Na sliki je del profesorskega kolektiva postojnske gimnazije. Sliko je v Kamri objavil prof. Silvo Fatur. Prosila sem ga za dovoljenje, da sliko objavimo tudi na naši spletni strani in prijazno je dovolil. Lepo se mu zahvaljujem.
Od leve sledijo: Savo Tomić, Franc Komovec, Franc Zupan, Silvo Fatur, Tone Vergelj.
Profesor Silvo Fatur je slavist in publicist. Še kot študent je prejel Prešernovo nagrado. Po končanem študiju je poučeval na osnovni šoli v Pivki in kasneje na postojnski gimnaziji. Tu je bil ravnatelj od leta 1965 do 1976, nato pa pomočnik ravnatelja ter profesor slovenščine in ruščine. Mene ni poučeval, ga pa vsi njegovi nekdanji učenci le hvalijo. Kot publicist se je udejstvoval že v gimnaziji. Kasneje je uredil zbornik Ljudje in kraji ob Pivki, Brkini, Izvestje Gimnazije Postojna, Lesna industrija na Pivki. Zanima ga predvsem lokalna kulturna zgodovina, potopisi ter metodika pouka književnosti. Napisal je številne knjige. Rad je zahajal v hribe. Bil je glavni organizator ponovne postavitve Vilharjevega spomenika v Postojni, med prvimi je pisal o organizaciji TIGR in se veliko ukvarjal z umestitvijo Martina Krpana na pivško. Za življenjsko delo v vzgoji in izobraževanju je leta 1994 prejel nagrado Republike Slovenije za vzgojo in izobraževanje in leta 2000 postal častni član Slavističnega društva Slovenije. Pivčani so mu podelili naziv Častni občan. Sedaj živi na slovenski obali.
Prof. Savo Tomić je iz Tuzle. Visok, črn, prijazen. Marsikateri so se zatresla kolena ob pogledu nanj. Učil me je tehnični pouk in obrambo, vodil je tudi fotografski krožek. Nekoč smo šli na streljanje z zračno puško na postojnsko strelišče. Eni smo streljali z veseljem, eni z malo manj veselja, ena pa je od hudega jokala. Naboji so šli, kamor so šli in prav visoke ocene ni zaslužil nihče. Nekaterim je uspelo preluknjati sredino tarče v celoti. Zanimivo je, kako je profesor Tomić takoj odkril, da so jo položili na tla in streljali vanjo. Na začudene poglede grešnikov je dejal: »Kaj mislite, da sem od včeraj?« Moj stric je bil oficir in je v kasarni skrbel za filmoteko. Nekega dne me je profesor poslal k njemu z listkom, katere filme naj prinesem. »Pa ne bom mogla sama«. »Vzemi še enega s seboj.« Tistikrat so me imeli najrajši, vsi so se javili. Ampak rekel je enega. Jasno da sem vzela punco. In še pri naslednji uri biologije naju je opravičil. Midve pa sva v kasarni pili kavo.
Prof. Franc Komovec me je učil matematiko. Nekaj anekdot z njim v glavni vlogi sem že napisala. Tokrat naj bo še ena. Nekoč se je v začetku ure začel sprehajati po razredu, se nenadoma pred tablo obrnil k nam, se zasmejal in vprašal, kaj da je. Oddahnili smo se, ni testa. Potem je prijavil tisto znamenito, ki je nikoli ne bom pozabila: »Jaz sem vsako leto mlajši, vi se pa starate.« Moram še povedati, da smo imeli 16 let in gledali smo ga precej debelo in na očeh se je videlo, kako elektroni šibajo po možganskih krivuljah in skušajo najti rešitve ali vsaj razumeti povedano. Končno nas je sam odrešil: »Jaz sem sedaj star dva-krat toliko kot vi (imel je 32 let), čez deset let pa ne bom več dva-krat starejši od vas!« Nekateri so sicer skušali protestirati, večina pa nas je dojela, da je temu res tako. Ja, matematika je hecna stvar in zna biti tudi zanimiva in zabavna, le če je profesor pravi.
O prof. Francu Zupanu in njegovih spraševalskih metodah sem že pisala. Po zvonjenju bi morali biti vsi v razredu. A ni bilo tako. Nekoč je profesor zagrozil, da bo vsakega, ki bo po zvonjenju še na hodniku, takoj vprašal. Seveda smo to skušali izkoristiti. Skoraj na pamet smo se naučili snov in čakali na hodniku, da je prišel do razreda. Največji junak mu je celo odprl vrata, ga spustil v razred in vkorakal za njim kot največji car. Jasno, s spraševanjem ni bilo nič, ker bi se mu porušil v začetku leta postavljen sistem. Generacije gimnazijcev so ga skušale naštudirati in ugotoviti vsaj približno, kdaj bo kdo na vrsti. Nikomur ni uspelo.
Za nekdanjo gimnazijo je bilo košarkarsko igrišče. Tam je potekalo ogrevanje v začetku ure telovadbe. Zatem sta prof. Tone Urbančič in prof. Tone Vergelj svojim dijakom naročila, naj tečejo do jame in nazaj. Opozorila sta jih, da bosta štela, in če ne bo vseh, bo za kazen sledil še en tek na isti progi. Eden od njiju je imel s seboj celo rešpetlin. Pot je šla ob gimnaziji, za spomenikom padlim borcem levo po stopnicah navzgor proti cerkvi in naravnost do Jamske ceste nato pa levo proti jami. Lolek in Bolek sta sklenila, da se tega ne gresta. Ko sta prispela do Jamske, sta namesto levo proti jami zavila desno proti Bar boru. Ko sta vstopila, sta bila profesorja že tam. Kaj zdaj? Videla sta ju že in ohraniti je bilo treba pokončno držo. Odšla sta na drugi konec šanka, naročila vsak eno malo pivo ter enega prižgala. Ko sta popila, sta poklicala natakarico in želela plačati. Le ta pa jima je povedala, da je že plačano.
»Kdo pa je plačal?«
»Una dva tamle«, je rekla natakarica in pokazala na profesorja.
Slovarček:
- rešpetlin: daljnogled
- publicist: kdor ustvarja besedila, dela, katerih namen je obveščati, seznanjati javnost s čim, navadno v časopisju, na radiu, televiziji ali na spletu
Kraj: Triglav
Datum: 1970
Avtor: neznan
Zbirka: Kamra.si
Skenirano: —
Oblika: skenirana datoteka