Industrijska proizvodnja v Kraljevini Jugoslaviji se je začela v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Takrat so nastali Karađorđe, Šumadija, Kosovo, Strumica, Hercegovina, Dvorske in so bile pakirane po 20 ali 100 komadov pa se je dalo kupiti tudi po eno ali dve, saj so bile drage.
V obdobju Jugoslavije je bila tobačna industrija pomembna in bogata gospodarska panoga, kajti tedaj je bilo moderno in frajersko kaditi. Vsaka republika je imela svojo tovarno in prve cigarete so poimenovali po rekah, kar pripisujemo lokal patriotizmu ali pa pomanjkanju domišljije: Drava (To je kadil ata. Vam povem, eno zjutraj, pa je bilo za cel dan dovolj. Ko si prvič potegnil ti je tudi potegnilo – gate v rit.), Morava, Drina, Ibar, Zeta, Vardar pa tudi Jadran, Opatija in Hercegovina. Ker je bilo najlažje podražiti nove cigarete tako, da si jim dal novo obleko in drugačno ime, smo dobili številke: 57, 100, 101, 150, 160 pa črke brez pomena: LD, PP, FM, CD, MC. Sledila so ženska imena: Una (lahko je bila tudi reka), Biljana, Lara, Eva in tako naprej, da ne bo predolgo trajalo. Seveda smo imeli tudi tuje znamke, kot so Marlboro (Tobak so pa kupovali v Makedoniji, tako da so bile na nek način, razen glede na ceno, domače. Največ so jih kadili študentje in dijaki, zaposleni pa Dravo, Ibar ali 57.), Astor, Kent, Lord, Winston, Lucky Strike, še jih vem, bi lahko doktorirala.
Imena rek so pomenila tudi kvaliteto. Na vrhu je bila Drina, sledile so ji Morava, Vardar in Zeta, na dnu pa sta bili Drava in Ibar, ki sta bili dvakrat cenejši od Drine. Niška Drina je bila ambasadorska, sarajevska direktorska, niška Morava zdravniška (takrat še niso bili proti), tiste, drugih proizvajalcev, uradniške, vse ostale pa delavske. Jadran je bil namenjen ribičem in ladjedelničarjem.
Na začetku šestdesetih let so vse tovarne nabavile linije za proizvodnjo cigaret s filtrom. Cigarete, po rekah imenovane, so dobile filter in preplavile tržišče z novim okusom in predpono »filter«: Beograd, 57, 100, Lovćen. Potem so postale še »king size«, »long size« ali »extra long«, najprej v mehkih, potem pa še v trdih škatlicah. Ampak jaz v vseh tistih »size«-ih nisem videla nobene razlike. Razen Partner 100. Te so bile res daljše in so bile odlične.
Potem so naše tovarne začele izdelovati cigarete po licencah in dobili smo domači Marlboro, Dunhill, HB, Astor, Milde Sorte. Bile so drage, ampak to so bili dobri časi, lahko smo si privoščili.
Z vse večjo ponudbo domačih in tujih cigaret je bilo vedno manj Drave in Ibarja. Cigarete so začeli tudi parfumirati in ta nova svetovna tehnologija je dala krila tudi domači industriji in pojavile so se Ronhil, Best, Partner, Point in obnovljeni stari – Lovčen, Drina, Morava, Hercegovina. Sledile so demokratične spremembe in tobačna industrija je bila privatizirana. Bratsko so si jih razdelili Philip Morris, British American Tobaco in Japan Tobaco. Zatem je začel še minister pisati po škatlicah grozilne stavke in smo tam kjer smo. Kadilce v geto, pobili se bodo pa itak sami.
