Le po oblekah in frizurah skupine ljudi na sliki neznanega fotografa ter kvaliteti in izdelavi slike lahko sklepamo, da je posnetek nastal pred drugo svetovno vojno, mogoče nekje okoli leta 1935. Še dobro, da je lastnica slike, Janežičeva stara mama Ivanka na hrbtno stran zapisala: “Nacetova hiša in Kotarji.”
Iz Nacetove hiše je bil doma stric Polde, gre pa za precej tipično notranjsko podeželsko hišo tistega časa: pritlična in če je le šlo deloma podkletena vsaj z “jamco”, s streho na čačko, z odnesom, delno zidana iz kamna, delno narejena iz lesa, pri čemer je podstrešni del lahko služil za shranjevanje krme, z majhnimi okni in pokrita z bobrovcem ali/in drugo opeko, kombinirano z lesom – včasih so bili to mužlarji – velikokrat tudi še s slamo.
V mnogih vaseh po Loški dolini in verjamem, da tudi drugod, se določen predel imenuje Kot in njegovi prebivalci Kotarji. Tudi nekatere domačije se imenujejo Pri Kotnih ali V Kotu, Kotnik ali Kotniček …
Na tej sliki so torej vrhniški Kotarji, ki domujejo malce ven iz centra vasi.
“Kuotarje so ble suaje,” so mi pripovedovali sovaščani iz “centralne” Vrhnike še leta 2002.
Med drugim so bili nekdaj znani tudi po tem, da so šli o Pustu strašno radi v šeme. Našemili so se vsako leto in to najraje v cigane, z narobe obrnjenimi oblačili in drugimi rekviziti, po čemer so jih poznali tudi po drugih vaseh. Ljudski glas se spominja dogodka pred vojno, ko je skupina vrhniških šem tako razgrajala, da se je živina po hlevih trgala od jasli in je zato nekdo poklical žandarje. Ti so razgrajače prestregli ravno na vrhniškem mostu. Eden od njih je silovito tresel pločevinasto kanto, v kateri je bil šuodr in tolkel po njej. Ker je bil Pustu primerno malce iz sebe, ga je žandar, ki se je znašel pred njim, nemara nekoliko presenetil. “Hej, ti, nehaj!” je strogo nastopil mož postave. Našemljenec mu je jadrno potisnil kanto z gruščem roke, rekel: “Na – pa daj še ti malo!” in z mostu skočil v bistro vodo Obrha …
“Mrzla je bila,” je rekel potem, ko je prilezel ven, “ampak je bila sakramensko gorka!!”
Tudi Kotarji so od ust do ust poleg zgodb, šeg in navad predajali starodavne modrosti. Ena od njih pravi: “Kdur najma u glave ima pa na glave!” Ob bok tej misli bi lahko dali soznačno: “Če glava ne misli, telo trpi!” ali preprosto povedali, da si, kdor dobro ne premisli, kaj počne, nakoplje težave …
Skrbno so se tistega dne oblekli v nedeljske obleke in se počesali, fotograf pa jih je razvrstil tako, da je na sliki vsakega dobro videti: zadaj na kakšnih stolih ali klopeh stojijo tri dekleta, glavnina odraslih stoji pred njimi, čisto spredaj pa otroci. Le kakšna priložnost je bila?
Ne vemo, ali je na sliki tudi Janežičeva Ivanka, znana tudi kot Janeščeva Johana, ki je naredila ta zapis … Toda ko je že leta nazaj rojevala svojega drugega sina, so ji porodne muke lajšale štiri sosede, vešče takih opravkov. Kar dolgo je trajalo, a ko se je končno rešila in je po hiši vse potihnilo, so vse razločno zaslišale težke korake, ki so šli v hiši po stopnicah na podstrešje in naprej. Stekle so pogledat kdo je, a niso nikogar našle. “To je bil cahen!” so zaključile sosede in se hitro pobrale domov, kjer so izvedele, da je v vasi ravnokar nekdo umrl. Dogodek jih je tako prestrašil, da jih zlepa ni bilo več pogledat k Johanci in njenemu naraščaju. Pozabile pa niso nikoli.
Deček, ki se je tisto noč rodil, bi po rodbinski tradiciji Janežičevih kot drugi sin pravzaprav moral dobiti ime Jakob, a so si starši vzeli svobodo in ga poimenovali Vladislav – Lado, starejšega brata pa Mirko oziroma Miroslav, čeprav bi po starem družinskem redu moral biti Andrej … A je vseeno ostala povezava s tradicijo: njegov oče je imel v krstnem listu zapisano, da se imenuje Jakob – Miroslav …
Slovarček:
- streha na čačko: streha na zatrep
- odnes: napušč
- Kuotarji so ble suaje: Kotarji so bili samosvoji, posebni
- šuodr: grušč
- mužlarji: krajniki
- jamca: v zemljo vkopana shramba za okopavine pod hišo ali gospodarskim poslopjem
- Kdur najma u glave ima pa na glave: Kdor nima (soli) v glavi ima pa (težave) na glavi
Viri:
- dr. Vladimira Janežič, Vrhnika, marec 2020, ustno
- Milena Ožbolt: Andrejeva stopinja, zal. Kmečki glas, Lj., 2004
Kraj: Vrhnika
Datum: okoli 1935
Avtor: ni znan
Zbirka: dr. Vladimira Janežič
Skenirano: 9. 3. 2020
Oblika: fotografija