To sta starša Ivane Gabrenja, poročene Puntar. Enaka slika je na nagrobnem spomeniku Gabrenjevih, Marije in Martina, ki je vzidan v obzidje rakovškega pokopališča. Prav mogoče je, da je bila to edina njuna skupna slika v zrelih letih. Datum nastanka fotografije ugibam. Marija je umrla leta 1933, Martin dve leti pred njo zato se mi je zdelo najverjetneje, da je slika nastala par let pred njuno smrtjo, torej okrog leta 1930.

Moško nošo so nekoč sestavljali klobuk, srajca, lajblc (brezrokavnik), reklc (suknjič), pozimi še suknja, spodnje hlače – gate, onuče (po rakovško »fece«) in čevlji. Poleti so bili ljudje bosi.

Ženska noša je bila sestavljena iz rute – šerpe, spodnje srajce – kombineže, vrhnje srajce, lajblčka, spodnjih razklanih hlač – pizdače, včasih podkrila namesto kombineže, vrhnjega krila – bordule, nogavic – štumfov in visokih čevljev na zavezovanje.

Med obema vojnama je opazna sprememba edino v ženski noši, kajti ženske so pričele nositi nedrčke. V razkoraku so zašile spodnje hlače.

Po prvi vojni so se pričela spreminjati tudi vrhnja oblačila, začeli so se bolj modno oblačiti. V tem času je za Rakovčane veljal rek, da so kmetje, vendar hočejo biti gospodje.

Po drugi svetovni vojni pri moških upada nošenje klobuka, ženske se več ne pokrivajo z ruto, razen starejših. Klobuk so zamenjale čepice in pozimi polhovke, pri ženskah še vedno rute.

Zadnjih nekaj let je klobuk ponovno v modi. Tudi sama ga nosim, za na vrt in njivo slamnatega, ker se na moji glavi v družbi sebi enakih dobro počuti, »za ven« pa boljšega ali pa čepico, tako, kot je imel Lenin, le brez zvezde. Zaenkrat.

Podatke je zapisala Marta Mele.

Slovarček:

• pizdače: hlače na pizdo; spodnje hlače, ki v koraku niso bile sešite, Slovenski pravopis, DZS, Ljubljana 1962
• onuča, množina onuče: kos blaga za ovijanje stopala

Viri:

• Drame, L.: Uvajanje novosti in razkroj tradicionalne kulture ter stopnja njene ohranjenosti v trgu Rakek od zadnjih dveh desetletij preteklega stoletja naprej. Seminarska naloga. Rakek 1991.

Kraj: Rakek
Datum: 1930
Avtor: neznan
Zbirka: Marta Mele
Skenirano: 5. 3. 2017
Oblika: fotografija

Vojaki JLA so uniformirani v skladu z Uredbo z dne 21. aprila 1946. Slika je najverjetneje nastala v drugi polovici leta 1946 ali 1947, lahko tudi 1948.

Na sliki je en desetar in en nižji vodnik. To sta bila najnižja čina v JLA. Nižji vodnik je na sliki z epoletami z dvema lomljenima četama, desetar z eno črto.

Po predpisu iz leta 1947 je bila za vojake sredi naramk predpisana vzdolžna široka črta v barvah rodu ali službe. Ker je slika črno-bela, barve ne vidimo. Skrajno desni vojak ima pasno spono nemškega letalstva iz 2. svetovne vojne. Zaplenjene nemške pasne spone so nosili približno od let 1949 do 1950. Na kapah imajo kokarde oblike iz leta 1954, toda – kot sklepam – jugoslovanske izdelave po vojni.

Vodnikove pasne spone ne prepoznam, verjetno spet neka rešitev, saj je v tistih letih primanjkovalo vsega, tako ljudem v vsakdanjem življenju kot vojski. Podobno je bilo drugod po Evropi.

Posebnost te slike je ta, da je zelo opazna skrb vojakov za urejen videz. To je bila značilnost slovenskih vojakov. Srbi so še vedno nosili debele nogavice in titovke na široko kot šajkače.

Opaziti je, da so vojaki različno stari. To je bilo zato, ker so morali na »dosluženje«, kot se je temu reklo, vsi, ki so služili v nemški vojski, in partizani, ki so bili v partizanih premalo časa – seveda po merilih JA oziroma tedanji zakonodaji.

Besedilo je v celoti avtorsko delo gospoda Janeza J. Švajncerja iz Vojnega muzeja v Logatcu. Najlepše se mu zahvaljujem.  Z njegovim prispevkom je slika pridobila dodano vrednost, ki je sama ne bi mogla prispevati.

Na levi stoji moj sosed Avgust Poženel.

Tako kot na prejšnji sliki je tudi tu videti raznolikost uniform. Spoznali pa nismo nikogar.

Podatke je zapisala Avgustova hčerka Marta Mele.

Slovarček:

• JLA: Jugoslovanska ljudska armada, uradni naziv tedanjih oboroženih sil; tudi JNA (srbohrv.: Jugoslovenska narodna armija)

Kraj: neznan
Datum: 1947
Avtor: neznan
Zbirka: Marta Mele
Skenirano: 5. 3. 2017
Oblika: fotografija

Do ustanovitve osemletke na Rakeku smo tisti, ki smo želeli nadaljevati šolanje, obiskovali nižjo gimnazijo v Postojni. Najprej smo bili v prostorih, kjer je bila potem ljudska univerza, kasneje pa smo se preselili v “pravo gimnazijo” na trgu v Postojni.

Ko smo jeseni leta 1953, enajstletne deklice in pobiči zapustili šolo na Uncu in Rakeku ter se podali z vlakom v Postojno v nižjo gimnazijo (takrat še ni bilo osemletk) smo v letih med 1953-1957 doživeli marsikaj novega in zanimivega.

Pa se bom ozrl le na dve dogajanji iz tistega obdobja.

Prva je bila burja, ki je pozimi delala na poti od železniške postaje do centra mesta ogromne, več metrov visoke zamete in nas zmrazila do kosti. Spomnim se, kako smo se kobacali preko teh zametov zbitega snega in vsi premraženi prihajali v šolo. To je bil čas, ko smo bili zelo skromno oblečeni in obuti.

Drugo dogajanje pa je povezano s koncem druge svetovne vojne in razmejitvijo med Jugoslavijo in Italijo. Na narodnostno mešanem območju Istre in Julijske krajine, kjer so ob sklenitvi mirovne pogodbe leta 1947 ustanovili Svobodno tržaško ozemlje (STO), razdeljeno na coni A in B. Prva (A) je obsegala Trst z zaledjem, sestavljenim iz številnih večinsko slovenskih naselij in je bila pod Zavezniško vojaško upravo, druga (B) pa pod upravo jugoslovanske vojske. Državica, ki je izdajala celo svoj denar, znamke ter združevala državljane slovenske, italijanske in hrvaške narodnosti, je v praksi obstajala do leta 1954, ko je bila z londonskim sporazumom cona A dodeljena Italiji, cona B pa Jugoslaviji.

Londonski sporazum je predstavljal izhod iz tako imenovane “tržaške krize”, do katere je prišlo 8. oktobra 1953, ko so zahodni zavezniki brez vednosti in soglasja Jugoslavije razglasili, da bodo upravo v coni A predali Italijanom. Tedaj je v zraku visel strah pred novim oboroženim spopadom na tleh Evrope, kajti jugoslovanska stran je takoj po razglasitvi na mejo s STO in Italijo poslala vojsko. Mimo naših vasi so takrat noč in dan potovali konvoji tankov, vojaških kamionov, topov. Bili smo prestrašeni, vojni obvezniki so bili vpoklicani na večmesečne vežbe. Spomnim se, kako smo tudi dijaki postojnske gimnazije (takrat sem bil v prvem letniku) protestirali po Postojni in vzklikali “Dajte nam puške, gremo v Trst”. Parole so pripravljali višji letniki, gotovo pa je kakšna vspodbuda prišla tudi od politike. Jure Koščak se spomni, da smo vpili tudi: “Mi imamo topove za fašiste lopove”, pa še marsikatero drugo parolo, danes že pozabljeno. Zanimivo bi jih bilo zbrati. Za enajstletne fante in dekleta je bilo seveda najpomembnejše, da takrat, ko smo protestirali, ni bilo pouka. Med govorniki in pobudniki protestov se dobro spominjam Maksa Kebeta, višješolca iz Cerknice.

Sošolec Jure Koščak z Rakeka se dobro spominja govora Matevža Haceta, ki je med drugim po loško zategnil in dejal: “Raj b se s puška baril, kot vam tle gavuru!”

