1939 Sv. Vid – Učenci vidovske šole

Ta čudovito ohranjena slika je bila posneta okoli leta 1939, pred kapelo ob cerkvenem zidu, konec pokopališča. Na sliki so najverjetneje vsi otro­ci od prvega pa do petega razreda, ki so tista leta obiskovali pouk na tej šoli. Prav nasproti mesta, kjer je nastala fotografija, samo čez cesto, je takrat stala šola, ki je sedaj eno leto ni več in je sedaj tam parkirni prostor. Kapela z Marijinim kipom stoji še sedaj, le da je nekoliko prenov­ljena. Vrata so iz kovanega železa, kakršne so delali le izurjeni kovači. Vrat, ki so na sliki, sedaj ni več. Sedanja so nekoliko nižja in tudi mojstrsko izdelana. Kapela je sedaj lepo nakrita, pobeljena in stena obnovljena.

Na sliki je kar 60 učencev, 23 fantkov in 37 deklic, 4 učiteljice in župnik. Prepoznali smo samo duhovnika Puclja, ki je ta leta služboval na župniji Sv. Vid in tako ugotovili, kdaj približno je slika nastala. Misliti mi da, kako poseben je bil ta dogodek, da so vsi učenci skupaj. Morda konec šolskega leta morda birma, ali pa pomemben cerkveni praznik. Vsi so malo boljše oblečeni, prav birmansko pa tudi ne. Sklepam, da je bil to najverjetneje praznik » Sv. Rešnjega telesa«, ko smo imeli verniki, ponekod imajo tudi še sedaj, procesijo. Deklice so vse v svetlih oblekicah, v rokah pa držijo šopke poljskega cvetja. To je bilo v navadi, da smo potem to cvetje potresli pred kapelicami, mimo katerih je procesija šla. Tisti dan je bil zapovedan cerkveni praznik.

Šolstvo pri Sv. Vidu nad Cerknico ima zelo dolgo tradicijo. Kot je razvidno dokumenta »Šolski list«, za leto 1929, kjer so pisani podatki o vseh šolah v takratni Dravski banovini, se je začela zidati šola pri Sv. Vidu leta 1821 in je bila končala leta 1822. Takrat je bila tudi otvoritev pouka v enorazredni šoli. Leta 1861 je šola pogorela, nakar so zemljišče zamenjali za drugo kmečko hišo, kjer so nadaljevali s poukom. Leta 1892 so začeli šolsko poslopje preurejati v dvorazrednico leta 1893 pa so že začeli z dvorazrednim poukom. Leta 1926 je bila šola razširjena v trirazrednico in prav taka je služila svojemu namenu do leta 1960, ko so šolarje začeli voziti v Begunje in Cerknico.

V šolskem poslopju sta bili spodaj dve veliki učilnici, v zgornjem delu pa tudi dva prostora, v enem je bil pouk, v drugem pa je bila učiteljeva soba. Konec gornjega hodnika je bil velik mostovž, kjer je bila nekakšna čajna kuhinja. Šolsko zemljišče je bilo ograjeno z žičnato mrežo, znotraj katere so bile lepo urejene grede. Nasajenih je bilo nekaj dreves: jablan, sliv in češenj. Tu smo otroci pridelovali zelenjavo in krompir, se učili prekopavati, zalivati in čistiti vrt. Tudi telovadbo smo imeli na šolskem vrtu. Šola je imela svojo štirno, kamor smo hodili po vodo.

Pod Vidovsko šolo so spadale vasi:

• Sv. Vid,
• Čohovo,
• Jeršiče,
• Rudolfovo,
• Ravne,
• Zahrib,
• Tavžlje,
• Lešnjaki,
• Zala,
• Osredek,
• Korošče,
• Koščaki.

Na fotografiji je 60 otrok in štiri učiteljice in lahko sklepamo, da je bilo učenje za tiste čase kvalitetno. Med učitelje pa je spadal tudi župnik, ki je poučeval verouk. Takrat je verouk spadal med obvezne predmete. Pouk verouka je bil v šolskih prostorih. Kakšno leto po vojni smo še imeli pouk verouka v šoli, potem pa je bilo to ukinjeno. Od tedaj naprej je bil pouk verouka v cerkvi.

Šola se je imenovala Državna mešana osnovna šola, Sv. Vid nad Cerknico, Občina Begunje, Srez Logatec, Dravska Banovina, Kraljevina SHS.

Pod občino Begunje so takrat delovale šole: Begunje, Gorenje Otave, Cajnarje in Sv Vid.

V Šolskem listu Ministrstva za prosveto, pisan v Srbohrvaškem jeziku, v cirilici, so razvidni podatki.

Torej za čas v 19. in 20. stoletju je bilo za učenje sorazmerno dobro poskrbljeno. OŠ je bila obvezna in vsak je imel možnost do osnovne izobrazbe. Bolj so bile problem slabe poti in hude zime. Pa tudi v poletnem času, ko je bilo delo na polju, so otroci zaradi tega večkrat izostajali od pouka, so se pa morali starši o tem pogovoriti z učiteljem. So pa bile omenjene vasi med seboj dobro povezane, saj so bila tudi razdalje veliko manjše, kod npr. sedaj do Cerknice in Rakeka. Od Sv. Vida do Ljubljane čez Rakitno je le 35 km, čez Cerknico, Rakek pa več kod 60. Če pomislimo, da so bile kmetije »samooskrbne«, obrtniki so bili vsi na dosegu roke, pridelovali so celo lan in predli prejo za rjuhe, brisače in prte, ovce so redili za volno, predle in pletle so ženske vse doma, imeli so mline, žage, kovačije, torej vse, kar je bilo potrebno za življenje. Nikakršne potrebe po prevozih, dovolj so bili konji in vozovi, kočije so spadale že za boljše potrebe.

Kakorkoli, hribi so sedaj skoraj prazni in zaraščeni, ne vem, če je bilo to res potrebno.

Viri:

• Šolski list za leto 1929 (Systory.si)

Prispevek je napisala: Ana Ivančič

Kraj: Sv. Vid
Datum: 1939 (ocena)
Avtor: neznan
Zbirka: Danica Červek
Skenirano: 8. 1. 2021
Oblika: kopija fotografije