Kot vsem drugim krajem tudi Rakitni druga svetovna vojna ni prizanesla. Tudi sodeč po vojaku je bila tedaj okupacija Italije. Tod mimo so prihajale in odhajale čete vojakov iz Notranjske in Dolenjske proti Ljubljani in obratno. Tomšičeva brigada se je večkrat spopadla z vaškimi stražami v zaselku Novaki.

Po končani vojni je bila Milka dodeljena na Unec s še dvema dekletoma, kjer so bile za kuharice oficirjem JNA, ki so bili nastanjeni pri Enžku na Uncu. To so bili večinoma Hercegovski borci, ki so osvobajali naše kraje: Postojna, Planina, Ravbarkomanda in Grčarivec. Tu je Milka spoznala lepega oficirja Jovico in se kmalu poročila z njim. Takoj po poroki je bil premeščen v Požarevac, kjer sta živela kar precej let, in potem v Novi Sad. Ko smo se včasih dobili na obisku pri Milkinih starših v Borovnici, mi je Jovica dejal: »Tamo u Unecu počivaju moji dobri prijatelji, moji soborci, povej jim, da jim šaljem pozdrave.” Na Uncu je namreč grob neznanim padlim borcem in to so bili njegovi prijatelji. Ko je bil Jovica upokojen, sta se z Milko vrnila v Slovenijo in živela na Vrhniki.

Za te posnetke so uporabljali papir Ferania.

Cerkniški fotograf Jože Žnidaršič je pripovedoval, da je ob nedeljah pred cerkvijo večkrat čakal fotograf. Napravil je posnetke ljudi, ki so naročili fotografije. Film je poslal v Ljubljano, kjer so film razvili in napravili povečave. Naslednjo nedeljo je v bližnji gostilni slike predal naročnikom.

Prišla je vojna in vse obrnila na glavo. Justini je v odločilnem trenutku sosed namignil, da sovražniki že poizvedujejo za njo in ponoči je odšla od doma čez Loško dolino in Gorski Kotar v Belo krajino. Konec vojne je tam dočakala kot partizanska bolničarka. V Beli krajini je srečala tudi soseda Janeza Škrabca – Malizjevega in najbrž sta se že tam dogovorila, da se po koncu te kalvarije vzameta. Poročila sta se leta 1948 in zagospodarila na Malizjevi kmetiji. Imela sta hčerko Mileno in sina Janeza. Po smrti moža Janeza se je Justina pri 53. letih prvič redno zaposlila. Delo je ponovno dobila pri vojski in nato v tovarni Kovinoplastika Lož v Novi vasi. Delovno dobo pri kasarni je na koncu, kot vsi ostali, dokazovala s pričami. Tudi heroj Daki je zastavil svojo besedo, da je dobila skromno pokojnino.

Ob njeni smrti leta 2006 sem ji kot sovaščan v slovo povedal nekaj besed in si shranil papir na katerega sem jih zapisal. Takrat si nisem mislil, da bom o njej  pisal še enkrat.

Enostavna poletna obleka s pikčastim vzorcem in belim ovratnikom je bila značilna za zadnja leta pred vojno. Lani jeseni smo si Bločani ogledali zaključek festivala folklornih skupin v Sežani. Skupina iz okolice Gorice se je predstavila v prav takih oblačilih in obutvi, z zgodbo o življenju v tistih letih. Zmagali so!

Da gremo smo se dogovorili v gostilni na tiho. Bil je še en fant z vasi in eden iz Postojne. Jaz sem šel na Silvestrov večer od hiše do hiše v vasi voščiti z besedami: “Voščim vam srečno in veselo novo leto in ob enem vas pozdravljam!” Nihče me ni jemal resno, samo sestra je začela jokati. Prišel sem domov, šel spat in ponoči me je zbudil prijatelj. Plašč sem vrgel skozi okno, da mama ne bi opazila. Seboj si lahko vzel samo plašč, vse ostalo je bilo sumljivo. Tudi mama se je zbudila in se pojezila, kam spet grem, češ da sem bil že včeraj zunaj. Odgovoril sem ji: “Mama grem, pa ne bom dolgo!”

No, mame potem nisem videl do leta 1971, ko sem se prvič vrnil domov. Najbolj hudo je, ko greš in ne smeš povedati, da se ne boš vrnil. Ne moreš se posloviti. Iz vasi je veliko ljudi kar izginilo, največkrat poleti, ko je bilo bolj toplo.

Ko sem prvič prišel domov, me je šla iskat tudi mama. Vse sem videl ponovno po 16 letih. Mama je imela ob »šporgetu« kišto za drva. Tam je sedela in me že velikega fanta vzela v naročje, ter me močno objela. Mislim, da tudi njej ni bilo lahko.

