Gledamo isto poslopje v ozadju, kot na še eni podobni sliki neznanega fotografa, tudi nekateri obrazi so isti – tam mogoče pevci, tu po vsem videzu muzikantje. Osem mož tu, sedem tam.
V spominu imam, da je bilo to v Nemčiji, a moti me napis na hrbtni strani slike: ves čas sem mislila, da so ujetnikom popisali in žigosali slike in drugo lastnino ob prihodu, tu pa so vojni ujetniki očitno že nekaj časa v Nemčiji, saj že imajo organiziran ansambel. Torej je bil popis najbrž narejen pozneje.
Oče na tej sliki nosi očala – rekel je, da so mu v Nemčiji zelo oslabele oči. Mandolino, ki jo drži v rokah, je prinesel domov in še vedno igra. Rekel je, da me bo naučil, a dalje od Na planincah nisva prišla – ni bilo časa.
Imen mož okoli njega nisem nikoli vedela. Kje so dobili instrumente? Kakšnih narodnosti so? Sodeč po različnih oblačilih so iz raznih vojska. Harmonika nosi napis Hess, kar govori v prid temu, da je slika res nastala v Nemčiji in torej tudi tista druga, podobna, posneta na istem prizorišču. Imajo harmoniko, kitaro, bobenček ter tri ali štiri tamburice ali mandoline. Možje so v uniformah, a brez činov in oznak – to potrjuje, da so vojni ujetniki.
Vedno sem nekako vedela, da glasba zdravi in tudi danes sem prepričana, da gre človek z dobrega koncerta vsaj malo bolj zdrav, kot je nanj prišel … Ko pa sem v prvem razredu enkrat pozimi okrevala po oslovskem kašlju, mi je oče zaigral skladbico ali dve, potem pa sem ga prosila, naj tudi meni da mandolino, ki jo ima v rokah na tej sliki. Dal mi jo je in odšel po delu. Nikoli nisem pozabila tistega prizora in občutkov ob njem: na belo prebarvani železni vojaški postelji sedim med hodnenimi rjuhami na z ličkanjem napolnjeni slamarici, za hrbtom je blazina in okno, skozi katero sveti sonce in jaz se brez reda igram s strunami, ki polnijo sobo z milimi zvoki, enako svetlimi kot žarki za oknom. Pomirjalo me je, ko sem šla s prsti po žicah, ki so oddajale tiste prodorne in drhteče zvoke …
Najbrž so tudi ti možje čutili, kako jih skupno muziciranje krepi in povezuje, prestavi v neki drug svet, odmakne od naporov in negotovosti vsakdana; kako lepota glasbe blaži in zdravi vse hudo, ki so ga že doživeli in ki jih še čaka, obuja spomine in upanje na boljše čase …
Na tem izrezu je oče spredaj desno, drugih ne poznam. Omenjal je, da je pri vojakih v Beogradu igral tudi trobento, po vojni pa je bil kratek čas pri cerkniški godbi … Vendar je bilo njegove muzike kmalu konec, ker preprosto ni več zmogel vsega.
Vse kot na drugih očetovih slikah iz tega časa: ime, priimek, zaporedna številka slike, očetova osebna številka jetnika, naslov in žig taborišča. Samo kakega datuma ali vsaj letnice ne.Kraj: Stalag IIIC, Alt Drewitz
Datum: 1941-1945
Avtor: ni znan
Zbirka: Milena Ožbolt
Skenirano: 5. 4. 2018
Oblika: fotografija