Financarji, ki so službovali v Bogomili, so si za veliko noč leta 1937 z ženami omislili praznovanje v naravi. Založili so se s hrano in dvema flaškonoma vina, pa še igralne karte so imeli in po veselih obrazih je sklepati, da so bili dobro razpoloženi.
Velika noč je najpomembnejši krščanski praznik, ko verniki praznujejo Jezusovo vstajenje od mrtvih – na veliki petek so Jezusa križali, tretji dan po tem, na nedeljo, pa je vstal od mrtvih. Točnega datuma Jezusovega križanja ni mogoče izračunati, saj Nova zaveza ne vsebuje niti približnega datuma. Na prvem ekumenskem koncilu leta 325 v Nikeji (danes Iznik v Turčiji), ki se ga je udeležil tudi cesar Konstantin, so določili, da se velika noč praznuje na prvo nedeljo po pomladnem ščipu. Tako je lahko velika noč med 22. marcem in 25. aprilom. Pravoslavne cerkve (Bogomila pa je v pravoslavnem svetu) uporabljajo za izračun ščipa posebno formulo, ki lahko odstopa od astronomskega ščipa za več dni. (Ne vem, zakaj se namesto ščipa vse pogosteje govori polna luna in namesto mlaja prazna luna. Nerodno izražanje. Vsi še pomnimo Aškerca: Po nebu ščip plava…) Posledično je velika noč v pravoslavju pogosto več kot teden dni pozneje kot v Rimskokatoliški cerkvi, včasih pa sovpadata na isti dan. Ker je Jezus vstal iz kamnitega groba podobno, kakor pišče pride iz jajca, in ker tudi krst pomeni vstop v novo življenje, je jajce znamenje Kristusovega vstajenja in tudi krsta. Velika noč je za kristjane praznik veselja in upanja; verujejo, da je Jezus s svojim vstajenjem premagal telesno in duhovno smrt ter za vse prinesel upanje, za kristjane pa upanje na vstajenje po smrti. Praznik sam ima korenine v judovstvu, pa tudi v starih poganskih navadah, ko so praznovali prihod pomladi. V Sloveniji prazniku rečejo tudi vuzem.
Bogomila je vas, oddaljena 15 km zahodno od Velesa, torej v sredini Makedonije. Prebivalci so bili pretežno zelo revni kmetje, katerih najpomembnejši pridelek je bil tobak. Kraljevina Jugoslavija je imela monopol nad trgovino s tobakom, kar je pomenilo, da so morali kmetje ves pridelek prodati državi po ceni, ki jo je ona določila. Ta pa je bila vedno bistveno nižja od tržne cene in pridelovalci so nenehno iskali poti za prodajo na črnem trgu. Uradniki finančne straže, pogovorno jih imenujemo financarji, so tako imeli eno glavnih nalog odkrivati in preprečevati nelegalno prodajo tobaka. Lahko si je predstavljati, kako malo so bili priljubljeni med prebivalci. Zaradi tega in da se ne bi pustili podkupovati (skušnjav je bilo gotovo mnogo), so jih zelo pogosto premeščali širom države. Verjetno jim tudi zaradi tega, ker so bili izolirani od prebivalstva, ni ostajalo drugega, kot da si sami priredijo velikonočno zabavo. Prebivali so v skromnih državnih hišah (takrat brez vode in elektrike, pogosto tudi brez stranišč), pa je bilo treba na zabavo v naravo.
Po uniformi tega financarja sklepam, da je edini nižji uradnik v družbi in ne morem ugotoviti, kaj ponosno drži v desnici. V oči pa padejo podplati obuvala sedeče mladenke.
Seveda nikogar na sliki ne morem poznati, očitni pa sta dobra volja žena in prizadevnost stoječega financarja, da kdo v družbi ne bi bil žejen. Žene so si tudi skrbno uredile frizure.
Tudi moj oče Franc Mazi skrbi, da ne bi bilo nikjer suše. Tega leta je bil še samski, sklepam, da edini v družbi. Poročil se je naslednje leto, ko je že služboval v Kumanovem, in je bil star 38 let.
O psu, ki poželjivo gleda po tleh razloženo hrano, pa ni kaj povedati.
Prvi del je napisal oče, drugega pa pred leti jaz, da bi vnuki nekoč vedeli za svojega prednika. Glede rokopisa se je jabolko očitno odkotalilo zelo daleč od drevesa.Viri:
- Wikipedija: (http://www.kapitelj.com/velika-noc.html)
Kraj: Bogomila, Makedonija
Datum: 1937
Avtor: neznan
Zbirka: Franc Mazi
Skenirano: 25. 2. 2019
Oblika: fotografija