Zaplet se je končal leto dni pozneje (1954) s podpisom omenjenega londonskega sporazuma, čeprav ta jugoslovanske strani, zlasti Slovencev, ki so ostali odrezani od matične domovine, ni nikoli zadovoljil.

Od leve zadnja vrsta:

• neznana;
• Iva Urbas – Lukcova, Slivice (čuvajnica);
• Tone Primožič – Hladov, Slivice.

Druga vrsta:

• neznana na skrajni levi;
• Marica Šemrov, Rakek;
• Urška Zalar, Rakek;
• Gizela Suša, por. Homovec, Rakek;
• neznana.

Sedijo:

• Zvonka Lampič, Rakek;
• Štefka Kotnik, Rakek;
• Marjanca Baraga, Rakek.

Zadnja vrsta z leve:

• Janko Rebec, Rakek;
• Franc Perko, Slivice;
• Franc Udovič – Lenčkov, Unec;
• Peter Drole, Rakek;
• Franc Štefančič, Ivanje selo;
• Tone Oblak, Ivanje selo.

Na sredini z leve:

• neznana;
• neznana;
• Milena Kulič, Laze (železniška postaja Planina);
• neznana;
• Klasič ?;
• Irena Klemenc, okolica Postojne.

Sedijo z leve:

• Mara Matičič – Oštirjeva, Rakek;
• Stana Pavlica, razredničarka;
• ravnatelj gimnazije Lenarčič.

Zadnja vrsta z leve:

• Marjan Cantaruti, Pivka;
• Andrej Podobnik, Rakek;
• Jure Koščak, Rakek.

Na sredi z leve:

• nobene od deklet nismo prepoznali.

Sedijo:

• Modic ?;
• neznana.

Viri:

• Jure Koščak

Kraj: Postojna, pred poslopjem gimnazije
Datum: 25. 06. 1956
Avtor: neznan
Zbirka: Franc Perko
Skenirano: 7. 9. 2017
Oblika: fotografija

Brestovi gasilci so leta 1977 praznovali 30 let svojega delovanja. V nedeljo, 2. oktobra, ko so imeli veliko prireditev z veliko parado in gasilskim tekmovanjem.

Industrijsko gasilsko društvo Brest Cerknica je bilo ustanovljeno leta 1947, istega leta, kot je bilo ustanovljeno podjetje Brest Cerknica. Na začetku so bili prvi člani gasilci lokalnih gasilskih društev, ki so bili zaposleni na Brestu. Že takoj se je namreč na začetku pokazala potreba, da se pred požarom varuje mlado podjetje. Ko je leta 1959 ogenj res uničil proizvodne prostore in s tem dolgoletno delo domačinov, da si ustvarijo reden zaslužek in s tem svetlo prihodnost, se je pokazala pravilnost njihove odločitve. Kot se je na noge postavil Brest in se razrasel v veliko podjetje, je z njim raslo tudi gasilsko društvo Brest Cerknica. Vraslo med domačimi ljudmi in domačo tovarno.

Brestov obzornik piše ob gasilskem tekmovanju leta 1977 sledeče:

“Pričela se je že ob deveti uri z gasilsko parado po ulicah Cerknice. V njej so poleg gasilcev naše delovne organizacije sodelovali še pripadniki gasilskih društev občine Cerknica ter gasilci iz Marlesa, Mebla, Novolesa in Stola. Slavnostni sprevod z godbo, prapori, gasilci in gasilskimi vozili, se je ustavil pred tribuno pri Tovarni pohištva Cerknica. Tu sta zbrane gasilce in goste pozdravila predsednik društva Tovarne pohištva Cerknica Marjan Meden in glavni direktor Bresta ing. Jože Sterle”
Brestov Obzornik, letnik XI, številka 121, stran 8, 1977

 
Ob praznovanju 20. obletnice leta 1967, torej 10 let poprej, pa so pripravili prvo gasilsko tekmovanje.

“Sprevod, ki se pomika po cesti, je prava paša za oči: godba in svetle čelade tekmovalnih skupin iz podjetij BREST, STOL iz Kamnika, MARLES iz Maribora in MEBLO iz Nove Gorice. Za njimi gredo poklicni gasilci iz Ljubljane in gasilci iz Cerknice in okoliških krajev. Tu so tudi rdeči gasilski vozovi. Kolona se ustavi pred tovarniškim poslopjem TP Cerknica.”

…

“Slovesni del prireditve je končan. Sledi prva disciplina tekmovanja. Naloga ni lahka. Vsak izmed devetih tekmovalcev mora preteči 30 metrov poti ter premagati oviro, na katero bi lahko naleteli na svojem humanitarnem delu. Nekdo se mora plaziti po rovu, drugi mora preplezati 1,5 m visok plot, tretji pokončno lestev itd. pri tem morajo paziti na pravila, črte, opremo. Sodniki so strogi, napake beležijo s točkami, ki zmanjšujejo uspeh, pridobljen s hitrostjo.”

Brestov Obzornik, letnik I, številka 1, stran 7, 1967

Brestovi gasilci so na prvem tekmovanju zmagali.

Z leve čepijo:

• Srečo Škrlj,
• Franc Švigelj,
• Janez Mele,
• Metod Urh s pokalom za doseženim drugim mestom v tekmovanju Industrijskih Gasilskih Društev (IGD) lesarskih podjetij v Sloveniji.

Stojijo z leve:

• Franc Petan,
• Marjan Meden,
• Anton Ule,
• Alojz Braniselj,
• Janez Kebe,
• Jože Lovko in
• Braniselj.

Čepijo z leve:

• Janez Mele,
• Jože Zevnik,
• Srečo Dragolič,
• Alojz Doles in
• Jože Mivec.

Stojijo z leve:

• Stane Vrenko,
• Vinko Žnidaršič,
• Polde Kos,
• Jože Homovec,
• Jože Kos,
• Franc Meden,
• Anton Urbas,
• Egidij Hrvatin,
• Alojz Mramor,
• Janez Hren,
• Alojz Šabec in
• Anton Klančar.

Viri:

• Vinko Žnidaršič
• Srečo Dragolič

Kraj: Cerknica
Datum: 2. 10. 1977
Avtor: neznan
Zbirka: Vinko Žnidaršič
Skenirano: 28. 4. 2017
Oblika: skenirana datoteka

Razglednica je nastala pred letom 1956. Tega leta so namreč na spodnjem, južnem delu rakovškega pokopališča uredili partizanske grobove, ki jih na tej sliki še ni.

Moj pogled na tej sliki pritegnejo ostrnice. S tema dvema vrstama ne moremo konkurirati Loški dolini, kjer so ostrnice avtohtone. Na Rakeku jih že leta ne dela nihče več. Se pa spomnim, da smo jih nekje v sedemdesetih letih pri nas še postavljali. Bile so borove, ne smrekove. Ata se je vedno jezil, ker je moral popravljati za mano, ker je seno neprenehoma padalo dol. Nekoliko lažje je bilo z deteljo, ki je raje obvisela na klinih.

Ostrnice so res nekaj posebnega, saj so tako navdihnile Otona Župančiča, ko je letoval v Loški dolini in se tam z njimi spoznal, da je po njih imenoval ciklus svojih pesmi – Med ostrnicami. Slikal jih je tudi Lojze Perko.

V Gospodarskem listu iz leta 1926 so objavljeni razni nasveti med drugim tudi, kako naredit ostrnico. Takole piše:

»Sušenje na ostrnicah in piramidah

Najnavadnejši način je razen kozolca sušenje trave na ostrnicah. V zemljo se zabije navpičen kol, ki ima na več mestih vodoravne palice v obliki križa, ali pa se naredi iz treh kolov stožec (piramida), ki je vezan na dveh ali treh mestih z vodoravnimi palicami.

Na stojalih, ki so iz enega samega kola posušimo do 5 q zelene krme, na piramidah do 8 q.

