Bečajeva družina iz Dolenjih Otav se je običajno vsa zbrala za žegnanje, ki je bilo v Otavah vsako leto konec junija, ob godu sv. Petra in Pavla. Družina se je fotografirala na travniku za Štritofovo (Žanovo) hišo v Dolenjih Otavah št. 12, kjer je poročena hčerka Kristina.
Spredaj sedita starša, že v častitljivi starosti, Jože Zalar-Bečajev oče in mati Marija Zalar.
Za njima stojijo vsi njuni otroci: prva od leve je Kristina, rojena leta 1926, nato ji sledi Zofija, rojena leta 1931, na sredi med sestrami je edini sin Jože Zalar, rojen leta 1929. Sledita sestri, najmlajša Francka, rojena leta 1934 in drugorojenka Mara, rojena leta 1924.
Bečajeva družina je od leta 1898 živela v Dolenjih Otavah št. 10. Kmetijo v Dolenjih Otavah je kupil njihov stari oče Andrej Zalar, ki je bil poročen z Elizabeto Likar iz Gorenjih Otav. Kupil jo je od propadlega gospodarja Jožeta Bečaja. Domače ime se je pri hiši ohranilo vse do danes. Hiša je bila ob vselitvi v zelo slabem stanju, saj je skozi slamnato streho že prvo noč pricurjal dež. Poleg hiše je bil velik sadovnjak in še nekaj gospodarskih poslopij, ki so tudi bila v slabem stanju. Pred tem je družina živela na Župenem.
O težkem življenju v tistem času Jože Zalar v svoji Kroniki Otavcev zapiše:
»Starejši sestri Mariji je bilo 13 let. Učila se je za šiviljo. Pozimi sem pasel ovce, ki so ostale od prejšnjega gospodarja in bile v reji očetovega brata Janeza. Dogovorjeno je bilo, da nam ostane volna in polovica prirastka. Tako se nam je odprla pot, da pridemo enkrat do lastnih ovac. Poleti sem poleg ovac pasel tudi krave. V šolo nisem hodil, ker je bilo 7 kilometrov predaleč. Moj oče je bil nepismen in ni mogel razumeti, kaj pomeni človeku biti izobražen. Zato mi ni pustil hoditi v šolo, češ, da je bolj važno gnati živino na pašo. Druga in tretja sestra sta šli z osmimi leti delat h kmetom. Bili sta male dekle oziroma pesterne. S tem sta si prislužili obleko, čevlje in še nekaj kron na leto, ki sta jih prinesli očetu.«
Pri hiši je bilo takrat že sedem otrok. Oče je hodil v tesanje; poleti na Koroško, pozimi na Madžarsko in večkrat s seboj jemal tudi sina Jožeta, prvič, ko mu je bilo komaj 5 let, da je pomagal pri pripravi hrane, kasneje pa je pomagal tudi pri pripravi lesa in pri tesanju. Oče je takrat v vasi kupil še dva travnika, da bi lahko redili več živine in boljše živeli.
Leta 1909, ko je bilo sinu Jožetu 20 let, se je že sam odpravil za dalj časa v tesanje na Koroško, oče pa je ostajal doma in delal na gruntu. Ko se je s prisluženim denarjem sin vrnil domov, so se začele priprave na temeljito obnovo hiše. Pri delu si je Jože lastil glavno besedo, ker je oče, čeprav marljiv, bil bolj skromen in preveč z malim zadovoljen. Ko je bila obnova hiše končana, je bil oče silno ponosen nad tako lepo hišo.
Ravno takrat se je sosed, že drugič, odpravljal na odhod v Ameriko. Jože se je odločil, da gre z njim. Nekateri so mu branili, vendar se je kasneje izkazal odhod v Ameriko za dobro odločitev, saj se je tako izognil prvi svetovni vojni.
Ko se je po sedmih letih vrnil iz Amerike, je imel priložnost videti vse posledice vojne. Ljudje so bili oblečeni v predelane vojaške obleke in v vojaško obutev. Povsod se je čutilo pomanjkanje hrane. Izbira v trgovinah je bila slaba. Doma so imeli le 5 glav majhne živine. Po sredini hleva je tekla gnojnica. Strop hleva je bil podprt s koli, da se ne bi zrušil. Orodja ni bilo ali pa je bilo v zelo slabem stanju. Zopet se je začela obnova, tokrat gospodarskih poslopij.
Oče Andrej Zalar je umrl leta 1932, mati Elizabeta pa je umrla v visoki starosti, stara 97 let.
Kmalu po prihodu iz Amerike, se je sin Jože leta 1920 poročil. Za ženo je vzel osem let mlajšo Marijo Kovačič, Srnelovo iz Gorenjih Otav. Z ženo sta se vse življenje dobro razumela in skupaj dočakala tudi zlato poroko. Imela sta šest otrok, 5 hčera in enega sina. Najstarejša hči Milka jima je v 4. letu starosti umrla, vsi ostali otroci, razen sina, pa so ga preživeli.
Hčerke so se kmalu po drugi svetovni vojni pomožile, na domu pa je zagospodaril sin Jože. Rodili so se mu štirje otroci, dve hčeri in dva sinova.
Leta 1975 je sin Jože tragično preminul v prometni nesreči. Skoraj natanko čez eno leto pa je ta svet zapustil tudi njegov, že 87-letni oče, Bečajev oče.
Na kmetiji pri Bečajevih v Dolenjih Otavah št. 9 danes gospodari sin Tomaž. Hči Kristina Štritof, ki tudi živi v Dolenjih Otavah na št. 12 pa bo letos stara že 95 let in je najstarejša Otavka.
Jože Zalar-Bečajev oče s sinom Jožetom, ki je leta 1975 tragično preminul v prometni nesreči.Slovarček:
- pesterna, mala dekla: mlado dekle, ki je na večjih kmetijah pazilo na gospodarjeve otroke
- pricurjal: pritekel, pricurljal
- na gruntu: na kmetiji, na posestvu
Viri:
- povzeto po Kroniki Otavcev, ki jo je napisal Jože Zalar starejši,
- Liljana in Marjan Štritof, sin in žena Kristine Štritof iz Dolenjih Otav.
Kraj: Dolenje Otave
Datum: okoli leta 1968
Avtor: neznan
Zbirka: Liljana in Marjan Štritof
Skenirano: 10. 1. 2021
Oblika: fotografija