Na meji smo potem čakali cel dan, da je bilo prosto in smo prišli čez brez skrbi, da bi nas kdo opazil. V Trstu nas je sprejela policija in tam sem ostal 3 tedne. Potem so me premestili v kamp Fraschette, kjer sem ostal leto in pol. Te kampe so naredili med vojno. Bili smo politični begunci. Odšel sem od doma, ker me je doma oblast “zafrkavala”.

V kampu je bilo veliko različnih narodov (Bolgari, Afričani, Romuni, Madžari, Jugoslovani, Albanci itd.). Vsi smo čakali na internacionalne vize za begunce in določitev dežele, v katero se selimo. Vsi smo bežali iz sistemov ven. Kamp je imel zidane stavbe in v sobi je bilo 180 moških. Spali smo na pogradih. V tem kampu ni bilo žensk in družin. Dobivali smo hrano. Za nas so skrbeli dobro. Pretepanje in kraja sta bila strogo kaznovana. Policija je imela v kampu štab, ki je vse nadzoroval. Tam me je večkrat obiskal tudi brat Pepi, ki je živel v Rimu in si je že utiral pot do vojaškega generala.

Dobil sem vizo, Campo Fraschette, Alatri, Italija, 1956

Ko sem dobil vizo za Avstralijo sem bil zelo vesel. Tisti čas so jih pošiljali tudi v Kanado in Nemčijo. Ker sem imel brata v Avstaliji, so me poslali tja. Avstralijo sem videl kot nekaj boljšega od domače vasi.

– Smo frej, ker je Prešeren umrl!
– Pa kaj, saj je še kakšen drug tud’!
Se strinjam z njo. Bi bili lahko še kakšen drug dan frej.

Alkohol je sila, ki poganja, predvsem slovenske pisce. Cankar in Prešeren bi bolj malo pisala, če ne bi svojih ideja zalivala in bila nesrečno zaljubljena. Če bi se Julija poročila s Prešernom, ne bi nikoli napisal Krsta pri Savici, ker bi sedel doma na zapečku in pil lipov čaj. Samo soneti nesreče bi bili nekoliko daljši.

Je pa France pisal tudi druge vrste poezijo, o kateri pa se nismo učili v šoli, ampak so nas o njej podučili starejši kolegi in je naskrivš krožila od ust do ust. Govorim o manj znanih, zabavnih verzih, ki jih je Prešeren pisal ob vsakršnih priložnostih. Večinoma so to kratke pesmi, uperjene proti moralizmu družbe, dvoličnosti cerkvene morale ter nasploh v tisto plat človekovega življenja, ki naj bi bila grešna. Zdaj so drugi časi, naj vam teknejo ti verzi.

Če s mislil, vlačugar, vlačit se tako,
te treba v Ljubljani nikol ni bilo.
Ti lahko dobil bi bil conto doma,
da b’ kozje molitve učila te bla.
Kako da se birtom trebuhi redé?
Ker žrejo, pijejo do belega dne.
Kako da se ferboltarjem trebuhi redé?
Kri kmetov pijejo pijavke hude.
Kako da se dohtarjem trebuhi redé?
Zato ki nobeden k njim prazen ne sme.
Kako da se peamtarjem trebuhi redé?
Zato, ki se mazat vsi radi pusté.
Kako da se farjem trebuhi redé?
Za maše jim nosijo neumne žene.
Kako da se nunam trebuhi redé?
Zato ki se farjam porivat pusté.

Ko pa smo že pri Prešernu – 1901. leta je začel v Ljubljani voziti tramvaj. Ne, nima zveze s Prešernom, še ne. Predstavnika jare gospode današnjih dni, mož in žena, sta bila povabljena na banket, ki tudi nima zveze z banko. Žena je bila še bolj jara kot mož in ni imela pojma, gospod je bil bolj inteligenten in se je zavedal ženinih “vrlin” pa ji je tudi povedal, da če bo kakšno trapasto zinila, da jo bo pod mizo brcnil in naj utihne. Na banketu med večerjo na davkoplačevalske stroške, je beseda nanesla tudi na kulturo, na poezijo in končno na Franceta. In en kulturno ozaveščen gospoda povpraša jarico:

– Gospa, a poznate Prešerna?
– O, ja! Sem ga prejšnji teden na tramvaju srečala.

Je tako kasirala pod mizo, da je imela še teden dni modrico. Ko sta šla pa z možem domov, je vprašala, kaj je naredila narobe.

– Trapa, je rekel mož, kako moraš reči, da si prejšnji teden srečala Prešerna na tramvaju, če pa že več kot petdeset let ne vozijo več!

