Iga vas 1956/57 – Vsi učenci osnovne šole

Na fotografiji so vsi učenci Igavaške šole v šolskem letu 1956/57, učitelji, ki so na šoli takrat poučevali ter kuharica in čistilka hkrati.

Na levi je učitelj Ciril Gerželj. Njegov sodelavec, takrat začetnik, Tone Avsec (1953/54) pravi, da je kolektiv z upraviteljico Kordiševo pri učno vzgojnem delu v razredu in izvenšolskih dejavnostih izžareval izredno ustvarjalnost. Gerželja je označil kot dobrega tovariša, skromnega, resnicoljubnega človeka, ki je vsakomur priskočil na pomoč. Dojemljiv je bil za didaktične in metodične novosti pri pouku. Spredaj je takratna upraviteljica Ivanka Kordiš. K njej se tišči sin Jure Kordiš. Poleg vodenja šole je Kordiševa še poučevala en razred, večinoma prvi. Vodila je tudi pevski zbor za odrasle. Še marsikaj bi dala številnim generacijam in šoli, da ni neozdravljivo zbolela in mnogo prehitro umrla.

Učiteljica na desni med učenci je menda Tatjana Kampjut (?). Zadaj stoji čistilka in kuharica hkrati Slavka Truden, ki je prav to šolsko leto nastopila službo v šoli. Kuhala in čistila je tudi v času mojega učiteljevanja v Iga vasi. Na šoli je delala do 1975, torej osemnajst let. Zase pravi, da je delala vse, kar je bilo potrebno, ker si takrat nihče ni upal reči, da to ni njegovo delo. Kuhala je vse sorte, od mleka v prahu, kakava, kompota do mineštre. Včasih je zraven dobrih minešter naredila še flancate. Vsak dan je pripravila okrog sto malic. Učitelji smo jedli z učenci v kuhinji pri veliki mizi – vsak razred posebej. Prostori na šoli so bili vedno čisti in prezračeni. Imeli smo jo radi, učenci pa so jo klicali »teti«.

Fotografija je nastala spomladi za šolo, kjer sta bila lep vrt in velik sadovnjak ves v cvetju. V sredini je lepa vrtna uta. Danes ni ne vrta ne sadovnjaka. Za šolo je zdaj veliko otroško igrišče s številnimi igrali in veliko asfaltirano parkirišče.

V šolskem letu 1969/70 sem začela poučevati v Podružnični šoli Iga vas – 2. razred. Ker sem prej poučevala v kombiniranih oddelkih (trije razredi dopoldne, trije popoldne), sem se sedaj lahko temeljito pripravila samo za en razred, ki je bil številčno močnejši kot prej vseh šest razredov.

Šola v Iga vasi je bila zgrajena še v Avstro-Ogrski (1907). Trmasto je vztrajala v še nekaj državah, dočakala samostojno Slovenijo in častitljivih sto let. Čeprav je bila zgrajena že dolgo nazaj, nam s svojo arhitekturo in nameščenostjo v prostor, kaže modrost takratne cesarske oblasti. Sedaj ponosno in dostojanstveno stopa v novo stoletje. Dobila je znotraj in zunaj lepšo podobo in sije kot ena najlepših stavb v Loški dolini.

Ta častitljiva stavba ni bila samo moje službeno mesto, ampak sem s svojo družino tudi stanovala v šoli. Stanovanje je bilo zelo veliko, pa ne po številu prostorov, ampak so bili sami stanovanjski prostori zelo veliki in visoki (3,40 m). Pozimi smo za ogrevanje porabili veliko drv, ker takrat v šoli ni bilo centralne kurjave. Po razredih smo imeli veke zelene Lucove peči. Učilnice je bilo težko ogreti, ker so bila okna stara in je pihalo na vseh koncih. Ob mrzlih dnevih smo klopi razporedili čim bliže peči. Hodnik in stranišča na »štrbunk« pa so bili brez ogrevanja. Vodovoda takrat še ni bilo in zmogljivost šolske štirne je bila premajhna. Zaradi velike porabe so nam nekajkrat pripeljali vodo gasilci.

Takrat sem bila mlada učiteljica, nabirala sem si nova spoznanja in izkušnje. Takrat so na šoli poučevale še Pavla Lavrič, Marta Nardin in Jožica Jerič. V kolektivu sem se dobro počutila in z veseljem opravljala svoje delo. Biti učitelj ni samo poklic, je tudi poslanstvo. Svoje delo moraš imeti rad, da zdržiš v njem.

Z vami delim tudi nekaj spominov učencev z zgornje fotografije.

Doma sem bila v Iga vasi. Do šole sem imela približno 300 m. Prvi šolski dan me je v šolo spremljala mama. Kupili so mi svetlo rjavo šolsko torbico, ki sem jo uporabljala od prvega do četrtega razreda. V šolo sem šla eno leto prej kot drugi, ker bi nas bilo drugače premalo za en razred. V razredu smo bile samo štiri deklice. V prvem in četrtem razredu me je učila učiteljica Ivanka Kordiš, v drugem in tretjem pa učitelj Ciril Gerželj, le-ta je imel v kotu pri katedru vedno pripravljeno tanko šibo, ki jo je ob posebnih priložnostih uporabil kot vzgojni ukrep. Rada se spominjam kuharice Slavke Truden. Kuhala je dobre enolončnice, v slast pa mi je šel tudi črn kruh iz pekarne, na katerem je bil košček rumenega ameriškega sira. Moji predhodniki so mu rekli kobilji. Vsako jesen smo vsi učenci pomagali pospraviti drva. Metali smo jih skozi manjša okna v klet, da smo se pozimi greli ob zelenih Lucovih pečeh. Grenak spomin pa imam na izlet v Ljubljano, o katerem piše Vida. Zmenili smo se, da izlet odpade, če bo deževalo. Zjutraj je rosilo in mama me ni zbudila, ker je mislila, da ne gremo nikamor. Ostali so šli v šolo in se odpeljali proti Ljubljani. Lahko si mislite, kako mi je bilo, ko sem ugotovila, da sem edina ostala doma.

Jožica Hribar por. Novak

Leta 1955, ko sem hodil v 4. razred, nas je učitelj Gerželj peljal z rednim avtobusom do Razdrtega, od tam pa smo šli peš na Nanos. Mislili smo, da se bomo še isti dan vrnili domov, pa se nam je načrt izjalovil. Nad Nanos so se zgrnili črni oblaki, začelo je bliskati, grmeti in lilo je kot iz škafa. Nevihta je trajala dva dni, mi pa smo vedrili v Vojkovi koči. Oskrbnik nam je kuhal, kar je imel na zalogi, da nismo bili lačni. Ko se je vreme ustalilo, smo šli domov. Domače je zelo skrbelo, kje smo, sporočiti pa jim nismo mogli.

Darko Ožbolt

Tudi jaz sem šla eno leto prej v šolo kot Hribarjeva Jožica. V prvem razredu me je učila učiteljica Ivanka Kordiš, ki je z družino stanovala v šoli. Radi smo jo imeli in jo spoštovali. Spominjam se, kako smo se greli ob topli peči, ker je v učilnico silil mraz skozi slabo zatesnjena okna. Klopi so bile temno rjave in vse razrezane od naših predhodnikov. Na klopeh so bili črnilniki, kamor smo namakali peresnike. Ker tega dela nismo bili vešči, so naše zvezke večkrat krasile velike packe.

