Bilo je lepo, sončno, nedeljsko popoldne spomladi ali pa zgodaj v jeseni. Z Babnega Polja sta prišli Grabnarjeva Micka in Lukova Francka na obisk (najbrž peš) k Starcavi Tereziki. Obe sta v kostimih – lepo praznično oblečeni. Morda pa ni bil samo obisk, ampak sta prišli v Prezid zaradi kakšnega pomembnega dogodka.
Usedle so se na klapčico pred Terezikino hišo k prijateljicam. Terezike ni na sliki, ali pa je, morda kuka izza vogala ali pa kuha kavico. Škoda, ker ni prisedla zraven. Tu so si izmenjale vse čenče in novice, srkale kavico in opazovale mlada dekleta na promenadi.
V moji mladosti smo bili Kotarji in Prezidanci zelo povezani. Za mejo smo vedeli, kje poteka, nismo se pa zanjo menili. Takrat nas je ločila le govorica. Mi smo v Prezid hodili v trgovino, k peku, k mesarju, h kovaču, k šivilji, k čevljarju, k mizarju … Vse sem poznala. In če starši niso imeli časa, sem šla jaz namesto njih – peš. Ni me bilo strah ne medvedov ne volkov. Le v visokem snegu me je od strahu tiščalo v prsih.
V Prezidu je bila ob cesti skoraj pred vsako hišo klapčica. Ob lepem vremenu ni bila nikoli prazna. Tam so sedele stare ženice, oblečene v dolga, temna oblačila z ruto na glavi, zavezano na tilniku. V Loški dolini pravijo, da so bile pokrite na kepco. Mlajše ženske so bile pri vsakdanjem delu pokrite v ruto na »marinko«. Te ženice so se mi zdele zelo stare, pa ne zato, ker sem bila otrok, ampak zaradi dolgih temnih oblačil, zgubanih obrazov, zgaranih rok in brezzobih ust. Če pomislim nazaj, so bile to ženske mojih sedanjih let. Bile pa so prijazne in zelo radovedne. Vedno so hotele vse vedeti. Kam grem? Po kaj? H komu grem?
Življenje na teh klapčicah pa je še bolj oživelo ob nedeljah popoldne. Tu so se družile predvsem ženske, moški pa so šli v gostilno. Ob nedeljah so se mlada dekleta oblekla najlepša oblačila in se lepo sfrizirale. Šle so na promenado. Korzo je bila kar glavna cesta od žage do stare osnovne šole. Tam je zdaj zdravstveni dom. Hodile so počasi, se pogovarjale, smehljale in pogledovale, če jih vidijo fantje. Le-ti so jih navadno opazovali izza kakšnega vogala, z dvorišč, ali pa so stali pred gostilno in ocenjevali dekleta. Na teh promenadah si je marsikateri(a) izbral(a) svojo simpatijo, ki je sčasoma prerasla v ljubezen in kasneje v zakon.
Ženske na klopcah pa so opazovale, hvalile in obrekovale oboje – dekleta in fante in marsikatera mama je med njimi že videla bodočo snaho ali zeta.
Promenado, sprehod in druženje na cesti, sem prvič videla v Prezidu in na Reki. Promenade so v vseh večjih mestih (predvsem italijanskih in obmorskih). Za korzo je namenjena glavna ulica in mestna sprehajališča, zaprta za promet. Korzo je namenjen za večerno promenado, tradicionalne prireditve, sprevodom okrašenih vozov (cvetlični, pustni … korzo). V Sloveniji sta zelo znani Brežiška in Emonska promenada, v Cerknici pa pustna.
Na klapčici so sedele:
- Micka Mulh (Grabnarjeva iz Babnega Polja),
- Francka Troha (Lukova iz Babnega Polja),
- Johanca Klepac (Tasrejdna),
- Štrumlova Micka,
- neznana (Terezikina sorodnica).
Slovarček:
- korzo: javni prostor namenjen za sprehajanje
- promenada: sprehajanje, sprehod, druženje na cesti
- klapčica: klopica, klop
Viri:
- ustni vir: Minka Lekan
Kraj: Prezid
Datum: šestdeseta leta
Avtor: neznan
Zbirka: Minka Mulh
Skenirano: 10. 1. 2020
Oblika: fotografija