1929, 1939 Markovec – Dve poroki

Kakor naključno sta se znašli skupaj dve poročni sliki. Prvo, z datumom 18. 12. 1929, hrani hči upodobljenega para, na njej pa sta Milka Drobnič in najstarejši Belmalenski sin Ivan Petrič.

Nevesta ima pajčolan, ki sega precej na obraz, na vratu lepo verižico, na rokah rokavičke in v njih bel šopek, v katerem izstopajo mačice. Lahko so bile naravne, mojstrice pa so jih za posebne priložnosti znale narediti tudi iz krep papirja ali svile. Ivan in Milka sta se poročila sredi decembra in na tleh v ozadju slike je sneg. Nevesto v moderno krojeni obleki s spuščenim pasom je mogoče zeblo, a kaj bi to …  čeprav so naše mame znale komentirati: “Pozimi, ko je mraz, se vsaka šema stisne!” Torej zima ni primeren čas za ženitev; kljub vročini naj bi se namreč stiskali le tam, kjer je res prava ljubezen …

Čeprav je med njimi nekaj let razlike, sta se para dobro poznala, saj sta oba iz Markovca. Ivan Petrič je bil zaposlen pri Špetnaku, na Žagarjevi žagi kot uradnik. O njem je ob neki priložnosti bližnji sosed, Ipavčev Ludvik z druge slike trdil, da nihče ne zna tako hitro in tako natančno kubicirati lesa kot Ivan … V Ipavčevi gostilni so se zbirali delavci z žage in marsikakšna ognjevita razprava se je vnela ob prebiranju časnikov in sledenju dogajanju v Evropi. Ni naključje, da so šli skoraj vsi v partizane. (glej: Obrh, letnik 2020, Spomini na Markovec).

Ko pa se je začela vojna, sta Milka in Ivan imela že pet otrok, šesti se je rodil leta 1942. Ivan je bil že zgodaj v partizanih, in ko so ti 2. septembra 1942 načrtovali napad na belogardiste in Italijane v Starem trgu, so zaradi poprejšnjih groženj s smrtjo umaknili svoje družine v snežniške gozdove, kjer so v “civilnem logorju” prebili strašno zimo in bili pozneje evakuirani v Belo krajino. Njihovo zgodbo najdemo v publikaciji Slivniški bataljon in v TV oddaji Spomini, kjer je dogajanje opisala Ladica Petrič, ena od otrok v “civilnem logorju”. Devetnajstega decembra 2020 pa je minilo oseminsedemdeset let, odkar so belogardisti in Italijani napadli gozdno taborišče partizanskih družin pod Snežnikom, ga požgali in uničili vso hrano in opremo. Ubili so bolnega Antona Avsca, ki je ležal v baraki, drugi pa so se zadnji trenutek rešili in pobegnili, vendar v zimskem mrazu ostali brez hrane in vsega drugega. Na cvetno nedeljo, 11. aprila 1943 pa so belogardisti iz zasede hkrati z Antonom Mlakarjem ubili Ivana Petriča, ženina s te slike. Za njim so jokali bolna žena in šest otrok. Najstarejša, Ladica je takrat atu v spomin in sebi v tolažbo napisala pesem, ki si jo je vedno znova ponavljala v dolgih mučnih dneh pregona, napornih pohodov, pomanjkanja, žalovanja in begunstva.

18. 12. 1929 je Milka Petrič napisala posvetilo v spomin na svojo poroko, Ivanka Janežič pa je pripisala še podatek, kdo je na njej.

 
Ludvik Tišler, Ipavčev iz Markovca, je že po prisegi v Zidanškovem bataljonu, ki se je odvijala prav v Ipavčevem Smrekovcu, izvedel, da je žena nevarno zbolela za tetanusom in da je v bolnici v Ljubljani. Znanci so mu priskrbeli civilno obleko, v kateri je s privoljenjem nadrejenih skrivaj odšel k njej na obisk v Šlajmerjev dom. Bila je v zelo slabem stanju in zdravnik je na vprašanje, ali je kaj upanja samo zmajal z glavo. Ludvik Tišler se je tam poslovil od svoje žene z mislijo, da je najbrž ne bo več videl žive … Potem pa je čez čas izvedel, da se je vrnila iz bolnice, kjer je prav čudežno preživela tetanus. Seveda je želel čim prej videti njo, pa tudi dveletnega sina. Tako je tistega usodnega večera s še dvema soborcema prišel domov … Ko je zjutraj odhajal, so ga pri Poladinovih, okoli hiše starih staršev Ludvikove žene, kamor je na skrivno srečanje prinesla tudi sina, čakali Italijani. Kar cela četa, blizu sto vojakov, je prišlo v Markovec. Ujeli so ga in blizu Potočanove hiše s pomočjo tolmača dolgo zasliševali, on pa je samo odkimaval, dokler ga niso na koncu vasi ustrelili. Čez štiri dni so prišli s sedmimi kamioni, najprej popolnoma izropali premožno Ipavčevo hišo, nato pa jo do tal požgali, z bogato knjižnico in družinskim arhivom, ki sta bila v drugem nadstropju, vred … Že med vojno in po njej so domnevali, da je vendarle šlo za izdajo, a krivca nikoli niso našli.

Zanimivo, tudi v šopku Mici Ipavčeve je nekaj vejic vrbovih mačic. Prav ugibam, ali so te mačice imele kak simbolni pomen, saj je vrba pri naših daljnih prednikih imela čarni pomen kot drevo rodovitnosti, rasti in pomladi … Ženinu je štiriindvajset let, nevesti nekaj manj. Lepa sta, elegantna, nevesta je videti že kar vilinska in njena oprava bi bila še danes imenitna in všečna.

S posebno nežnostjo in skrbjo narejen zapis Ivanke Janežič.

Novejša slika, iz okoli leta 1939 ali 1940 je iz enega od albumov Ivanke Janežič iz Vrhnike, ki je tudi zapisala, kdo je na njej: “Vipavcova* Mici in Ludvik iz Markovca”.

Vipavcova, Ipavcova, Ipavčeva * – V pogovoru se je in se še rabi oblika domačijskega imena Ipavčev, Ipavcov, pri pisanju pa včasih tudi Vipavčev in Vipavcov, kot je zapisala Ivanka Janežič. Domačija, kjer so imeli tudi znano gostilno, naj bi dobila ime po vinu vipavec oziroma po vipavskih vinih, ki so jih tam točili in sami hodili ponje v vipavsko klet, ki je delovala vse od leta 1864.

Viri:

• Franci Strle et al.: Slivniški bataljon, 1973, Lož, Kovinoplastika,
• Ladica Štritof: Spomini, RTV Slo 2017: 1. del, 2. del, 3. del.
• Obrh, 1919, Spomini na Markovec
• Jože Tišler, Markovec, januar 2021, ustno

Kraj: Markovec
Datum: 18. 12. 1929 in približno 1939
Avtor: ni znan
Zbirka: dr. Vladimira Janežič
Skenirano: 18. 6. 2020
Oblika: 2 fotografiji