Pri sušenju krme na stojalih in piramidah moramo paziti na sledeče:

Na ostrnice nakladamo travo, ki je že uvela. Čim več jo naložimo, tem bolj suha mora biti, ko jo nakladamo. S skladanjem začnemo od spodaj, vsaka prihodnja plast pokriva deloma prejšnjo, da voda ne zateka v ostrnico. Iz tega razloga naj bo trava na ostrnici lepo zložena posebno na oglih in na vrhu. Slabo zloženo travo veter raznese in dež premoči, tako da začne gniti. Kot pri piramidi, tako moramo paziti tudi pri ostrnici, da je v sredini prazen prostor, kamor ima dostop zrak, ki polagoma suši travo. Trava mora biti vedno tako naložena, da se nikdar ne uleže do tal sicer, bi bila spodnja vrsta pomešana z blatom in bi začela gniti. Tudi bi v tem slučaju zrak ne imel pristop v notranjost piramide in bi zato seno začelo plesniti.«

Slovarček:

• piramida: sušilna piramida – kozolec brez strehe za sušenje detelje in trave
• q: oznaka za cent

Viri:

• Gospodarski list (1926), letnik 5, številka 6. URN:NBN:SI:DOC-BVHLIDI5 from https://www.dlib.si

Kraj: Rakek
Datum: 1956
Avtor: neznan
Zbirka: Janez Gregorič
Skenirano: 19. 11. 2016
Oblika: razglednica

Na razglednici je delavska nastamba srček v gozdnem revirju Škocjan. Zgrajena je bila med leti 1945 in 1950. Zgradili so jo poleg stanovanjske stavbe, kjer sta po drugi vojni živela logar Alojz Zwölf in cestar Lovrenc Ivančič z družinama (na levi strani je vidna vrtna ograja pred to hišo). Med graditelji je bil tudi gozdni delavec in cimperman Anton Udovič – Janezkov Tone z Unca.

Skoraj do konca petdesetih let 20. stoletja pri Gozdnem gospodarstvu Postojna ni bilo organiziranega bivanja in prehrane za gozdne delavce. Vse je bilo prepuščeno njim samim. Če so delali v bližini doma, so dnevno pešačili na delo in z dela. Če so bila delovišča bolj oddaljena, so delavci bivali v gozdu v neposredni bližini delovišč, največkrat v zasilnih barakah, nadstreških, pa tudi v zapuščenih vojaških objektih, ki jih je bilo ob nekdanji Rapalski meji kar precej. Zasilna bivališča so si zgradili iz lesa, lubja, vej in drugega materiala, ki so ga našli na kraju samem, od podjetja so običajno dobili le balo strešne lepenke. Kuhali so si sami, največkrat so bili na jedilniku koruzni žganci, ki so jih skuhali v kotličku. Še malo za hec ali pa tudi zares: pogosto je bilo pomanjkanje zabele, pravili so nam, da so to reševali tako, da so ob žlici (leseni seveda) žgancev použili tudi na špago privezan košček špeha, ki so ga še pravočasno potegnili nazaj, pa je bil pripravljen za izboljšanje naslednjega grižljaja, da je le-ta lažje zdrknil po požiralniku.

Med prvimi, na novo zgrajenimi kočami, z vsem takratnim udobjem, je bila prav brunarica Srček v Rakovem Škocjanu.

V šestdesetih letih je bilo na območju Gozdnega gospodarstva Postojna zgrajenih veliko delavskih nastamb, raztresenih po širnem snežniško-javorniškem in nanoško-hrušiškem masivu. Ko so sredi šestdesetih let domačini zapuščali težko in nevarno delo v gozdu in se zaposlili v razvijajoči industriji, so v naše gozdove prišli na delo delavci iz Bosne in Hercegovine. Tem je bilo treba zagotoviti bivanje in prehrano; zgrajene so bile sodobnejše nastambe; vendar še vedno sredi gozdov. Razvoj je šel naprej, delavci niso želeli več bivati v gozdnih prostranstvih, zgrajene so bile nove delavske nastambe v naseljih ali njihovi bližini. Leta 1970 je imelo Gozdno gospodarstvo Postojna po gozdovih kar 104 stavbe, ki so služile gozdni proizvodnji (brez upravnih in stanovanjskih stavb v naseljih) s površino 11.701 kvadratnih metrov. Ob gozdnih stavbah je bilo 88 vodnjakov s prostornino 5.124 kubičnih metrov.

Podobno pot je šla tudi delavska nastamba v Rakovem Škocjanu. Namesto skromne brunarice (ta je bila potem namenjena za piknike, poleg je bilo zgrajeno pokrito kurišče) je bila v bližini leta 1969 zgrajena sodobna nastamba. Pa tudi tu delavci niso ostali dolgo, v Cerknici je bil konec osemdesetih let zgrajen samski dom za gozdne delavce; nekdanjo nastambo pa je prevzel Center šolskih in obšolskih dejavnosti in v njej uredil Dom Rak.

Nastamba srček je bila zgrajena iz brun in je imela dva prostora: jedilnica (pozneje je bila to spalnica za kuharico) in kuhinja s skupno površino 22 kvadratnih metrov. Za spanje pa so uporabljali podstrešje. Nad vhodom na podstrešju je bil izrez v obliki srca, po tem je dobila tudi ime.

Zadnja stran preproste razglednice, ki je bila oddana na Rakeku. Z žigom so označena polja za naslov; poleg je žig Škocjan Rakek.

Prodajalec mi zagotavlja, da je bila poslana 1956 leta, dan in mesec se da lepo prebrati (2. 10.), letnico pa težko – mogoče je res (19)56. 

Slovarček:

• cimperman: tesar
• špaga: vrv
• špeh: slanina
• nastamba: objekt za začasno nastanitev

Viri:

• F. Perko, 2002. Zapisano v branikah. Gozdovi in gozdarstvo od Snežnika do Nanosa skozi čas. Gozdarsko društvo Postojna. 272 s.

Kraj: Rakov Škocjan
Datum: 1956
Avtor: neznan
Zbirka: Franc Perko
Skenirano: 12. 10. 2017
Oblika: razglednica

Jesenski mir se je naselil v lepo pokrajino in zdi se, da vsa ta narava pričakuje nekaj velikega … Tedaj zapiha … Konec je tihih, lepih jesenskih dni. Težki oblaki ležejo na gore okrog in okrog Cerkniške kotline in začne deževati. Iz izvirov in razpok v skalnatih bregovih začne dreti voda. Ponekod je, kakor da bi tekla skozi sito. Kjer vre voda iz kotlov, se dviga kakor širok klobuk nad vrelci v dnu. Voda hitro raste. Svet se je hitro spremenil. Iz suhe kotline je v dveh, treh dneh, včasih pa celo v enem dnevu, nastalo veliko lepo jezero.
Pavel Kunaver, Cerkniško jezero, 1961

Dekle z nečitljivim imenom je pisalo Ljutomiru, da ne utegne priti v Ljubljano ter ga povabilo v Škofjo Loko (žig pošte), da bi se šla kopat.

Viri:

• http://ec.europa.eu/environment/life/project/Projects/index.cfm?fuseaction=home.showFile&rep=file&fil=Cerknisko_Newsletter_3_2_SL.pdf
• Slovenski glasnik (01.02.1862), letnik 5, številka 2. URN:NBN:SI:DOC-KWT5VO3F from https://www.dlib.si
• http://www.primorci.si/osebe/svetli%C4%8Di%C4%8D-fran%C4%8Di%C5%A1ek/1332/

Kraj: Cerkniško jezero
Datum: 1948
Avtor: neznan
Zbirka: Lenka Gabrenja
Skenirano: 25. 7. 2016
Oblika: razglednica

V soboto, 25. septembra 1982, so Brestovi gasilci praznovali 35 let delovanja. Seveda s parado, tekmovanjem in na koncu z gasilsko sliko.

Leto 1982. Časi TOZD-ov, SOZD-ov, SIS-ov … Minilo so časi gospodarske rasti in razcveta. Čas stabilizacijskih ukrepov, inflacije, višanje cen energije (plin, nafta), upadanje proizvodnje, povečevanje zadolženosti, recesije … Toda Brestovi gasilci se niso dali in so še naprej zgledno in uspešno delovali.

In kaj o 35. obletnici piše Brestov obzornik:

“Prvo mesto in s tem prehodni pokal so zanesljivo osvojili tekmovalci naše delovne organizacije. Zelo hitro in z majhnim številom napak so izpeljali zlasti taktično vajo, ki velja za eno najtežjih gasilskih tekmovalnih disciplin. Rezultat, ki so ga dosegli pri tej vaji, je izredno dober, tudi če ga primerjamo z vrhunskimi rezultati na tem področju.”

…

“Prireditev se je pričela že ob 9. uri z gasilsko parado po ulicah Cerknice, v kateri je sodelovalo več kot I5O gasilcev. Osrednja proslava je bila pred TOZD Pohištvo, …”

Brestov Obzornik, letnik XVI, številka 180, stran 10, 1982

Z leve čepita:

• Alojz Doles in
• Janez Mele.

Z leve stojijo:

• Mivec,
• Franc Dragolič,
• Vinko Žnidaršič,
• Milan Klančar,
• Beno Škrlj,
• Marjan Meden in
• Jože Malc.

Z leve čepijo:

• Bojan Dragolič,
• Srečo Škrlj,
• Polde Kos,
• Marjan Meden,
• Branko Lovko in
• Jože Gornik.