Rotor turbine, ki ga vidimo na sliki, in vsi drugi njeni deli, so bili v celoti izdelani v Meletovi delavnici. Zamisel za izdelavo žage se je Toniju Meletu porodila že leta 1934, ko je popravljal okvarjeno tovarniško izdelano Milavcovo žago v Dolenji vasi. Ker je bilo za pogon take žage potrebno veliko moči, je padla še ideja, da izdelajo močno vodno turbino, ki jo bo gnala.

Vse načrte je Toni Mele izdelal sam in jih imajo Meletovi še danes. Rotor in lopatice so ročno skovali, dolge in masivne osovine so izdelali z veliko stružnico, ki jo je Toni kupil v Škofji Loki prav v ta namen. Robustna rabljena stružnica – z letnico izdelave iz leta 1875, že takrat je bila stara – je bila tako velika, da so jo morali odrezati za en meter, da so jo sploh spravili v delavnico. Običajno se je v takšnih primerih dozidalo prostor, pri Meletovih pa so se zaradi želje, da turbino čimprej izdelajo, odločili za predelavo stružnice.

Kot je bilo že omenjeno, so bili vsi deli turbine in žage izdelani pri Meletovih. Posebnost je bila tudi jeklena konstrukcija žage in posebna izdelava ojnic z ležaji. Tudi izdelava ohišij ojničnih ležajev ima svojo zgodbo. Najprej je bila zamisel, da ta ohišja izdela poklicni kovač (imena ne vemo) iz Martinjaka, ki je imel v svoji kovačiji veliko mehansko kladivo. Temu kladivu so rekli kar “norc”. Delo z njim je bilo težko in nevarno, zato je kovač ocenil, da ohišij ležajev ne bo mogel izdelati, oziroma bi bila izdelava le teh prenevarna. Ker ni šlo drugače, so na koncu tudi te sami izdelali v Meletovi delavnici.

V ta namen so najprej naredili posebna klešče, s katerimi so na nakovalu držali in obračali neobdelano ležišče ležaja. Dva pa sta, vsak s svojo težko macolo kovala, to je bilo ropotanja. Klešče so se ohranila vse do danes in se še vedno nahajajo v delavnici Zvoneta Meleta, ki nam je pred kratkim tudi omogočil, da smo jih fotografirali.

Spredaj stoji Toni Mele, desno od njega pa Franc Mele – Jagenški. Otrok, ki sedi na rotorju turbine je France, sin Franceta Meleta – Jagenškega.

Oglejski grad Snežnik je že pred stoletji izginil, njegova zgodovina pa je zavita v temo. Leta 1269 je nastopil upravno službo vitez Majnard Snežniški, ki je dobil ime po gradu. Schönburgi so prišli na posestvo leta 1853 in bili tisti, ki so posestvu vtisnili svoj pečat. Najprej so dvorec med leti 1860 in 1864 povišali za eno nadstropje, da bi pridobili več bivalnih prostorov. Verjetno pa so najprej nadzidali že prej obstoječi okrogli obrambni stolpič, na vzhodni strani pa so prizidali teraso s prav tako okroglim stolpičem na vogalu. Posebno temeljiti so bili posegi na območju grajskega parka. V letu 1905 do postavili svetilke v bližini dvorca, pet let kasneje pa še ničelni kamen, ki je še ohranjen in je označeval izhodiščno točko snežniških gozdnih poti. V tem času so tudi prenavljali ali na novo gradili številne gospodarske in gozdarske stavbe. Grajska pristava zajema več gospodarskih poslopij, v katerih so številni okoličani služili svoj vsakdanji kruh in nekateri so tu tudi stanovali s svojimi družinami. Kompleks sedmih gospodarskih poslopij grajske pristave leži vzhodno od gradu na nekoliko višjem svetu. Ko je v šestdesetih letih 19. Stoletja Jurij Schönburg Waldenburg prišel na svoj podedovani grad, je posebno pozornost namenil urejanju neenakomerno izkoriščanih gozdov in propadajoči grajski pristavi.

V letu 1905 je bila do gradu napeljana prva telefonska linija. Ob pristavi je bil urejen zelenjavni vrt, na pobočju za vrtnarijo, kjer so bili nekoč pašniki, pa so uredili slivov drevored, ki je »kasneje nudil sirovino za priljubljeno snežniško slivovko« – tako Schollmayer, ki so jo prodajali v litrskih steklenicah z reliefnim napisom Schneeberg.

Med vojnama je tu potekalo dobro organizirano delo grajskih uslužbencev: uradnikov, gozdarjev, logarjev, lovcev, kočijažev, šoferjev, kolarjev, mizarjev in drugih obrtnikov, ki so skrbeli za grad in gozdove.

