vodila poprek čez njive, ne glede na to, kako so se lastniki njiv jezili – ovinek po kolovozu bi bil za perice in mularijo predolg.
S potmi na obnovljenem Gornjem Jezeru je bilo tisti čas po požaru še nekaj težav. Ložanje oziroma Starotržanje, ki so imeli in še imajo svoje parcele na jezeru, so se kar naprej kregali, ker s polnimi vozovi jezerine nikoli niso mogli speljati klanca skozi vas do ceste v Loško dolino in so morali vedno forajtati. Da bi rešili zadevo, je obast(?) odredila izdelavo položnejše poti do ceste, ki pa je bila speljana preko Jožetovega dvorišča in Županjega vrta, kjer pelje še danes – obojim so odvzeli del zemlje, ki tako ni bila več v enem kosu. To je bil najbrž vsaj deloma vzrok, da Jožetovi niso obnovili pogorelega poslopja in so njegove ruševine bile tam še leta 1974. Je pa bila menda Jožetova Franca, ki je na domačiji nazadnje ostala sama, zaradi tega jezna za vse večne čase kar na vso vas, mogoče tudi na ves svet …
Slovenec: političen list za slovenski narod (23.10.1929, letnik 57, številka 242) Str.3.
Eno leto po požaru
Kako je danes v Gorenjem Jezeru
Cerknica, 22. oktobra.
Kdo se ne spominja silne katastrofe pred letom, ko je skoro do zadnje hiše pogorela ljubka vasica Gorenje Jezero. Stisnjeno ob Cerkniško jezero in prislonjeno v breg, je vas zalotil poletnega večera strašen požar. Izmed 33 hiš jih je pogorelo 24. V vsej vasi je ostalo le še 6 celilh stavb, ker je troje hiš razpadlo.
Obup in žalost se je naselila v vas. Tem silnejša je bila bolečina nesrečnih pogorelcev, ker se je s hitrimi koraki bližala neizprosna zima, ki je bila ravno lani še hujša ko drugekrati. Vsem pogorelcem je bil požar uničil vse: živila, obleko, orodje, živino, sadje in sadeže po vrtovih do zadnjega vse … Le golo zidovje je kipelo v sivi jesenski zrak.
Pa vendar prebivalci niso zgubili poguma. Z vsemi silami so se vrgli na delo. Okoličani so s polnimi rokami priskočili na pomoč. Nudili so nesrečnim prebivalcem za prvo silo vsega, kar so rabili za nadaljnji svoj obstoj in preživljanje družin in preostalih živali. Kar koj so tudi začeli z zidanjem stavb. Do zime so po večini spravili domovja v red in tako so bili v letošnji kruti zimi vsaj v svojem. En sam posestnik je bil prisiljen čez zimo ostati pri svojem sosedu na stanovanju.
Spomladi pa je v Gorenjem Jezeru zaživelo novo življenje. Vsak in vsi so pridno zgrabili za delo in nadaljevali s popravo in dozidavo svojih poslopij, hišnih in gospodarskih. Nekaj so dale zavarovalnice, nekaj država, dosti so poslali rojaki iz Amerike, tako je polagoma šlo. S prizadevanjem oblastnega odbora, dr. Korošca in sedanjega bana ing. Serneca je država obljubilo in tudi dala prebivalcem Gorenjega Jezera 2 milijona dinarjev podpore. V gotovini so domačini dobili le četrt milijona dinarjev, dočim je bilo za ostali denar posestnikom nabavljeno orodje, živina in druge potrebščine.
V tem delu in prizadevanju je minulo leto, kar je ognjeni plamen obliznil Gorenje Jezero. Danes je pogled na ljubko vasico ob Cerkniškem jezeru povsem drugačen, kot je bil pred letom dni. Vse hiše so čedne zunanje oblike, znotraj zelo prisrčno in posrečeno ter popolnoma na novo urejene. Vsi prostori so zračni, bolj prostorni, okna večja, vse lepo pobeljeno. Dvorišča prostorna, zravnana, dostopi k stavbam lažji. Hlevi so zdaj mnogo lepši in kar je glavno, bolj zdravi, notranjost kot zunanjost je urejena po novih, modernih načelih. Vsak hlev, vsako dvorišče ima svojo gnojnično jamo, solidno zgrajeno iz močnega betona. Vsa dela pri stavbah so vodili oblastni inženerji, nadzirali pa so jih vešči domači posestniki. Zlasti gospod Šepec ima pri tem mnogo zaslug.
Veliko skrbi so posvetili tudi regulaciji vasi same. Kolikor se je dalo, so se posamezne hiše in poslopja oddaljile druga od druge, ena hiša se je celo iz srede vasi prenesla ven na prosto polje. Gradi se nov vodovod, ki bo prebivalcem nudil ob vsakem času zadostno zdrave pitne vode. Doslej tak vodovod ni ustrezal, ker je bil v letnih mesecih dostikrat suh. Tudi so se skozi vas preuredila pota, postavili so se novi plotovi in ograje, uredila kanalizacija ter odtok vode. Povsod, na vsem samo znaki živahnega napredka!
Vsem posestnikom je oblast preskrbela moderno poljsko orodje. Vsakdo je dobil par bran, plug, motike, kose, lopate itd. Vas je dobila dvoje mlatilnic, eno na gepelj, drugo na ročni pogon. Posestniki so dobili stiskalnice za sadje, čistilnik za žito, slamoreznice ter mnogo drugih koristnih strojev. Vso razdelitev je oskrbel poseben gospodarski odbor, v katerem so bili župnik iz Starega trga, g. Jernej Hafner, gospodarski načelnik, posestnik Ovsec Janez iz Gor. Jezera, Keržič Ludvik, posestnik iz Nadleska, kot župan občine Stari trg, pod katero spada tudi vas Gorenje Jezero. V krogu teh mož je bil tudi neumorni trgovec Šepec, ki je bil in je še duša vseh dobrih del v tej sicer skromni vasici. Brez deleža na prenovitvi tudi ni ostala Šepčeva mama, ki je že ob požaru in potem vse skozi vneto in z vso ljubeznijo ter z neprimerno požrtvovalnostjo skrbela zlasti za najbolj prizadete in nesrečne prebivalce. Z nežno roko, s toplim srcem je bila vzorna krščanska žena vsak čas pri roki povsod, kjer so jo klicale potreba in prilike.
Hvaležno vsem tistim, ki so kakorkoli pripomogli k prenovitvi rodne vasi, se ljudstvo ob letu spominja na tedanje svoje najbridkejše dni in z upanjem gleda v svoje bodoče dni.
Slovarček:
- forajtati: povleči z dodatno vprego
- hedina : trpljenje
Viri:
- Anica Telič, Gornje Jezero, oktober 2019, ustno
- časopis Slovenec, posredoval dr. Milan Trobič
Kraj: Gornje Jezero
Datum: 1929 in 1974
Avtor: nista znana
Zbirka: Anica Telič, Gornje Jezero
Skenirano: 22. 10. 2019
Oblika: 2 fotografiji