Z desne stojijo:

• Anton Klančar,
• Jože Kos,
• Janez Hren,
• Alojz Mramor,
• Jože Homovec,
• Stane Vrenko,
• Metod Urh,
• Janez Mele,
• Tone Urbas,
• Jože Lovko in
• Jože Tavželj.

Z leve čepita:

• Samo Homovec in
• Srečo Dragolič.

Z leve stojijo:

• Stane Kos,
• neznan,
• Mile Maglič,
• Jože Mivec,
• Alojz Šabec,
• Franc Petan in
• zastavonoša Anton Ule.

Viri:

• Vinko Žnidaršič
• Srečo Dragolič

Kraj: Cerknica
Datum: 25. 9. 1982
Avtor: neznan
Zbirka: Vinko Žnidaršič
Skenirano: 28. 4. 2017
Oblika: skenirana datoteka

Po pregledu obeh častnih čet in pozdravu jugoslovanskih vojakov v srbščini je godba jugoslovanske vojske zaigrala »Marcio Reale« in »Giovinezzo« (le kaj bi brez nje), Jugoslovani pa so pozdravili z »Živijo!«

Ban Marko Natlačen je Mussolinija pozdravil s kratkim nagovorom. Sledil mu je general Lukić z dobrodošlico v francoskem jeziku (diplomatski jezik Kraljevine Jugoslavije je bila francoščina). Izrekel mu je najboljše želje za italijansko državo, italijanski narod, njemu samemu in njegovi družini. Končno je prišla na vrsto še Ščavničarjeva v slovenski narodni noši ter mu izročila lep šopek cvetja. Menda so bili nageljni.

Če je verjeti novinarju »Slovenskega doma« je bil Mussolini vidno ganjen in se je vsem zahvalil v italijanščini. Konec njegovega govora so Jugoslovani pozdravili z »živijo«, Italijani pa so vzklikali »duce, duce«, Mussolini pa je stopil med jugoslovanske ženske v narodnih nošah in se z njimi prisrčno rokoval.

Za tem se je v spremstvu bana Natlačena, generala Lukića in svojega spremstva odpravil proti meji. Vmes je ponovno stopil pred naše vojake, vzkliknil: »Vrli vojaki!«, še enkrat pregledal našo vojaško vrsto, jo pozdravil in dejal: »Lepi vojaki!«

Se nadaljuje.

Viri:

• Slovenski dom, leto III, številka 212, Ljubljana, torek, 20. septembra 1938

Kraj: Kačja vas
Datum: 19. september 1938
Avtor: neznan
Zbirka: Goriški muzej, Nova Gorica
Skenirano: neznano
Oblika: datoteka

Gospodar in njegov zet kosita krmo za govedo, konje in ovce. V ozadju se je nekaj že suši na ostrnicah, ki veljajo za posebnost Loške doline, a so jih uporabljali tudi v Novem Kotu, prav tako kot v Loškem Potoku.

Sonce je že visoko, sence so kratke in vroče jima je, a vztrajata, da bi bila parcela danes pokošena v celoti ali vsaj da bosta pokosila vse, kar sta se namenila za ta dan. Potem bo še veliko dela, preden bo seno v skednju: redi je treba čim prej razmešati – verjetno jih je katera od domačih žensk že takoj, ko je šla rosa dol – nato je treba sušečo se travo obrniti, prigrabiti v ograbke, spet obrniti. Če ne bo še suho, dati v kopice in jih zjutraj raztresti ter spet obračati do popoldneva … razen, če bodo ovenelo travo še isti dan zdeli v ostrnice. Če bo vroče, bo naslednji dan popoldne seno v ograbkih suho – treba ga bo naložiti na voz in dobro potlačiti, povezati z žrdjo in poriepnekom, da se ne raztrese, odpeljati domov in zmetati na skedenj … Ta pa mora biti do jeseni do vrha poln, kajti pri Mavrinovih imajo za te kraje veliko živine …

Mavrinova hči Tilka Klepac je zapisala tudi, kako so gospodarili z ovcami, ki veljajo za skromne živali in so včasih preživele zimo s komaj kaj več kot ostanki in raztreseno krmo, ki je padla iz jasli kravam in konjem. Tu je odlomek iz njenih spominov:

Poleg goveda in konj smo imeli vedno pri hiši tudi ovce. Ovce niso bile v istem hlevu kot krave in konji, ampak so bile pod hišo zraven kleti. Ko si vstopil skozi vrata za v kevder, si prišel v prostor za živali. Tu so bile na levi ovce in kure, na desni pa prašiči in kotel za svinjsko kuho. Poleg kotla je bilo korito s sekačem. V ogradi za ovce je bilo skoraj vedno okrog deset ovac. Pozimi okrog pet ovac, bider in mladički – jagenjčki, poleti pa so tu v glavnem samo prespale, ker so bile večji del dneva na paši. Njihovo število se je tekom leta manjšalo. Skoraj vsak mesec je ata eno zaklal, da smo jo pojedli, ker drugega mesa ni bilo. Ovčje meso smo imeli v družini vsi radi. Jedli smo ga kot pečenko, če je bila žival mlada. Če pa je bila stara, je mama skuhala golaž, obaro in juho. Nekoč je bilo zelo vroče poletje in mama se je bala, da nam meso ne bi zasmrdelo, hladilnikov in zamrzovalnih skrinj ni bilo, zato ga je spekla kot pečenko in zalila s svinjsko mastjo. Tako se je ohranilo dlje časa. Pojedli smo vse: meso, jetra, pljuča, ledvičke in kri. Kri je spekla na masti, da se je strdila. Strjenko je zrezala na koščke in z njo naredila štrudelj kot z jabolki ali s skuto. Tega nisem marala. Jedla sem le, če sem bila zelo lačna.

Tiste čase je bilo na kmetih videti le malo rejenih ljudi – vsi so bili vitki, a močni, vzdržljivi in utrjeni – užikani kot ta dva moška.

Posebnost na tej sliki se mi zdi, da ima Štodlov oče oselnik pripet spredaj, saj so ga navadno nosili zadaj. A je že vedel zakaj – najbrž mu je bilo tako bolj pri roki, pa tudi, visokega in suhega kot je videti, najbrž tudi ni oviral pri zamahovanju s koso. Če so ga že bolele roke od dolgih ur košnje, je bilo manj naporno segati po oslo in ognjilo predse kot za hrbet … tudi najmanjši gib, če ga moraš kar naprej ponavljati, hudo utrudi, zato velja dobro premisliti in kar naprej izboljševati svoje postopke …

Ko smo že pri oselniku: kdor ni nikoli kosil na roke, morda ne ve, zakaj ima oselnik dva rožička spodaj: zato, ker bi se med malico ali počitkom, ko ga kosec odloži, prevrnil in iz njega bi iztekla voda. Brušenje kose brez vode ne bi bilo več mogoče ali bi vsaj bilo zelo težko in neučinkovito …

Dva od moških na Štodlovi domačiji, gospodar in zet leta 1967, izvemo iz zapisa na zadnji strani slike.

Slovarček:

• kevder: klet
• bider: oven (Novi Kot)
• užikan: utrjen, vzdržljiv (Loška dolina)
• poriepnek: porepnik, dolga vrv za povezovanje tovora na senenem vozu
• štrudelj: zavitek

Viri:

• Tilka Klepac, Spomini, 2017

Kraj: Novi Kot
Datum: 1967
Avtor: ni znan
Zbirka: Tilka Klepac
Skenirano: 11. 12. 2017
Oblika: fotografija

O Franku Yankoviču, ameriškemu Slovencu, smo na strani Stareslike že pisali. Mnogo podatkov je dosegljivih na spletu, njegovi nastopi pa so na ogled tudi na Youtube.

Moj oče Franc Urbas je prijateljeval tudi z Jožetom Krajcem, po domače Tonkovim Jožetom, ki je stanoval pri mlinu, prav na spodnjem koncu Male gase, sedanje Gerbičeve ulice. Spominjam se, da mi je oče že okoli 1954 prinesel domov fotografijo Franka Yankoviča, ki je bil pravi bratranec Tonkovega Jožeta. Jože je namreč meril hlode na žagah, kamor so jih pripeljali furmani iz notranjskih gozdov, midva z očetom pa sva že takrat vozila les s konjsko vprego na te žage.

Čez približno 40 let, točneje spomladi 1995, se je pri meni oglasil Jože Drenik mlajši, ki je bil tudi v sorodstvu s Frankom Yankovičem. Povedal mi je, da ta slavni kralj ameriške polke prihaja na obisk k svojim sorodnikom v Cerknico in da bi bilo prav, da za našega rojaka pripravimo na občinski ravni sprejem. Takrat sem bil namreč predsednik Zveze kulturnih organizacij Občine Cerknica. Šel sem do našega župana Tineta Scheina, ki je takoj sprejel našo pobudo in kot se je za tiste čase spodobilo, sem šel še do slikarja Tomaža Perka in ga poprosil, da za to priložnost naslika stari del Cerknice s pogledom z druge strani potoka pri mlinu proti cerkvi. Tomaž je bil takoj za stvar.

Tako je Občina Cerknica s svojim županom priredila slavnostni sprejem za Frenka Jankoviča in njegovo spremstvo dne 16. maja 1995 v hotelu v Rakovem Škocjanu. Takrat sem v imenu kulturnikov iz Cerknice izročil spominsko zahvalo Franku Yankoviču za velike zasluge pri širjenju slovenske kulture po svetu, v spomin na Cerknico pa izročil olje na platnu Tomaža Perka.

Na slavnostni večerji sem sedel pri Franku Yankoviču, za katerega sem že prej vedel, da je njegova mama Kunčeva Terezija z Male gase, njegov oče pa je bil s Kala na Primorskem. Vprašal sem ga, po kom je tako glasbeno nadarjen? Brez premišljevanja mi je pripovedoval, kako mu je, ko je bil še majhen, mama pela slovenske pesmi, oče pa da ni imel kakšnega pravega odnosa do glasbe. Bil je zelo zgovoren in mi povedal, da je bila zadnja želja njegove matere, da ob njeni krsti ne bi jokali, temveč da bi ji na mrtvaškem odru igral s svojo harmoniko. To željo je materi uresničil.

Na to pripoved sem se spomnil še potem, ko sem na slovenski televiziji videl pogreb Franka Yankoviča, ki je umrl leta 1998 in na katerem so tudi igrali harmonikarji.

Seveda sem ga na večerji vprašal, če še kaj igra na harmoniko? Odgovoril mi je, da še, in ko mi je dejal, da jo ima s seboj, sem ga prosil, da nam malo zaigra. Njegovi spremljevalci sicer niso bili za to, pa je vendar kralj ameriške polke igral slovenske ljudske pesmi, mi pa smo z njim skupaj zapeli.

• Tone Urbas,
• Jože Drenik mlajši,
• Frank Yankovič s svojo harmoniko.

Na obisku v Cerknici:

• Tine Schein,
• Frank Yankovič,
• Tone Urbas.

Prispevek je napisal: Tone Urbas.

Kraj: Cerknica
Datum: 1995
Avtor: neznan
Zbirka: Tone Urbas
Skenirano: 29. 7. 2016
Oblika: 2 fotografiji in promocijska fotografija Franka Yankoviča

Na sliki je italijanska vojaška godba med igranjem jugoslovanske himne, takoj ko je Mussolini izstopil iz avtomobila.

Kot smo že povedali, so Mussolinija na naši strani pričakali civilni in vojaški dostojanstveniki pa tudi večja skupina slovenskih žena iz Logatca in Planine v narodnih nošah, šolska mladina z učitelji in prebivalci obmejnih krajev. Domačini so Logatčanke poznali in mnogi so grajali njihovo prisotnost na srečanju. Nekatere od njih so na račun svoje nepremišljenosti slišale vrsto hudih zamer in očitkov.

Tudi na Italijanski strani je bilo živahno. Postrojen je bil cel bataljon vojske z godbo in zastavo. Zbrani so bili obmejni in carinski uradniki, prefekt tržaške pokrajine in italijanski generalni konzul iz Ljubljane Guenni Maraldi, zastopniki italijanske sedme sile, med njimi tudi direktor »Il Piccola« ter še mnogi drugi.

Se nadaljuje. Samo še enkrat. Čeprav je slik še veliko.

Viri:

• Švajncer, J. J. Logatec 1941-1945. Logatec: Vojni muzej Logatec, 2013.
• Slovenski dom, leto III, številka 212, Ljubljana, torek, 20. septembra 1938

Kraj: Kačja vas
Datum: 19. september 1938
Avtor: neznano
Zbirka: Goriški muzej, Nova Gorica
Skenirano: neznano
Oblika: datoteka

Slika je nastala pred prihodom Duceja, saj je videti, da je vzdušje zelo sproščeno.

Po opravljeni proceduri je Mussolini dejal banu Natlačenu: »Prosim vas, da sporočite predsedniku vlade dr. Stojadinoviču, da sem srečen in zelo zadovoljen nad tem sijajnim sprejemom. Sporočite mu istočasno moj pozdrav.« Enako sporočilo je predal tudi zunanji minister grof Ciano. Mussolini je nato še dodal: »Vedno bomo ostali vaši prijatelji. To je moja volja. To, kar rečem, tudi držim, ker je takšna moja morala.« Poserjem se na tako moralo, se opravičujem, saj se ve, kam nas je pripeljala.

Predsednik italijanske vlade je nato izmenjal še nekaj besed z našimi zastopniki oblasti, še enkrat obšel italijanski bataljon vojske, zastopniki jugoslovanske oblasti pa so se vrnili na svoje ozemlje. Italijanska godba je zaigrala jugoslovansko himno, vojaška četa pa je z zastavo izkazala čast Jugoslaviji. Nato je naša godba stopila na mejo ter zaigrala »Giovinezzo«, z zastavo pa izkazala čast Italiji. Slednjič sta se obe četi pozdravili še med seboj. Poveljniki našega in italijanskega vojaškega oddelka so stopili v sredo ter se prisrčno rokovali. Mussolini se je iz Kačje vasi odpeljal čez Postojno, kjer je »posvetil« temeljni kamen za Casa del Fascio, v Trst.

Na sliki izstopata mejni kamen z napisom Italia in SPQR in cestni kamen z napisom A. A. S. S.

Kratica SPQR, ki so jo uporabljali v Rimu že ob nastanku Rimskega imperija, izhaja iz latinščine »Senatus Populus Que Romanus« in pomeni »Senat in ljudstvo Rima«. Danes je SPQR še vedno občinski simbol mesta Rima. Kratica je bila tudi eden izmed fašističnih simbolov, s katerimi so skušali povrniti starodavno veličino in kulturo Italije. Ostali simboli so bili še orel, ki ga je stiliziranega videti na cestnem kamnu, volkulja, ki je vzredila Romula in Rema in seveda fasces (snop) in iz te besede je izpeljana tudi beseda fašizem – fašisti ali po domače snoparji.

Avtonomna agencija za državne ceste (A.A.S.S. – L’Azienda Autonoma delle Strade Statali) je bila italijanska družba, ustanovljena z namenom upravljanja cest v državnem interesu. Ustanovljena je bila 17. maja 1928, po drugi svetovni vojni je bila ukinjena, njena pravna naslednica pa je ANAS (Avtonomna državna cestna družba).

Viri:

• Slovenski dom, leto III, številka 212, Ljubljana, torek, 20. septembra 1938
• https://en.wikipedia.org/wiki/Fascist_symbolism
• https://it.wikipedia.org/wiki/Azienda_Autonoma_Statale_della_Strada

Kraj: Kačja vas
Datum: 19. september 1938
Avtor: neznan
Zbirka: Goriški muzej, Nova Gorica
Skenirano: neznano
Oblika: datoteka

Neke nedelje leta 1961 so se pod hruško moštarico ob domačiji slikali Mavrinovi, po domače Štodlovi. Bil je sončen dan in imeli so obiske. Vsi so poletno pražnje oblečeni in dobre volje. Oče je nasmejan, kar ni bilo ravno vsakdanje. Nečakinja Irena je pripeljala pokazat svojega mladega moža, ki je bil tokrat v vlogi fotografa … lep dan, ki greje v spominu za vedno.

Med spomini Tilke Klepac je tudi tale zanimivi odstavek, ki ga je vredno prebrati – če drugega ne, govori o tem, kako je oče, kljub skromnemu življenju in trdemu delu našel čas, da je razveselil otroke:

… Na Markovi ravnički nam je ata naredil ringelšpil. Ko je delal, smo ga ves čas spremljali in mu pomagali. Za izdelavo je potreboval dva okrogla kola, velik kovinski okrogel klin in dve deščici za sedeže. V tla je zabil okrogel kol (1,5 m). Na vrhu je bil obdan s kovinskim obodom, kol pa je imel na sredini navrtano luknjo, v kateri je bil kovinski klin v obliki velikega debelega žeblja. Ta žebelj je držal neke vrste gredo, ki je bila razdeljena na pol. Na konicah je bila pritrjena deščica, ki je služila kot sedež … Da se je vrtiljak vrtel, smo porivali gredo, na kateri so sedeli otroci. Ko se je ta reč zagnala, smo porivači skočili vstran, ringelšpil pa se je vrtel sam, in to kar dolgo. Na ravnički smo se zbirali otroci v prostem času in v nedeljo popoldne. Bilo nam je lepo – zabavali smo se in na vse pozabili.