Za časa italijanske okupacije je bila v pristavi nastanjena italijanska posadka divizije Ravenna. Ves kompleks je bil zaradi varnosti ograjen z dva metra visokimi jelovimi bruni in bodečo žico.

Leta 1944 je bilo v enem od poslopij zavetišče za partizanske otroke. Zanje je skrbela učiteljica iz Cerknice.

Po letu 1945, ko je država nacionalizirala posestvo, so se v pristavi vrstili razni obrati s svojimi pisarnami, skladišči, garažami, konjskimi in govejimi hlevi, svinjaki in čebelnjaki. Na zemljiščih okrog pristave pa so bili vrtovi, njive, travniki in pašniki raznih gospodarjev. V stanovanjih nekdanjih grajskih uslužbencev je živelo osem strank, nekateri izmed njih pa so še po tem letu ostali v stanovanjih kot najemniki.

Leta 1951 je Predsedstvo vlade ustanovilo na pristavi svojo ekonomijo, ki naj bi z lastnimi pridelki olajšala delo grajske kuhinje, saj tako v kraju samem, kot v bližnji okolici ni bilo dobiti zelenjave in mleka. Ekonomijo so leta 1965 ukinili.

V tem času sta v enem delu pristave domačina Jože in Nežka Mlakar odprla dobro vodeno gostišče, ki je s svojo ponudbo privabljalo številne obiskovalce. Znano je bilo po bikovih jajcih ali lepše povedano govejih prašnikih in kremšnitah (kremnih rezinah) pred katerimi se lahko skrijejo tudi tiste na Bledu. Mamine so bile pa najboljše. Morda zato, ker jih ni več. Z nekajletno vmesno pavzo je delovalo vse do leta 1989, pristava pa je s tem izgubila velik del obljudenosti.

Z drobilnikom so drobili kamenje v gramoz, ki so ga nato uporabili za ceste. Takega drobilnega stroja bi bili danes veseli v vsakem muzeju, ki hrani eksponate tehnične dediščine. Vprašanje je, kje je končal, imamo pa vsaj njegovo sliko. Levo spodaj za delavci in nakladalnim mostom je kup kamenja, metali so ga v drobilnik. Za vojakom, ki drži roke v pasu, za zadnjim kolesom stroja, je kup gramoza. Med fotografiranjem so vojaki prenehali z delom in vsak je zavzel svoj položaj. Eden izmed njih se je oprl na lopato, za njim in levo sta dve samokolnici.

Konstrukcijska zasnova z dvema ploščama je enaka pri vseh podobnih drobilnikih. Princip drobljenja, sicer na bistveno manjšem stroju, če zanemarimo način pogona, prikazuje npr. drobilnik iz Gerstenhofa. Na spletu je kar nekaj posnetkov, vendar nikjer nisem našel takega stroja iz začetka dvajsetega stoletja, ki bi bil samohoden, z lastnim pogonom drobilnika.

Naletel sem tudi na Muzej starih strojev (Muzeum starých strojů). Poslal sem jim sliko in jih prosil za mnenje, saj sem menil, da ne gre za povsem običajen stroj. Odgovoril mi je solastnik muzeja g. Radek Bednář. Pravi, da predstavlja ležeči enovaljni motor z Wattovim regulatorjem pravo izjemo pri takih samohodnih drobilnih strojih. Prav iz tega vidika je zanimiv. Ocenjuje, da gre za štiritaktni bencinski Ottov motor, ima viden magneto. Za pogonsko gorivo je uporabljal morda tudi petrolej. Gospod Bednář je prosil, da uvrsti fotografijo stroja iz tega prispevka v ustrezno fotografsko razstavo njihovega muzeja, s čimer sem se strinjal.

Muzej starih strojev in tehnologij je neprofitna organizacija. Ustanovila ga je skupina mladih navdušencev. Za cilj imajo ohranjanje tehnične dediščine, ki predstavlja razvoj industrije v devetnajstem in dvajsetem stoletju predvsem na ozemlju Češke in Moravske. Imajo tudi restavratorsko delavnico. [3] Dva parna valjarja firme Zettelmeyer so kupili pri nekem podjetniku pri nas v Sloveniji. Med drugimi eksponati si ju lahko ogledamo v videoposnetku muzeja, ki je bil posnet ob dnevu odprtih vrat. Muzej je zagotovo vreden ogleda, na spletu je v zvezi z njim na voljo še nekaj videoposnetkov.

Desno od njiju vidimo dve veliki kolesi – vztrajnika, ki ju ima vsak tak drobilnik.

»Spoštovani!

Oprostite, kjer Vam nisem odgovorila na Vašo prvo kartico. Kjer sem bila tako obremenjena z delom, da Vam nisem mogla takoj odgovoriti. Sedaj sem bila pa v dvomih, ali Vam lahko pišem še na naslov katerega imam, kjer ste mi pisav v prvem pismu, da ga boste spremenu. No danes sem pa sprejela Vašo drugo kartico, na katero Vam takoj odpišem.

