Kje in ob kakšni priliki je bila posneta slika, ne vem. Mislim, da je bilo to organizirano fotografiranje s profesionalnim fotografom.
Začetki mojega šolanja so bili vedno nekako nenadni, danes bi rekli “šok”. Star sem bil šest let in mirno pasel krave, ko so mi sredi avgusta povedali: “Naslednji teden greš v šolo”. Neka pametna glava je ugotovila, da če bi čakali, da dopolnim sedem let, bi bil naslednje leto sam v prvem razredu. V Cajnarjih sem zaključil peti razred, nato pa sredi počitnic zvedel, da bom nadaljeval šolanje v Novi vasi – ponovno v petem razredu. Spet je bil nekdo pameten, toda ugotovil je eno leto prepozno, da šola v Cajnarjih ni popolna osnovna šola in bi bil kasneje problem priti v srednjo šolo.
Torej – Nova vas, peti razred v šolskem letu 1956/57. Imel sem mamino kolo, voziti sem znal, prometne napotke mi je dal oče in pustolovščina se je začela.
S Kremence do Nove vasi je deset kilometrov, po bližnjicah samo devet. Na te vožnje imam prijetne spomine, ne spomnim se, da bi kdaj deževalo ali da bi kdaj moral krpati zračnice.
Pozimi sem bival pri stari mami na Rožančem. Od tam je bilo bliže, pa tudi družbo sem imel. Vsaj trije so tudi hodili v Novo vas. Pozimi smo hodili peš. Ta potovanja so bila zabavna. Na Ulaki smo se pridružili večji in v Blokah še večji skupini. Ne spominjam se, da bi uporabljali ime Velike Bloke. Če so Velike, bi morale biti tudi Male – torej samo Bloke. Tam smo se navadno ustavili, pogledali “bč” in prešteli ribe v njem ter se odžejali. V Novo vas je prispela kar velika gruča.
Domov se nam ni ravno mudilo, če je bila zamuda le prevelika, je sledilo obvezno vprašanje: “A ste šli čez vinčeremo?”. Na pobočju golega hriba nad vojašnico v Blokah je bil nekoč med vojno napis VINCEREMO, ki so ga izkopali Italijani in naj bi pomenil “Zmagali bomo”. Po vojni so ga zasuli in preko njega izkopali napis TITO. Ostal pa je šaljiv nadomestek za ime hriba.
Na šolo v Novi vasi ni veliko spominov. Nekaj utrinkov pa je v šestdesetih letih le ostalo.
Moj razred je bil v učilnici v prvem nadstropju na jugozahodnem vogalu. Šolske klopi za dva v treh vrstah.
Na mizah smo imeli črnilnike, ki jih je reditelj po pouku zbral na pladenj in jih nekam odnesel, naslednji dan pa prinesel nazaj. Poskusite si predstavljati katastrofo, ko se je spotaknil na stopnicah.
Nad vhodnimi vrati v šolo je bil električni zvonec. Z njega je visela žica, najbrž ozemljitev. Ugotovili smo, da zelo močno strese, če se je dotakneš. Ugotovili pa smo tudi, da če se primemo za roke v verigo, strese samo zadnjega. Tako je nastala popularna zabava, da je mnoge prihajajoče že pri cestnih vratih pričakal prijateljski dotik z električnim šokom. Potem pa so zvonec popravili.
Ravnatelj Čebohin je poučeval petje. Takrat ni bilo glasbenega pouka, ki bi učil, koliko strun ima kako glasbilo ali koliko otrok je imel neki skladatelj, ampak smo peli. Tudi za oceno smo peli. Učitelj Čebohin je s harmoniko hodil od enega do drugega in ocenjeval. Vsak je vstal in po svoji izbiri zapel neko pesem. Jaz sem zapel prvo kitico pesmi »Janez, kranjski Janez«. To je bil moj prvi in zadnji javni pevski nastop v mojem življenju in seveda neizbrisno vrezan v moj spomin.
Učiteljica Jolanda Udovič, poročena Lah, nas je pripravljala za nastop na množični prireditvi v Ljubljani ob Dnevu mladosti. Na dvorišču smo dneve dolgo v nekaj vrstah korakali, se obračali in mahali s palčkami z barvnimi trakovi. Iz Ljubljane se spomnim vprašanja: »Iz katerega društva ste?« in odgovora »Partizan« in nato malo jeznega poduka »Vsa telovadna društva v Sloveniji so Partizan, kulturna pa Svoboda, iz katere šole ste?«. Jolanda nas je spremljala v Ljubljano in tam jo je pričakal njen fant študent. Vzhičeno smo opazovali, kako sta se objela in poljubila. Najbrž nisem bil edini, ki je prvič videl tak ljubezenski prizor.
Počitnice so skoraj minile, bil sem v pričakovanju ponovnega srečanja s sošolci, ko so mi povedali: »V šolo boš naprej hodil v Starem trgu«.
Ko sem v Starih slikah naletel na sliko razreda v Novi vasi in omembo, da Boštjanov iz Nove vasi ni Rudolf France, sem poiskal svojo sliko. Ugotovil sem, da je to moj razred, ampak v nekem drugem letu. Moj peti razred je bil v šolskem letu 1956/57. Naslednje leto sem bil že v Starem trgu.
Obrazom sem dodal imena. Nekatere sem prepoznal, ker smo hodili skupaj – France Ponikvar iz Rožančega, Mirko in Anica Kraševec z Ulake, Herman z Runarskega pa razredničarka Fani, večino pa sem poskusil prepoznati po že objavljeni sliki. Nekaj je novih, nekaj jih manjka, zato naj se ta seznam jemlje z rezervo in ponovnim preverjanjem.
V mojem seznamu sem zamenjal Vido Modic in Anico Korošec, ker imam pač Vido iz Blok v takem spominu, mogoče pa se motim in zato predlagam pozorno preverjanje.
- Tone Rudolf
- Tone Zakrajšek
- Vida Modic
- Majda Ponikvar
- Danica Zorc
- Franc Ivančič
- neprepoznan
- neprepoznana
- Anica Kraševec
- Ani Korošec
Zadaj:
- Lojze Marolt
- Jože Kovačič
- Franc Zbašnik
- Marija Anzeljc
- Fani Kraševec
- neprepoznana
- neprepoznana
- Vida Žnidaršič
- neprepoznana
- Anica Adamič
- neprepoznana
Zadaj:
- neprepoznan
- Slavko Zakrajšek
- Janez Zakrajšek
- France Ponikvar
- neprepoznan
- Miro Kraševec
- Milan Prebil
- neprepoznan
- neprepoznana
- Olga Pavlič
Zadaj:
- France Rudolf
- Fani Jarc Zakrajšek
- Herman
- neprepoznan
Prispevek je napisal: France Rudolf.
Slovarček:
- bč: bəč, vodnjak, štirna
Kraj: Nova vas
Datum: 1957
Avtor: neznan
Zbirka: France Rudolf
Skenirano: 17. 1. 2020
Oblika: fotografija