Markove ravničke ni na sliki, lahko pa si živo predstavljamo, kakšno veselje so imeli otroci z vrtiljakom, ki jim ga je kljub obilici drugega dela napravil oče.

Tri ženske:

• sestrična Marija,
• domača hči, učiteljiščnica Tilka, ki je oblekico na sliki kmalu prerasla, zato so gornji del odstranili  in nosila je le še krilo
• in njena mama.

Ženske so se tistega dne zelo lepo uredile. Marija si je nadela širok moderen pas, prav tako kot teta Jožefa  in  mama Dorica.

• Očetu Antonu delata družbo
• njegova sestra Jožefa Ješelnik ter
•  nečakinja Irena Mohar, poročena Lampreht,
• pred njim pa stoji sin Ivan.

Na hrbtni strani izvemo vse: Slika je bila posneta leta 1961, na njej pa so od leve proti desni:

• Marija Mohar,
• Tilka Klepac,
• Dorica in Anton Mavrin,
• Jožefa Ješelnik,
• Irena Mohar in
• spredaj Ivan Mavrin.

Slovarček:

• ringelšpil: vrtiljak

Viri:

• Tilka Klepac, Spomini, rokopis, 2017
• Tilka Klepac, januar 2018, ustno

Kraj: Novi Kot
Datum: 1961
Avtor: Tone Lampreht
Zbirka: Tilka Klepac
Skenirano: 11. 12. 2017
Oblika: fotografija

Med papirji tete Jerice sem našla razglednico, ki jo je 25. septembra leta 1914, se pravi prav na začetku I. svetovne vojne mojemu staremu očetu pisal »prijatelj« Johan Kranjc.

Kdo je ta prijatelj, ne vem. Njegov priimek je enak priimku očetove družine, vendar Johana v našem rodovniku, kolikor ga poznam, nisem srečala. Morda pa je bil Antonov bratranec, ki mu je bilo doma ime Janez. Kdo ve? Je pa zanimivo, da je svoje ime in datum napisal na prvi strani. V naslovu je priimek mojega starega očeta – z izjemno lepo pisavo – napisal kot Krainc namesto Kranjc.

Ljubi moj prijatelj!

Vam pošiljem Pozdrav iz tega malega mesteca kakor sem Jast vnjemi In Ravno Nasproti te Cerkvice smo prav zraven in gremo vsaki dan v to cerkev. Ampak je vse drugač opremljena, kakor je vašem kraji. Križev pot je vse drugač napravljeni kakor pri vas in je slabo opremljena ampak v Galiciji so še bolj lepo opremljene kakor so v našem. Drugač se imam dobro, ker bodem kmalu zdrav. Pozdrav celi rodbini vaši

Najbrž je bil vojak v Tatrah, v avstro-ogrskem mestecu Szepes Szombat (tj. po madžarsko, po slovaško Spišská Sobota, nemško Georgenberg), ali pa je morda delal tam kot gozdni delavec. Iz naših krajev so moški pogosto hodili za zaslužkom po raznih krajih Avstro-Ogrske. Kot je razvidno iz napisanega, je bil bolan. Piše čitljivo, a s pravopisom ima težave. Opisuje tamkajšnjo cerkev, ki jo najprej imenuje cerkvica, čeprav je videti kar velika cerkev. Ko sem iskala, kje je to mesto, sem naletela na spletni naslov slovaške potovalne agencije, kjer so objavljene tudi fotografije notranjosti te cerkve, ki je prav veličastna.

Na moji razglednici dve ženski in nekaj otrok preko trga po glavni cesti verjetno prihajajo od maše. Ženski in deklice, vse resne, so v rutah, dečki v klobučkih. Dekle na desni ob drevesu je razoglavo in nasmejano. Levo za njimi vidimo še nekaj ljudi in kmečki voz. Zanimivo je, da je isto prizorišče na reklami slovaškega potovalnega urada skoraj enako, le da so makadam na trgu zamenjale granitne kocke in da tam namesto voza zdaj stojijo moderni avtomobili. No, tudi fasade hiš so obnovljene, pa cerkev tudi. Z moderno tehnologijo in Googlovo storitvijo Street View se lahko kar od doma sprehodimo po celem mestu, ki je sedaj na Slovaškem.

Prispevek je napisala: Marija Košir.

Kraj: Tatra
Datum: 25. 9. 1914
Avtor: neznan
Zbirka: Jerica Kranjc
Skenirano: 23. 2. 2015 (Marija Košir)
Oblika: skenirana datoteka

Na sliki je družina Šrajbos: Terezija, njen mož Janez in hči Meri. Slikali so se v Ameriki, kjer so bili 7 let. Poleg Meri sta imela še štiri otroke, trije so umrli.

Terezija je kuhala delavcem, Janez, ki so ga klicali Bas, pa je bil preddelavec pri sečnji lesa. Nekajkrat se je vrnil iz Amerike po nove delavce, ki so jih pri sečnji veliko potrebovali. Večina Slovencev je emigrirala v Ameriko med leti 1870 in 1924, potem so se zaprla »Zlata vrata«, kar je sinonim za otok Ellis Island.

Slovenski drvarji so se naseljevali na severovzhodu Amerike, v Zahodni Virginiji, predvsem Richwoodu in Ohiu. Bili so večinoma gozdarji. V gozdu so se počutili domače, tudi zato, ker jih je tako zelo spominjal na domovino, sploh Notranjce.

V Ameriko so potovali z ladjami v najcenejšem razredu in poprečno dolžino potovanja dva tedna. Prvo, kar so uzrli v novi domovini, je bil kip svobode, ki stoji nedaleč od Ellis Islanda, in niti en sam priseljenec ni nikoli pozabil tega veličastnega simbola. Na njem je vgraviran verz pesmi z naslovom Novi kolos, ki jo je napisala Emma Lazarus in pravi takole:

»Dajte mi svoje trudne in revne,
svoje zatrte množice, ki želijo svobodno zadihati,
tiste, ki ste jih prekleli in pregnali s svojih obal,
pošljite mi brezdomce in trpeče,
zanje dvigam baklo poleg zlatih vrat.«

Po strogi proceduri na Ellis Islandu so odšli do železniške postaje na Manhattnu in se vkrcali na vlak za Richwood. V nestrpnem pričakovanju potovanja so se skušali s sprevodnikom sporazumevati v tujem jeziku in nekoč ga je potnica vprašala: »Koliko ura vlak gre?« Sprevodnik pa je s prstom pokazal številko na uri.

Nekega drugega potnika pa je zanimalo, kako bo vedel, kdaj bo Richwood in sprevodnik mu je razložil, da kjer bo konec proge, tam bo Richwood.

Kako imenitni so bili videti naši Amerikanci, ko so se vračali domov, je v članku z naslovom Rakek opisal Stanko Janež. Takole pravi:

»Glas o zlati deželi Ameriki ni ostal vaščanom neznan. Ko je bila rakovška ljudska šola nastanjena še v preprosti kmečki hiši, so zasloveli v vasi prvi naši Amerikanci. Vračali so se iz Amerike v širokih amerikanskih hlačah, z zlato verigo na trebuhu; stari Otoničar, Polač s polno listnico dolarjev, Šrajbos z vasi in Šimen, ki je prinesel s seboj toliko zlata, da je lahko do smrti hodil samo na jago in streljal zajce. Mnogi pa so ostali onkraj velike luže in še danes se govori, da ljudje, ki se razumejo na dušeslovje, takoj uganejo, od kod so ti in ti, ki na tujem ne morejo zatajiti svojega značaja. – To so pa Rakovčanje! – pravijo o njih.«

Janez Šrajbos z vzdevkom Bas je videti prav imeniten in pameten gospod zato se ni čuditi, da je bil preddelavec.

Janezova Žena Terezija, rojena Mele v Žibršah, in njuna hči Meri, rojena leta 1904, bodoča žena Ludvika Demšarja.

Viri:

• http://www.wvculture.org/goldenseal/Winter00/slovene.html
• Stanko Janež: Rakek. Glasilo K.S.K. jednote (17. 11. 1937), letnik 23, številka 46. URN:NBN:SI:DOC-LOJWJAJ1 from https://www.dlib.si

Kraj: Amerika
Datum: 1905
Avtor: neznan
Zbirka: Milka Demšar
Skenirano: 29. 1. 2014
Oblika: fotografija

 V zbirki slik pri Mavrinovih se je ohranila tudi ta fotografija iz leta 1963, natančneje 29. januarja, ko jo je napravil neznan fotograf, prikazuje pa Štodlovo, t. j. Mavrinovo domačijo v Novem Kotu. Hiša je bila zgrajena po vojni na pogorišču prejšnje.