Nevem, če se mi splača pisat, ali ne toda vseeno bom razkerala par besed na Vašo kartico. Vglavnem sem Vam že pisala na čem je stvar. V mojem dvaindvajsetem letu je to drugo pismo katero pišem v tak namen. Sliko za katero ste prosili, Vam jo priložim v drugem pismu, kjer jih pričakujem.Kajti res je, da če človek človeka ne vidi, še man pa pozna, se težko odloči za tako stvar. Tako je tudi meni težko pisati, kjer Vas še ne poznam. Ali jaz upam, da se bova vseeno dobro sporazumela. Moja želja je ta, da bi se spoznala za vedno. Če prav se še nisva videla in da se kod dobra prijatelja čim prej vidiva. Moja želja je pa tudi ta, da dobim tudi jaz Vašo sliko v pismu, ki mi ga boste prvič pisali saj veste, da si tudi jaz Vas želim videti. Kakor Vi mene.

Dolga so mi bila leta, katera sem preživela, brez, da bi pisala v tak namen, ko pišem danes. Toda prišev je tudi ta čas, ko lahko pišem pismo tudi fantu. Toda nevem če ne pišem zaston. Nevem kakšnega mišlenja ste Vi. Jaz nimam te navade, da bi govorila, kar tja ven dan, jaz kar rečem tisto tudi držim!

Bom končala, pa drugič še kaj na Vaš odgovor, katerega pričakujem čim preje.

Lep pozdrav Vam dragi XXXX pa pišite mi čim prej«

Res ne vem, kako s(m)o se spoznavali in preživeli brez interneta in pametnih telefonov?!

Razglednica je bila poslana z nekim drugim namenom, ampak nam je pri Starihslikah prav prišla za Valentinovo. Upam, da sem datum pravilno prebrala

Kraj: Planina pri Rakeku
Datum: 1934
Avtor: neznan
Zbirka: Tončka Jernejčič
Skenirano: 19. 1. 2015
Oblika: ljubavna razglednica

Generacijo, rojeno 1949, je na nižji stopnji nekaj let učila tov. Terezija Pristavec. Doma je bila nekje od Stične na Dolenjskem. Bila je še samska in je stanovala pri Pismonoševih v Novi vasi. Kljub mladosti je bila resna in stroga učiteljica. Tudi na sliki jo vidimo oblečeno v svetlečo črno delovno haljo. Hlač učiteljice in učenke takrat niso nosile, izjemoma kakšna učenka špichoze v hudi zimi. Tov. Terezija je v skladu s takratno doktrino nagajive učence tudi pocukala za lase ali ušesa. Nagajivci so potem razlagali sošolcem in drugim učencem: “Reza me je zlasala!”Poleti, ko so se učenci slikali, so bile deklice oblečene v krilca ali oblekice. Kmalu po Veliki noči, najkasneje pa sredi maja, so začeli v šolo hoditi bosi. Dolgih poti po makadamskih cestah z grobim šodrom se niso ustrašili. Za primer: z Benet do Nove vasi je skoraj 6 km! Ko so prišli v šolo, so si učenci na prašne in blatne noge obuli copate, ki pa so bile samo za hojo po šoli. Največkrat so bile to doma narejene copate, štrikane s podplatom iz kakšnega starega površnika ali vojaške kabanice. V šolski torbi ali ruzaku pa je bilo par zvezkov in knjig, lesena puščica in prtiček, ki so ga na šolsko klop pogrnili za malico. Za malico pa čaj ali mleko v prahu ter kruh z marmelado ali UNRRA sirom. Vsake toliko pa še žlička ribjega olja, menda proti rahitisu. In vendar so učenci veseli in nasmejani da je kaj.

Ob 25-letnici osvoboditve Bosne, za katero je imel največ zaslug 17. pešpolk “Kranjskih Janezov”, je bila v Ljubljani velika proslava. Udeležili so se je nekateri preživeli borci in njihovi poveljniki ter sam nadvojvoda Josip Ferdinand.

Jernej plemeniti Andrejka, ki se je tudi sam udeležil bojev v Bosni, je napisal knjižico “Slovenski fantje v Bosni in Hercegovini 1878”, ki jo je izdala Mohorjeva družba iz Celovca leta 1904. V njej je natančno popisal potek bojevanja, na koncu je dodal še poglavje o muslimanskih navadah. V knjižici je objavljena tudi pesem Slovenski fantje v Bosni, ki pa je označena kot ljudska pesem. V knjižici je natančno opisan tudi potek proslave v Ljubljani in kje živijo v bojih omenjeni poveljniki slovenskega rodu ali kje je njihov poslednji dom.

