Zelo staro podobico – ali pildek, kot so jih še najpogosteje imenovali – iz farne cerkve sv. Jurija v Starem trgu, je posodila Jožica Novak, hrani pa jo Peter Žnidaršič v spomin na svojega pradeda.
France Benčina, prejemnik te podobice, je bil rojen 2. 3. 1871 v Starem trgu, umrl pa je 22. 9. 1953 prav tam … Podobica z napisom Spomin na pervo sv. Obhajilo ima častitljiv datum 10. avgust 1881, mogoče tudi 1884. Če drži prva domneva, je bil France star deset let, ko je prejel prvo obhajilo in v spomin nanj dobil barvno podobico, prilepljeno na okrašeno podlago, ki navaja, za kakšen dogodek je šlo, ter ime prvoobhajanca, kraj in datum, zadaj pa je natisnjena tudi priložnostna molitev. V sredini spodaj je v zelo majhnem tisku napis H. Ničman, ki je bil morda tiskar podobice ali le podlage zanjo.
Živobarvna podobica Jezusa, ki obhaja klečečega mladeniča, je morala biti v tistem času pravo čudo, saj barvni tisk še zdaleč ni bil nekaj vsakdanjega. Tudi zato so bile te podobice tako zelo priljubljene.
Motiv podobe z mizo in sedečimi očaki pripoveduje zgodbo o Jezusovi zadnji večerji s svojimi učenci, ki je seveda povezana z obredom oz. zakramentom svetega obhajila. V ozadju je na levi upodobljena tudi moška postava, ki obrnjena stran od omizja, očitno odhaja – najbrž izdajalski Judež.
Ne vem, kdaj je cerkev začela podeljevati take podobice ali pildke, ki so bile s svojo slikovitostjo učinkovito sredstvo za prenašanje verskih sporočil in ohranjanje spomina na pomembne dogodke v življenju vernika in verske skupnosti: prejem prvega obhajila ali birme, obisk romarske točke, nova maša v fari, odhod duhovnika v drugo službo, posvetitev novega verskega obeležja, obletnice cerkev in podobno. Podobice so ljudje skrbno hranili, jih velikokrat pogledali, molili in se spominjali ob njih, jih kazali drug drugemu, zlasti še otrokom, jih zbirali in merili svoj ugled in versko trdnost z njihovim številom in pomembnostjo ….
Tudi novomašniki si še danes dajo natisniti spominsko podobico z izbranim motom, na primer: “Odrini na globoko!” ali “Veselim se življenja, o Gospod!” ali “Živeti je meni Kristus!” ali “Dovolj ti je moja misel, Peter!” Tako mi je povedala Fani Truden, ki se spominja tudi podobice, ki je imela napis “Markovec, Frančiška Strle, 1904, v 23 letu starosti” in se najbrž nanaša na smrt oziroma pogreb imenovane osebe, pa tudi podobice z Nove Štifte, ki ji jo je pokazala Lekanova mama iz Iga vasi in ob njej zapela staro romarsko pesem …
Toda ljudje ne bi bili kar so, če jim tudi svete podobice ne bi prišle prav za šalo ali zbadljivko. Tako so izumili pikre prispodobe, s katerimi so se posmehovali na primer nečimrnim ženskam: “Joj, kako si lepa – ko žabji pildek narobe!!” Ali: “Se svetiš ko žabji pildek!”
France Benčina je prvo obhajilo prejel v starotrški cerkvi sv. Jurija, le lučaj od svojega doma pri Laženovih na starodavnih Mandrgah. Pozneje se je poročil z Urhovo z Dolenjih Poljan, ki se je pisala Levec. Njuna hči Ivana pa se je poročila z Alojzijem Žnidaršičem, ki je k hiši prinesel nov priimek in skupaj sta imela tri otroke: Franceta, Slavko in Ivanko … France je ostal na domu, se poročil s Silvo in imel dva sinova … Tako to gre iz roda v rod, če je vse po sreči …
Na zadnji strani pildka je molitev z naslovom Po sv. Obhajilu, zapisana v kakih 140 let stari slovenščini in razdeljena na tri dele: Zahvalo, Darovanje in Prošnjo, konča pa se s sklepno mislijo.Slovarček:
- pildek: podobica
Viri:
- Jožica Novak, Stari trg, november 2019, ustno
- Fani Truden, Stari trg, november 2019, ustno
Kraj: Stari trg
Datum: 10. 8. 1881
Avtor: ni znan
Zbirka: Milena Ožbolt
Skenirano: 6. 10. 2019
Oblika: dokument