Tilka Klepac, rojena Mavrin, se takole spominja notranjosti hiše na sliki:

Ovce so imele svoj hlevček pod hišo, ne v hlevu in to pod spalnico. Prostor so si delile s kokošmi in prašiči. Ovce so bile v levem delu ob vratih, kokoši v zadnjem levem kotu, nasproti kur je bil kotel za kuhanje svinjske krme. V desnem kotu ob vratih pa je bil svinjak. Ker pa v hiši nismo imeli betonske plošče, ampak samo grede obite z deskami, je v spalnico prihajal duh po ovcah, prašičih in kurah. Nas domače to ni motilo, ker smo bili tega vajeni, če pa je kdo prišel k nam in prespal kot gost v spalnici – hiši – mojih staršev, je zjutraj takoj povedal, da ga je motil smrad iz kleti. Tla kleti so bila pokrita z zemljo. Bila so trda kot beton, ker se je z leti zemlja utrdila. Ko smo novembra, navadno 29. novembra, prašiča zaklali, smo svinjski kotel zamenjali s kotlom za žganjekuho. Šnops smo kuhali vedno pozimi, da smo porabili čim manj vode. Imeli smo namreč vodnjak, kjer je voda komaj zadoščala za gospodinjstvo in za napajanje živine. Ko sem bila že v šoli v Starem trgu, so svinjak premestili k hlevu pod skednjem. Sedaj pa ni smrdelo po njih, je pa mama mnogo bolj trpela, kajti kotel za svinjsko kuho je tudi dobil novo mesto, kar pa je bilo čisto na drugem koncu svinjaka in mama je nosila hrano prašičem dobrih petdeset metrov daleč. So pa ovce in kure ostale na istem mestu. Leta 1967 smo hišo izpraznili in naredili betonsko ploščo. Delo je bilo gotovo ravno za mojo poroko. Tako so ovce ostale pod hišo do leta 2000. Takrat se je brat Ivan upokojil in ovce preselil v štalo. Kure pa so domovale pod hišo vse do njegove smrti leta 2015.

Iz prvega dela kleti so vrata vodila v drug prostor pod hišo. Tam smo imeli v pregradah krompir, silos, peso in kolerabo za prašiče, jabolka in sod s kislim zeljem. Tudi tu so bila tla zemljena. V levem kotu ob vratih, ki so vodila v drugi del kleti, je bil sod s kislim zeljem. Ob levi steni kleti so bile še tri pregrade za debel krompir. To pa zato, ker so bile sorte krompirja ločene. Spomnim se, da smo imeli dolga leta naslednje sorte: merkur, igor, akersegen. Ob zadnji steni je bila pregrada za droben (prašičji) krompir in za jabolka. To, da so bila jabolka zraven krompirja, ni bilo dobro. Vedno so imela duh po krompirju. Ob desni steni pa je bil ob majhnem okencu silos za svinjsko krmo in pregrada za kolerabo in peso. V jeseni smo še v vsako luknjo, če se je le dalo, potaknili sode z namočenim sadjem za šnops …

Zame je bil opis silosa za kisanje krme nekaj novega, le megleno se spomnim, da sem nekje v Loški dolini nekoč nekoga videla jemati nekakšno zeleno reč iz velikega kovinskega soda in tisto zmešati med prašičjo krmo v pominjaku – je bil tisti sod varianta silosa iz Novega Kota, ki je bil betonski?

Redkost na starih fotografijah: datum in kraj nastanka slike.

Slovarček:

• silos: veliko betonsko korito za kisanje zelenih delov kolerabe in bele krmne pese (Novi Kot)
• pominjak: škaf za pripravo in prenašanje obroka prašičje krme (Loška dolina)

Viri:

• Tilka Klepac, Spomini, rokopis, 2017

Kraj: Novi Kot
Datum: 29. 1. 1963
Avtor: ni znan
Zbirka: Tilka Klepac
Skenirano: 11. 12. 2017
Oblika: dve fotografiji

Franc Gabrenja, brat Ivane Gabrenja, poročene Puntar, se je v Ameriki poročil s Koščakovo. Tudi slika je nastala tam. Imela sta 12 otrok. Domovino sta zapustila šele leta 1936.

Leta 1921 je Amerika sprejela zakon o izrednih kvotah, s katerim je drastično zmanjšala število priseljencev z določitvijo kvot glede na državljanstvo. Število posameznih državljanov, ki bi lahko bili sprejeti v Združene države, je bilo omejeno na 3 % zastopanosti posameznega naroda v popisu Združenih držav leta 1910.

Po letu 1924 je Amerika še bolj omejila val priseljevanja in še bolj znižala kvote priseljevanja, in sicer na 2 % v popisu iz leta 1890 določene narodnosti, ki je že živela v Ameriki. Po tem zakonu so izseljenci lahko opravili inšpekcijo že v domovini in zato postanek na otoku Ellis Island ni bil več potreben. Tako so se z ladjo zapeljali prav na Manhattan in od tam nadaljevali pot naprej po celini.

Vse priseljence so temeljito pregledali na Ellis Islandu. Morali so imeti najmanj 18 dolarjev (približno 600 današnjih), kar je bil znesek, za katerega je ameriška vlada menila, da zadošča za nastanitev in preživetje, dokler se priseljenec ne zaposli in stalno nastani.

Poleg tega so morali odgovoriti na 29 vprašanj, med drugim tudi, kdo je ameriški predsednik (pa še ni bilo Melanije) in ali že imajo pogodbo o zaposlitvi. Pritrdilni odgovor je pomenil takojšnjo deportacijo, ker je to predstavljalo kršitev delovnega prava.

Slovenci so večinoma potovali z vlakom do Ljubljane, kjer je bilo mnogo prenočišč, hoteli, gostilne, izseljenske in potovalne agencije. Od tu so pot, prav tako z vlakom, nadaljevali do Hamburga, Bremna ali Le Havra. Redki so zapustili staro celino iz Trsta, saj se jim je zdela pot od tam do Amerike z ladjo predolga. Treba je razumeti, da je bil to predvsem kmečki živelj, vajen zemlje in trdnih tal pod nogami. Nekateri oziroma večina so morje prvič videli v pristanišču in prav tako je bilo večino na ladji, v podpalubju, kjer so bile najcenejše kabine, strah. Sploh če je nastal vihar.

Še zadnji pogled na evropsko celino in natančen zapis podatkov.

Viri:

• https://sl.wikipedia.org/wiki/Le_Havre
• http://www.history.com
• http://ljubljana-kps.zrc-sazu.si/9.html

Kraj: Amerika in Le Havre
Datum: Le Havre 9. september 1936, v Ameriki pozneje
Avtor: neznan
Zbirka: Marta Mele
Skenirano: 5. 3. 2017
Oblika: 2 fotografiji

Leta 1937 se je v Novem Kotu Anton Mavrin poročil s svojo nevesto Dorico. Bil je lep dogodek kot se spodobi in oba sta bila najbrž polna upanja in lepih načrtov kot vsi mladi ljudje. Za spomin na srečni dan sta se tudi fotografirala, oba resna in svečano opravljena, on kar se da možat, ona še vsa dekliška. On je oblekel moško obleko z belo srajco in metuljčkom, kar je bila gotovo redkost v teh krajih, ona pa v svetlo obleko z dolgim pajčolanom – šlajerjem ali šralom, ki ga čez čelo dopolnjuje diskreten venček. Obuta je v šulne s paščkom čez nart po tedanji modi in tudi njegovi čevlji so moderni in dobro zglancani. Na obleki imata pripeta šopka, posebno pozornost pa vzbuja nevestin šopek iz lilij, ki zagotovo niso bile sveže, pač pa mogoče svilene, a še najverjetneje spretno narejene iz krep papirja. Prav neverjetno je, kaj vse so znale narediti nekatere ženske samo iz nekaj krep paprirja in tanke žice. Brez lepil, samo s prsti in škarjami.

Tistega dne sta stopila na skupno življenjsko pot, ki pa ni bila z rožicami posuta – čakalo ju je trdo delo, povrh pa neizmerno gorje vojnega razdejanja, ki je njuno družino potisnilo na rob preživetja. A skromna, delovna in sposobna kot sta bila, sta premagala vse.