In zdaj k bistvu: Jože Hren, roj. 1901, takrat je bil še Jožko, je hodil v šolo v Begunjah. Takrat je služboval v Begunjah nadučitelj Matej Kabaj, ki ga poznamo kot avtorja knjige o Cerkniškem jezeru. Bil je prijazen učitelj, ki je vzpodbujal otroke k učenju. Pod vtisom očetovih pripovedi in medalj, ki so jih oče skrbno hranili, in učiteljevih vzpodbud, se je Jožko začel učiti in se tudi naučil celo dolgo pesem Slovenski fantje v Bosni. V šoli je bil pohvaljen in postavljen za vzgled. Z veseljem je že starejši Jože še kdaj ponovil pesem. Antonov Jože se je poročil s Kovačevo Rezko, rodili so se jima otroci.

In nastal je magnetofonski zapis. Vnuk Marko je kasneje pesem presnel z magnetofona na audio kaseto, Bojan Štefančič pa s kasete na modernejši nosilec zvoka. Ta posnetek je zdaj pred vami. Da boste lažje sledili, objavljam tudi iz knjižice Slovenski fantje v Bosni in Hercegovini prepisano pesem, ki so jo naš ata znali še pri 70-ih letih in kasneje. To dejstvo govori v prid latinskemu pregovoru: Repetitio est mater studiorum ali slovensko: Ponavljanje je mati modrosti (ali znanja). Mogoče bi se ga morali bolj držati v slovenskih šolah.

Vojska v Bosni.

(Narodna pesem.)
 

Poročnik Jernej Andrejka služi kot ritmojster v cesarski gardi na Dunaju; pisec knjige Slovenski fantje v Bosni

General Priger je umrl na Dunaju.

Telovadci so imeli moško in žensko člansko vrsto, mladinski in pionirsko vrsto. Načelnik telovadcev je bil Metod Arko, ki je še pred vojno telovadil pri sokolu, potem pa kljub grozljivi epizodi v Dachau nadaljeval v TVD Partizanu, kjer je na mladi rod prenašal telovadno znanje, tudi sokolsko etiko. Vsako leto se je društvo predstavilo občinstvu na vedno dobro obiskanem nastopu v kulturnem domu ali poleti na prostem. Prikazali so vaje na bradlji, drogu, parterju, gredi in v preskoku. V najbolj dejavnih letih so nastopali tudi v drugih krajih, kot so Postojna, Cerknica, Stari trg, Nova vas, Grahovo, Planina pri Rakeku. Vsaka vrsta je imela svojega vodnika, ki jo je vadil dvakrat tedensko. Telovadno orodje in kroje je priskrbela republiška zveza. Društvo je bilo zelo aktivno do začetka 60 – tih let, ko se je telovadnica preselila k osnovni šoli, dotedanji rod telovadcev se je postaral, mladino pa so začele zanimati druge dejavnosti.

Na fotografiji neznanega fotografa, posneti 16. 9. 1956, je članska vrsta na igrišču za takratno telovadnico. Zgradbo so kasneje podrli in namesto nje je sedaj tam stanovanjska hiša. Tudi pritlično hišo ob Škocjanski poti za hrbtom strumnih (odmev sokolske drže) mož, je nadomestila večja.

• Metod Arko,
• Franc Mazi ml.,
• Franc Vengust.

• Slavko Mesesnel,
• Tone Arko,
• Dušan Arko,
• Marjan Korenčič.

• Danica Rožanc,
• Slavka Intihar,
• Sonja Rutar in
• Hermina Lunka;

Zadaj:

• Anica Jenc,
• Milena Mišič,
• Irena Janežič in
• Vera Jenc.

Ker je ta fotografija nastala leta 1957, ko je spomenik že stal, bo potrebno popraviti letnico na prispevku, objavljenem 26. 11. 2015, nazaj na leto 1956, saj je skoraj nemogoče, da je bil spomenik zgrajen tri leta pred njegovim odkritjem.

• Danica Rožanc,
• Janko Logar in
• Sonja Rutar.

Zadaj je njihova učiteljica ga. Zupan.

V levem kotu spodaj vidimo del naprave za krivljenje pločevine, ki so ji rekli “pigmašina” ali pa “abkant”. Na isti strani je stebelni vrtalni stroj ali “bormašina”, ki je deloval v kombinaciji električnega in nožnega pogona, nanj pa je pripeta še naprava za brušenje, ki so jo imenovali “šmirgel”. Nasproti nje se nahaja stružnica, ki je imela več nazivov, “drejbank”, “drejponk” ali “drejmašina”, z njo pa se je stružilo oziroma “drejalo”. V delavnici so uporabljali dve stružnici, eno malo, ki je na sliki in še eno večjo. Poleg tega so imeli v delavnici tudi kovaško ognjišče “feldšmitno” ali “ješo”, kompresor za zrak, mehanske škarje za pločevino, ter drugo orodje, ki so ga potrebovali pri delu. Za večino strojev so uporabljali imena, privzeta iz nemščine. Te nemške izposojenke se veliko uporabljajo še danes.

