Chodorow (tudi Hodoriv) je poljsko ime za Khodriv v Galiciji v današnji Ukrajini. Mesto leži 60 km južno od Lvova. Tu so potekali srditi boji med prvo svetovno vojno. Avstro-ogrski vojaki so se slikali na vojaškem pokopališču blizu tega mesta. Podobno fotografijo, brez vojakov, hrani Center za urbano zgodovino vzhodne in srednje Evrope. Vse, kar vedo je, da je na njej vojaško pokopališče iz leta 1915. Bilo naj bi Judovsko.
Že takoj na začetku vojne je v Galicijo odšlo približno 33.000 Slovencev. Zagotovo je to ena največjih, če ne največja vojaška odprava v zgodovini. V javnosti prevladuje mišljenje, da je največ slovenskih fantov padlo na Soški fronti. Največ jih je padlo v Galiciji in v Karpatih. Žal še danes ni natančne številke padlih in ne točnega seznama pokopališč.
Konec junija 1915 so nemške čete po srditem boju z naskokom zavzele hrib na severnem bregu reke Dnjester, Chodorow, Hrehorow in postojanko Rava-Ruske. Ujeli so 3300 Rusov. V tej bitki so Rusi uporabili (menda) svojo standardno ukano. Mahali so z belimi robci, kar naj bi privabilo avstro-ogrske in nemške vojake, da bi jih lahko postrelili. Tokrat jim ni uspelo.
Staro mestno ime je bilo Chodorostaw, Chodorów Staw. Staw pomeni ribnik. Okrog mesta je dejansko veliko ribnikov. Prvič je bilo omenjeno leta 1394. Od nekdaj je imelo pomembno obrambno vlogo. Mesto je bilo sprva krščansko. Okrog leta 1633 pa so se tam začeli naseljevati Judje, ki so kmalu predstavljali najštevilčnejše prebivalstvo tega kraja. Mesto nikoli ni bilo veliko. V 19. stoletju je imelo le šest tisoč prebivalcev. Bilo pa je industrijsko. Tu je bila največja tovarna sladkorja v Galiciji, ki deluje še danes. Med prvo svetovno vojno je imelo velike človeške izgube. Judje so v boje stopili z namenom, da si priborijo pravice in enakost. Vojaki, ki so šli v vojsko, so to storili iz različnih razlogov: nekateri zaradi zvestobe monarhiji, drugi iz želje, da bi maščevali smrt Franca Ferdinanda in uničili Srbijo. Vse cesarstvo pa je stremelo k temu, da bi zlomili Italijo, ki je leta 1915 stopila v vojno na strani Antante. Za Jude pa je bil glavni sovražnik carska Rusija. Slovanski podložniki habsburške monarhije niso bili preveč navdušeni za vojno s »slovansko silo«, Judje pa so menili nasprotno. Rusija je zanje predstavljala barbarsko državo: najbolj neopravičljiv antisemitski režim na zemlji, ki je bil odgovoren za morilske pogrome v Kišinevu, Odesi in drugod. Postavljala jim je številne omejitve glede bivanja, gibanja in pravic. Na strani centralnih sil se je borilo okrog 300.000 judovskih oficirjev in vojakov. Rabini so vojno odkrito razglašali za sveto vojno proti ruskemu imperiju.
Napis na vojaškem pokopališču pravi: »Wer den Tod im heil’gen Kampfe fand, Ruht auch in fremder Erde im Vaterland! – Kdor je umrl v sveti borbi, bo tudi v tuji zemlji počival (kot) v domovini!« To je zadnji verz koračnice, ki jo je leta 1813, v času Napoleonskih vojn, napisal Albert Methfessel, nemški skladatelj in dirigent. Hvala, Bojan, za prevod in podatek o avtorju.
Ob stoletnici konca prve svetovne vojne so odkrili spomenika Slovencem, padlim med veliko vojno. Enega v Gorlicah na Poljskem in enega v Lvovu, Ukrajina.Slovarček:
- pogrom: oblika protijudovskega terorja v Ruskem imperiju, Zahodni Evropi in nacistični Nemčiji
Viri:
- https://www.delo.si/zgodbe/sobotnapriloga/sli-smo-kot-teleta-v-klavnico-nismo-vedeli-ne-kod-ne-kam.html
- Albert Methfessel: koračnica Hinaus in die Ferne
Kraj: Chodorow (Hodoriv), Galicija
Datum: 1915
Avtor: neznan
Zbirka: Maja Milavec
Skenirano: 10. 10. 2014
Oblika: fotografija