Na fotografiji je veroučna skupina otrok od prvega do osmega razreda iz Gorenjih Otav in okoliških vasic, ki so v Podružnični cerkvici v Gorenjih Otavah obiskovali pouk verouka.
Na fotografiji stojijo: Tone Meden – Kovačev iz Gorenjih Otav in Slavko Mahne z Župenega, oba že pokojna, za njima je Joško Debeljak iz Koščakov, sledita brata Jože in Janez Zalar – Betačeva iz Gorenjih Otav, za njima sta sestri Ivanka in Milena Kovačič – Srnelove iz Gorenjih Otav, pred njima sta Janez Štritof iz Dolenjih Otav in Tomaž Stritih iz Gorenjih Otav, za njima Darinka Štritof iz Dolenjih Otav, pred njima pa France Doles s Pikovnika, Alojzij Mahne z Župenega ter Slavko Zalar – Betačev iz Gorenjih Otav. Sledita še Ivan Doles s Pikovnika in Andrej Meden – Kovačev iz Gorenjih Otav. Na koncu vrste stojita še dve dekleti, in sicer Danica Zalar – Markočeva in Stanka Purkart – Malčkova, obe iz Gorenjih Otav.
V spodnji vrsti čepijo: Franci Korošec s Kržišča, Iva Meden – Kovačeva iz Gorenjih Otav, Jožica Zalar – Jurantova iz Beča ter Fani Anzeljc – Mežnarjeva iz Gorenjih Otav. Punčka poleg bi morala biti Angelca Doles s Pikovnika, malo odmaknjena od nje pa Zvonka Purkart – Malčkova in še ena Danica Zalar, tokrat Betačeva, obe iz Gorenjih Otav ter Jože Korošec s Kržišča. Čisto zadaj pa stoji takratni župnik Vidovske fare – katehet Kazimir Nastran. Vendar to niso vsi osnovnošolski otroci tistega časa. Manjkajo še vsi otroci iz Stražišča, bilo jih je šest, iz Dolenjih Otav ena deklica, iz Kranjč en fant in iz Križišča tudi ena deklica.
* * *
Tisti čas, leta 1960, so verouk obiskovali vsi otroci, vernih in nevernih staršev, torej tudi tistih staršev, ki niso hodili k maši v cerkev oziroma k verskim obredom. Tistega leta smo otroci v Vidovski fari opravili oba zakramenta v istem letu, najprej v aprilu obhajilo in nato v maju še birmo. Naša stara mama in tete po očetovi in materini strani so po materini smrti, oče bi bil seveda proti, naskrivaj poskrbele, da sva tudi s sestro opravili oba sveta zakramenta, čeprav sva bili stari šele šest in sedem let. Spomnim se, da sta me stara mati in teta poučevali iz drobne porumenele knjižice, ki se je imenovala Katekizem, saj še nisem znala brati. Še danes pa občutim sram in ponižanje, ko se spomnim, da pri birmi nisem znala pravilno odgovoriti škofu Antonu Vovku na vprašanje, kaj pravi druga od “šestih božjih resnic”. Ta se namreč glasi tako nekako: “… da je Bog pravičen sodnik, ki dobro plačuje in hudo kaznuje”. Sem si pa zato ta izrek zapomnila za vse življenje, kar je tudi v redu.
Naj omenim še to, da smo otroci morali, preden smo prejeli svete zakramente, kar nekaj časa hoditi k nedeljski maši k Svetemu Vidu in po njej k verouku. Tja smo hodili dobro uro, nato je eno uro v zelo mrzli cerkvi trajala sveta maša, nato pa je bil po maši še eno uro verouk. Do kosti premraženi smo nazaj do doma hodili še eno dobro uro, kar je bilo vse skupaj za šestletne otroke, si mislim danes, kar precejšen napor. Pot nas je vodila malo po makadamski cesti, malo po gozdnatih kolovozih, vmes pa smo izbirali bližnjice po uhojenih stezicah. Čevlji so nas vedno močno ožulili, saj smo jih obuli samo za v cerkev ali kadar smo šli k zdravniku.
Tudi po birmi smo morali obiskovati verske obrede. Tedaj smo velikokrat šli že k prvi maši, da smo potem imeli še kaj od dneva. Ta se je pri Svetem Vidu začela že ob šestih zjutraj. Vstati smo morali že ob pol petih zjutraj. Bilo je še temno tako, da smo se spotikali ob korenine dreves in venomer padali. Pogosto so bila kolena zato umazano zelena. V mojem spominu na ta čas ni ostala nobena travma, ampak le globok spomin na prelepa prebujajoča se jutra z živahnim ptičjim petjem, lesketajoča rosa na travnikih ter adrenalin ob pogledu na mnogotere divje živali, ki smo jih zmotili pri jutranjih sprehodih ali paši. Tudi verouk je bil pozitivna in dobrodošla življenjska izkušnja.
- France Korošec,
- Iva Meden,
- Jožica Zalar,
- Fani Anezljc in
- Angelca Doles.
- Prva v vrsti je Zvonka Purkart,
- sledi Danica Zalar – Betačeva in
- Jože Korošec.
- Tone Meden,
- Jože Debeljak,
- Slavko Mahne,
- Jože Zalar,
- Janez Zalar,
- pred njima stojita Franci Doles in
- Alojz Mahne,
- za njima pa Iva in
- Milena Kovačič.
- Janez Štritof,
- za njim Darinka Štritof,
- Tomaž Stritih,
- pred njim Slavko Zalar,
- poleg njega je Ivan Doles,
- za njim pa Andrej Meden ter
- Danica Zalar – Markočeva in
- Stanka Purkart.
Cerkev v Gorenjih Otavah je posvečena svetniku Andreju. Žegnanje pa je bilo in je še danes na nedeljo, ki je najbližja dnevu, ko praznujeta svoj god svetnika Sveti Peter in Pavel.Slovarček:
- žegnanje: praznovanje svetnika, ki je določen v nekem kraju
- Vidovska fara: večje cerkveno okrožje, ki vključuje več cerkvenih podružnic
Kraj: Gorenje Otave
Datum: 3. 7. 1960
Avtor: neznan
Zbirka: Zvonka Ješelnik
Skenirano: 25. 2. 2019
Oblika: fotografija