Glede imenovanja strojev ali raznih naprav moram omeniti tudi to, da se je naziv, ki se ga je uporabilo prvič, ostal za zmeraj. Na primer, samonakladalni prikolici za seno v naših krajih največkrat rečemo “mengelca”. To ime je dobila po prvih takih prikolicah, ki so se začele uporabljati pri nas, proizvajalec pa je bila nemška firma MENGELE. Tako je vsaka taka prikolica ostala “mengelca” vse do danes. Podobno je s šivalnimi stroji SINGER, vsak šivani stroj je bil “singerca” in še bi lahko naštevali.

Mladenič na sliki ni prepoznan, po izrazu obraza pa je videti zadovoljen in predan svojemu delu. Lahko, da gre za vajenca, teh so imeli pri Meletovih kar nekaj, to sklepam po tem, ker je mlad in da so mu zaupali vrtanje, kar je za začetek eden izmed lažjih opravil.

Jermen, ki je gnal “šmirgel” je nameščen v osmico. Na tak način so zagotovili, da se je le ta vrtel v želeno smer, ki je bila v tem primeru nasprotna od smeri vrtenja pogona.

Tudi ta oseba ni prepoznana.

Zadaj na delovni mizi ali “ponku”, se nahaja platišče bicikla, tudi popravila teh prevoznih sredstev so bila v tistih časih potrebna in iskana.

Levo je Anton Mele iz Cerknice, lastnik delavnice.

Motor popravlja pa Tone Mihevc iz Cerknice, ki se je tudi učil in delal pri Meletovih. Motor, ki ga popravlja pa je 500 kubični BSA Wonderer iz leta 1927.

Na tem izseku vidimo, da je na stružnico pripet jermen. Večino strojev v delavnici je poganjal elektromotor znamke ŠKODA. Ta je preko jermena poganjal transmisijo, nameščeno na stropu, nanjo pa so bili z jermeni priključeni določeni stroji. Vsi jermeni so bili usnjeni.

Kot zanimivost bi opisal še, kako so izdelali koleno cevovoda turbine. Danes je tako koleno največkrat izdelano po principu vlivanja kovine, dobimo pa odlitek. Koleno na naši sliki pa je v celoti ročno delo in je izdelano iz debele jeklene pločevine. Da so lahko oblikovali okroglino, so pred tem iz pločevine izrezali posamezne kose pločevine. Tem kosom so rekli “ribice”, saj so imeli tako obliko, dokler jih niso skrivili v obroč. Podobno so kolena odtočnih žlebov delali tudi “špenglerji”, najprej so na pocinkano pločevino s šablono zarisali “ribice”, jih izrezali, skrivili v obroč in vse elemente s cinjenjem spojili. Pri izdelavi kolena cevovoda turbine pa je bila pločevina debela, zato je bil cel postopek dosti težji kot pri “špenglerjih”. Tu so posamezne kose kolena najprej izrezovali, potem kovali, jih zvarili s plamenskim varjenjem, vare zbrusili in na koncu naredili popolno koleno, kot ga vidimo na sliki.

Zvone mi je v zvezi z elektrarno povedal še en zanimiv izum Antona Meleta. Vodo za pogon turbine elektrarne so speljali iz potoka Cerkniščica, za kar so zgradili zajetje z betonskim jezom. Pretok vode skozi turbino pa so regulirali z zapornico. Splošno je bilo znano, da so vsi mlinarji in žagarji, katerim je stroje poganjala voda, z vodo šparali, zato so po koncu dela zapornice redno zapirali, da voda ni odtekala po nepotrebnem. Tako je bilo tudi s to turbino. Pred spanjem, ko so pogasili luči, so vodo vedno zapirali. Ker je bila Meletova hiša od elektrarne pri Jagenških kar oddaljena, se je Antonu porodila ideja, da bi to lahko naredil kar iz njegove hiše. Kar zamislite si, da moraš pred spanjem, v temi, še zapirati zapornico. To je izpeljal tako, da je na vogalu Meletove hiše in na vogalu Jagenškega kozolca namestil kovinska nosilca, preko katerih je na primerni višini napeljal žico in jo povezal z zapornico. Ko so pogasili luči, je samo stopil pred hišo, sprostil žico, ter tako zaprl zapornico in s tem zaustavil turbino, ki je gnala elektrarno. Po tem sodeč lahko zagotovo trdim, da je bila njihova elektrarna resda ena izmed prvih malih elektrarn pri nas, zagotovo pa je bila prva, ki so jo upravljali na daljavo.