… bila je Milka …
Milka je bila vaški fenomen. Ni imela prav vseh doma, je bila pa kljub vsemu kar dovolj pametna. Vsaj zase. Ona je bila vaški novičar. Prva je vedela katera je noseča, še prej kot tozadevna sama, kdo se bo poročil ali pa kdo je umrl. Po gozdu je nabirala zvončke in šmarnice in jih prodajala – za en par cigaret. Je pa cigarete fehtala tudi na železniški postaji. Včasih se nas je več vozilo z vlakom pa smo kupe malo zakadile in je bil samo naš. Se je vozila tudi ena Ljuba nekje s Koroške, ki je začasno stanovala pri svoji teti na Rakeku. Ta je kadila še bolj kot jaz. Ko smo zjutraj čakali vlak, je takoj začela vleč cigarete iz torbe. Kadar je Milka ob petih zjutraj na železniški postaji pela, je bil čez dva dni sigurno dež. Ali pa če je imela podnevi roza mašnce v laseh. Tisti dan je bila Milka že na postaji, Ljuba pa vleče čike iz torbe.
– Ljuba, skrij cigarete.
– Zakaj?
Je bilo že prepozno. Milka je bila že zraven in je fehtala: Gospa, a bi dali še meni en cigaret, da bi še jaz enega pokadila?
Če je bila dobra bera, je kadila tudi po dva hkrati in se je kadilo okrog nje kot iz parne lokomotive.
S temi cigareti je bilo pa tudi takole. Enkrat pred mnogimi leti je naša mama peglala. In vzame atov robec, ga raztegne, od njega je bila pa samo še ena velika luknja pa malo robca okrog.
– Aha, si kaj popil, pa nisi vedel, kaj delaš. Se boš še zažgal.
– Veš, mati, ni bilo tako. Sem šel po postaji pa kadil, pa sem zagledal Milko. Enkrat me je prosila za cigaret, pa sem ji ponudil škatlo in je vzela kar vse. Zdaj pa, ko sem jo zagledal, sem pa kar prižgan cigaret vtaknil v žep. Pa me je spet vprašala, če ji dam enega, pa sem rekel, da ne kadim. Ta čas se je pa robec zažgal.
… in bila je državna meja.
Bila je meja med Jugoslavijo in Albanijo. Na vsaki strani sta stražila vojaka, na eni Jovan, na drugi Ševčet. Glavni šef v Albaniji je bil Enver Hoxha. Pri nas sta bila pa glavna Tito in Ranković, velik »prijatelj« Albancev. Mi nismo imeli nič, oni pa še manj. Pa na naše so silili, ker so menili, da jim Kosovo pripada. Jovan je kadil kot Turek in sicer cigarete KENT. Bil pa je pacek in prav nič ekološko ozaveščen in ko je pokadil zadnjo cigareto, je škatlico vrgel na albansko stran. Toliko domoljubne zavesti je pa le imel, da ni svinjal po svoji zemlji. Je že takrat izvažal odpadke na tuje. Ševčet je pa to škatlico našel in ugotovil, da je kodirano sporočilo. Zašibal je v štab in zgnali so na kup vse pametne glave, ki so z družnimi močmi ugotovile, da sporočilo pomeni: »Kreni Envere, Nema Tita.« Čez štiri ure se je straža zamenjala in prišel je Izudin, ki je kadil cigarete z imenom LORD. Tudi ta še ni imel ekološke zavesti, roke je imel pa močne in prazna škatlica je pristala na albanski strani, kjer jo je našel njihov stražar in spet naredil preplah. Ponovno so se sestale brihtne glave in dešifrirale: »Lažno Obaveštanje, Ranković Dolazi.« Saj je samo vic. Je bil pa za tri mesece.
Na fotografiji je moj ded Janez (uporabljal je tudi ime Ivan) na vrtu nekje v Šiški. Morda je bil na obisku pri sorodnikih v Spodnji Šiški. Šiška do leta 1914 še ni bila del Ljubljane. Do leta 1914 sta bili obe šišenski vasi samostojni občini: Občina Spodnja in Zgornja Šiška. Tega leta so obe občini priključili Mestni občini Ljubljana. [1]
Po uniformi z dvema zvezdicama na ovratniku lahko sklepam, da je bil takrat desetnik. Fotografija je bila posneta dobra dva meseca po izbruhu prve svetovne vojne, Janez je imel tedaj šele 23 let.
Janez je poslal svoji babici le vljudne prisrčne pozdrave:
