Miloš večkrat poskenira tudi kakšno sliko, za katero ni bil zaprošen. Tako je bilo tudi s to in še eno drugo poročno. Sta se mu dopadli. Meni malo manj, ker moram o njiju pisati pa nimam kaj. Še letnico sem si izmislila. Ne vemo niti, kdo je na sliki.
Neveste so praviloma v belem, ker so vsi gospodinjski aparati bele barve, moški pa v črnem, ker je črna barva žalovanja. Se pa že na sliki vidi, kdo bo gospodar pri hiši. Jaz se bom usedel, ti pa kar stoj, da se boš privadila. Saj veste, kako pravijo naši južni bratje: »Kde muž okom, žena skokom!« Mhm! Če verjameš v Dedka Mraza. Pri nas je malo drugače: »Eva (vnukinja) reče, mama (jst) teče.«
Glavne lastnosti bele barve naj bi bile čista, deviška in nedolžna, čeprav gre dandanes več nedolžnih v zapor kot pa pred matičarja. Pozabili so, da se vsaka umazanija na njej takoj vidi. Bela poročna obleka za nevesto pa ni prav stara navada. Mnogo let nazaj so se ženske poročale v zakmašni obleki, ki je bila, kakršna je bila. Zagotovo pa ne bela. Kdo bo pa pral kar naprej, in to na potoku. V modo so bele obleke prišle šele po poroki kraljice Viktorije leta 1840. Seveda so bili ljudje navdušeni. Zanimivo, ker je po smrti princa Alberta – moža, do konca svojega življenja – 40 let, nosila črnino. Ob njeni smrti pa je bil na njeno željo London odet v belo in vijolično za povrhu pa je še začelo snežiti. Bela barva naj bi simbolizirala tudi veselje in srečo. A ne po vsem svetu. Na Kitajskem in v Indiji se neveste oblečejo v rdeče. Tam in v Koreji pa je bela barva simbol žalovanja in smrti. No, vse jasno! Marsikatera se je kmalu ali pa slej ko prej kesala. Z mano vred.

Slovarček:
- Kde muž okom, žena skokom.: Mož pogleda, žena teče. (Precej po domače ali kot bi se fino reklo – izgubljeno s prevodom.)
Viri:
Kraj: neznan
Datum: 1929
Avtor: neznan
Zbirka: Slavka Ivačič
Skenirano: 12. 1. 2017
Oblika: fotografija