Na vsaki proslavi nas je najprej pozdravil direktor tovarne, takrat je to bil tov. Kavčič Franc. Poročal je o doseženem in uspešnem poslovanju tovarne, ter obrazložil predvidene načrte delovne organizacije. Vedno je poudaril, da delamo zase in da delamo v svoji tovarni.

Kdo so mladi harmonikarji, mi ni uspelo ugotoviti. Upam, da jih bo kdo od bralcev prepoznal.

Pretolkli so se skozi štiri višje razrede in končali osmi razred z naslednjim predmetnikom: slovenski jezik, srbski ali hrvatski jezik, nemški jezik, zgodovina, zemljepis, računstvo z geometrijo, spoznavanje prirode (biologija), fizika, kemija, likovni pouk (risanje), tehnični pouk (ročna dela), glasbeni pouk (petje), telesna vzgoja, gospodinjstvo.

Predmetnik se je leta 1958, ob prehodu na enotno osemletno osnovno šolo spreminjal. V nekaterih šolah so predmete še poimenovali po starem, kot je napisano v oklepajih, poučevala se je tudi družbeno ekonomska vzgoja ali družbeno moralna vzgoja. Nekateri učenci so imeli še stare knjižice spričeval, ko je še obstajala delitev na OŠ in nižjo gimnazijo. Ne nazadnje so začeli šolanje v FLRJ – LRS, končali pa v SFRJ – SRS.

Sestra Amata -Ana Hiti, Kovačeva iz Begunj, se rada spominja ubranega petja begunjskega zbora. Pove, da je dobila kot otrok kar kurjo polt, ko so se na koru oglasili lepi glasovi. Sestra Amata je tudi prepoznala večino pevcev

Slika je žal poškodovana. Očitno je šla nekomu pevovodkinja gdč. Drobničeva tako v nos, da jo je strgal s slike.

Od moških pevcev so bili ubiti med vojno ali po njej: Bonač, Turšič, Debevec, Vidmar, Korošec, Cimperman, Tomšič, Opeka, Meden, Rožanc; ubita je bila tudi Anica Drobnič.

1 . Dana Otoničar – Čopča

2. Marija Rožanc – Klemenava Merica

3. Zofka Turšič – Tomažičeva – pela je alt

4. Justi Rode – Babcina Justi – kasneje je postala učiteljica

5. Pepca Mrak – Mrakava iz Doline

6. Angelca Obreza – Obrezava iz Selščka , por. Košir

7. manjka Anica Drobnič – organistka, zborovodkinja, učiteljica v Begunjah

8. Ivana Mivc – Mivča iz Begunj, por. Cimperman – Žagarčkava

9. Malka Vidmar- Vidmarjeva iz Begunj, por. Popek – Rubča

10. Angela Vidmar – Matejncava iz Begunj,

11. Urška Drobnič – služila je v župnišču – sestra Anice Drobnič,

12. Janez Vidmar – Vidmarjov iz Begunj

13. Viktor Kraševec – Krašovcov Viko, najmlajši brat Malke Tornič

14. Ivan Korošec – Jožlinov, (hiša nad Čopetovo) iz Begunj, čevljar, vedno dobre volje

15. Tone ali Janez Meden – Jurjov iz Selščka

16. Slavc Sernel – Sernelov iz Begunj

17. neznan

18. Tone Rožanc – Klemenov iz Begunj – krasen basist

19. Janez Bonač – Bonačov iz Begunj

20. France Turšič – Tomažičov iz Begunj

21. Pepe Švigelj – Mivč iz Selščka – basist

22. Alojz Tomšič – Mihov iz Topola – krasen bariton

23. Polde Opeka – Pavličkov iz Selščka

24. Tone Kranjec – Krajnč s Kožljeka, kasneje živel v Cerknici

25. neznan

26. Viktor Meden – Jankotov Vik iz Begunj

27. Anton Popek – Šuštarjov iz Bezuljaka, čevljar in mežnar, oče narodnega heroja Alojza Popka – Vandka

28. France Debevec – Zgornji Krajnč iz Begunj

29. France Švigelj – Francetov ata iz Bezuljaka, zelo dober tenorist

30. župnik Matej Ježek – umrl maja 1938

31. jakob Kranjec – Mihovčkov iz Topola, begunjski župan

32. Tone Debevec – Janezov ata iz Begunj

33. Anton Cimperman – Anžkov Tone iz Topola, občinski tajnik