V drugem in tretjem razredu je bil moj razrednik Ciril Gerželj doma iz okolice Planine. Tudi on je z družino stanoval v šoli. Imel je lepo ženo in tri hčerke. V sedanji telovadnici smo prirejali proslave, igre in gledali filme. Najbolj mi je ostal v spominu film Vesna. Gerželj mi je ostal v lepem spominu tudi zato, ker nas je peljal v Ljubljano v živalski vrt. Peljali smo se z rednim avtobusom, z njim naj bi se v poznih popoldanskih urah tudi vrnili. S postaje smo šli peš do živalskega vrta. Z zanimanjem smo si ogledovali velike kletke in živali. Najdlje smo se zadržali pred bivališči eksotičnih živali (slon, lev, tiger, opice, kače …). Čas je hitro tekel, treba je bilo kreniti proti postaji. Tu nas je doletel prvi šok, avtobus je že odpeljal proti domu. Pa nismo vrgli puške v koruzo.«Bomo šli pa z vlakom do Rakeka in naprej z avtobusom,« smo rekli. Pa je šlo tudi to po zlu. Na železniški postaji smo izvedeli, da bo vlak proti Rakeku odpeljal šele naslednji dan. Prespali smo na klopeh v notranjosti čakalnice. Mene je učitelj Gerželj pogrnil s svojim reklcem, da me ni zeblo. Bila sem mu zelo hvaležna.

Domov smo se vrnili šele naslednji dan popoldne. Za nas otroke je bil to »velik« dogodek, saj se ga živo spominjam še danes po toliko letih. Očitno so starši zelo zaupali učitelju, ker ni bilo ob prihodu čutiti kakšnega burnega odziva.

Vida Brodarič por. Ožbolt

Zadaj:

• stoji učitelj Ciril Gerželj.
• Glavici zadaj sta Škrbec Mitja (Podgora) in
• Mihaela Kibic (Pudob).

Pred učiteljem stojijo:

• Majda Kovačič (Šmarata),
• Darko Svetina,
• Franci Strle (Kozarišče),
• Dušan Jelušič (Kozarišče),
• Jelka Truden (Iga vas),
• Zdravko Nanut (Podgora).

Sedijo:

• Zinka Mlakar(Iga vas),
• era Troha (Babna Polica),
• Veronika Antončič (Pudob),
• Zinka Truden (Iga vas).

Ležita:

• Marta Pavlič (Iga vas) in
• Marjan Lekan (Podgora).

Glavice zadaj so:

• Olga Razdrih (Šmarata),
• Öhlhofer Anton (Iga vas),
• Jelka Bavec (Vrh),
• Miro Kandare (Kozarišče).

Pred njimi stojijo:

• Vida Brodarič (Iga vas),
• neznana,
• Majda Mihelčič (Viševek),
• Janez Turk (Pudob),
• upraviteljica Ivanka Kordiš s sinom Juretom,
• neznana,
• Ivankina hči Jelka Kordiš (Viševek),
• neznana.

Spredaj so:

• neznana,
• neznana,
• Ljubica Šumrada v svetli rutki (Kozarišče),
• ? Majda por. Pucelj (Podgora) in
• Ljubico objema Jožica Hribar (Iga vas).

Zadaj:

• stoji Slavka Truden.

Pred njo so:

• Žarko Kovačič (Šmarata),
• Majda Lekan (Podgora),
• Milka Kandare (Pudob),
• Franc Kodrca (Šmarata),
• neznan,
• učiteljica. Domnevam, da je to Tatjana Kampjut, ker je takrat učila na šoli, prepoznali pa je nismo. Tudi dokumentacije od šolskega leta 1956/57 do 1962/63 ni.

Pred učiteljico so:

• Jožica Hribar,
• Sonja Strle (Kozarišče),
• Tanja Urh (Kozarišče),
• Zalka Zabukovec (Pudob),
• neznana,
• med Jožico in Sonjo je Marija Grbec (Pudob),
• dve deklici poleg nje sta neznani.

Nekaj oseb s slike ni prepoznanih, če jih bo kdo prepoznal, prosim seznam dopolnite.

Slovarček:

• mineštra: enolončnica
• reklc: suknjič

Viri:

• Jožica Hribar por. Novak in Vida Brodarič por. Ožbolt (ustno in pisno)
• pisni vir: Zbornik ob 100 – letnici šole v Iga vasi

Kraj: Iga vas
Datum: pomlad 1957
Avtor: neznan
Zbirka: Jožica Novak
Skenirano: 17. 3. 2020
Oblika: kopija fotografije