Njuna hči Tilka Klepac v svojih spominih med drugim večkrat opisuje, kako so redili ovce in pridobivali volno za oblačila.

Ovc pa nismo gojili le zaradi mesa, ampak tudi zaradi volne. Strigli smo jih dvakrat letno (pozimi – marca in poleti – avgusta). Ovce smo strigli ročno z velikimi škarjami. To delo je opravljala mama, mi otroci pa smo ji pomagali. Ko sem malo odrasla, me je mama naučila striči, prej pa sem ovco samo držala, da ni ušla. Striženje je potekalo takole:

Ovco smo ujeli in jo položili na večji zaboj. Zvezali smo ji tri noge skupaj, da ni mogla brcati. So se pa navadno ovce hitro vdale in pridno ležale, dokler je strigla mama. Ko pa se je tega opravila lotil kdo od nas, jo je zaradi nerodnosti ali neznanja urezal. Takrat je planila pokonci in nam hotela uiti. To se je zgodilo tudi meni. Ker pa sem imela ovce zelo rada in ker so mi zaupale kot njihovi pastirici, sem se trudila, da sem jih čim manjkrat ranila. Kot vsakemu delu na kmetiji sem se tudi temu hitro priučila in bila mami v veliko pomoč.

Poleti smo vso volno oprali. Ker pa smo imeli bele in črne ovce, smo oprali vsako volno posebej. Sušila se je na vrtu na velikih sitih – retih, ki smo jih ob času mlatve uporabljali za vejanje žita. Z reti smo namreč udarjali ob nogo in tako ločili slamo od žita. Dokončno smo žito od plev ločili z vejanico. Pozimi, ko je zapadel sneg in drugega dela ni bilo, je prišla na vrsto predelava volne. Pri tem smo uporabljali kolovrat, gredaše in vreteno za sukanje volne.

Najprej smo čisto volno scufali in pobrali ven cofe, ki niso bili za predelavo. Scufano volno smo razčesali z gredašami. Kosme lepo razčesane volne je mama spredla. Ko je napredla dva vretena, jo je sukala. Tako je imela volna v klopki dve niti in je bila pripravljena za pletenje. Vsako zimo smo vsi v družini, bilo nas je šest, dobili nove volnene nogavice, le ata je dobil dva para, ker je volnene nogavice nosil pozimi in poleti. Pozimi jih je nosil, da ga ni zeblo, poleti pa je rekel, da jih nosi zato, da se mu noge ne potijo. Včasih je volnene nogavice zamenjal z onučami. Vsak član je dobil tudi novo jopo ali pulover. Nogavice je pletla mama, jope pa znanka za plačilo. To plačilo ni bil denar, ampak sta ji mama in oče naredila kako uslugo: n. pr. ata ji je pripeljal iz gozda drva za zimo. Mama ji je nosila mleko, domače maslo in jajca. Ta gospa mi je spletla tudi jopico iz angora volne. Da smo dobili volno, smo dve leti gojili angora zajce. Zajcev nismo strigli, ampak skubli. Naprej je mama volno obdelala tako kot ovčjo. Jopica je bila bela kot sneg in mehka kot puh. Spredaj ni imela gumbov, ampak se je za vratom zavezala z zasukano volneno vrvico iz štirih niti. Končala se je z dvema cofoma na vsaki strani. Samo mislite si lahko, kako sem se počutila lepa. Ta sreča pa ni trajala dolgo. Med igro s prijateljicami sem padla v blato. Mama jo je sicer oprala, nikoli več pa ni bila lepa.

Omenila sem, da smo imeli belo in črno volno. To je bilo zelo pomembno. Če smo na gredašah pri česanju volne mešali belo in črno volno, smo dobili sivo. Iz sive volne je imel spletene jope ata, ker se je na sivi jopi manj videla umazanija kot na beli. Za bele jope ali nogavice je bilo značilno, da so bile s pranjem vedno bolj bele. Če pa je bila volna od jagenjčka, je bila bolj mehka in je potegnila na rumeno.

“Lep par”, so gotovo rekli opazovalci, ki jih najbrž tudi na njuni poroki ni manjkalo. Ženske so podrobno proučile njuno obleko, moški so morda bolj komentirali nevestina polna rdeča lička in ženinova široka ramena – zdrava in mlada sta, lahko si bosta dobro uredila življenje …

Pomembni podatki so zapisani tukaj: imena, letnica, kraj …

Slovarček:

• ret: reta, veliko sito
• onuča: obujka, kos blaga za ovijanje stopal
• šlajer, šral: tančica
• šulni: nizki čevlji, šolni
• zglancan: zglajen

Viri:

• Tilka Klepac, Spomini, rokopis, 2017

Kraj: Novi Kot
Datum: 1937
Avtor: ni znan
Zbirka: Tilka Klepac
Skenirano: 11. 12. 2017
Oblika: fotografija

Kaj je bilo prej – kura ali jajce oziroma vžigalice ali vžigalnik?

Prvi instrument, ki je deloval po principu današnjega vžigalnika, je izumil nemški kemik Johann Wolfgang Döbereiner že leta 1823. Pomembno vlogo pri patentiranju vžigalic je imel Anglež John Walker, saj je leta 1827 naredil prve, a je bila vžigalna glavica iz take zmesi, da je neznansko smrdela, ogenj pa je hitro ugasnil in se izum »ni prijel«. Če stopimo še nekaj korakov nazaj, pa pridemo do dejstva, da so Kitajci že leta 577 uporabljali paličice, s katerimi so prenašali ogenj. Ah, vedno ti Kitajci. Joshua Pusey je leta 1982 patentiral vžigalice, pakirane po 50 kosov, ki so se prižigale na notranji strani pokrova.

Tovarno vžigalic Drava v Osijeku, ki je izdelala tudi vžigalice na sliki, je vodila družina Reisner in je bila ustanovljena leta 1856. Bila je prva na tem teritoriju, saj je začela obratovati le 23 let po odkritju prve vžigalice. Pod tem imenom je delovala od leta 1909 do 1945, ko je bila nacionalizirana. Leta 1950 so ji nadeli ime Drava, tovarna šibic, Osijek. Leta 2003 pa so jo zaprli.

Na tedanjih škatlicah so bile vse mogoče slike: živali, rože, gobe, avtomobili, ladje, juha Podravka, znak za bolnico, pošto, Olimpijske igre Sarajevo 1984, vse kar si zamislite. Lahko bi rekli, da so bile škatlice vžigalic brezplačni majčkeni reklamni panoji.

Uporabljale pa so se za čiščenje zob in prav prijetno je bilo opazovati samovšečnega tipa, ki si za mizo, vsem na očeh, z vžigalico čistil zobe in pri tem še veselo cmokal. Nekateri so si z glavicami čistili ušesa, kar je vprašljivo s higienskega vidika, z zdravstvenega pa je nedopustno, saj so bile glavice iz precej strupenih snovi, da o manirah niti ne govorimo. Namesto da bi predli čas, so vojaki, ki so tega imeli v izobilju, ko niso bili več fazani, iz vžigalic delali razne stvari. Na lastne oči sem videla vojaka, ko je nesel na vlak Eifflov stolp izdelan iz vžigalic. Se večkrat vprašam, je prinesel celega domov? Ne nazadnje pa so se in se vžigalice uporabljajo tudi za prižiganje ognja v peči, če vam ni treba le na knof pritisniti. Aja, pa skoraj bi pozabila, za cigarete prižigat so tudi bile. Veljalo je pravilo, da z vžigalico prižgeš najprej sebi, potem ostalim, da ves žvepleni smrad sam podihaš. Od žveplene glavice tudi domače ime žveplenka, po rakovško žeplenka. Z vžigalnikom pa si prižgal najprej drugim, nato šele sebi. Pa na Andersenovo Deklico z vžigalicami se spomnimo v mrzlih zimskih dneh.

»Kdor ne ve, kako se prede čas, temu bodi povedano, da se čas prede takole: kazalec ene roke se upre v palec druge, kazalec druge pa v palec prve, potem se en palec in kazalec ločita, da se v polkrogu zopet poiščeta, nakar drugi palec in kazalec nastopita enako pot in tako lepo naprej.«
Fran Milčinski, Gospod in hruška, pravljica.

Viri:

• http://mojafirma.rs/magazin/sta-je-starije-sibica-ili-upaljac/
• https://hr.wikipedia.org/wiki/Drava_tvornica_%C5%BEigica

Kraj: Jugoslavija
Datum: 1965
Avtor: neznan, izdala Tvornica žigica Drava Osijek
Zbirka: Ivanka Gantar
Skenirano: 27. 1. 2016
Oblika: škatlice z vžigalicami, ki še delujejo