Na bolšjem sejmu v Ljubljani prodaja mož stare razglednice. Očitno se s tem precej ukvarja, saj jih ima naprodaj zelo veliko, vsaka je vstavljena v plastičen omot, na prodajni mizi pa so razvrščene po krajih, ki jih predstavljajo. No, moj prijatelj, ki ga na Bezuljak vežejo sorodstvene vezi, je pred časom kupil tole, ki prikazuje vojaško strelišče, o čemer pa ne vem nič zanimivega napisati. Kot je bilo na Starihslikah že opisano, je Avstro-ogrska vojska imela zgodaj jeseni pogosto vaje na našem območju. Vojake so pripeljali z vlaki na Rakek, potem pa so se začele vaje. Ivan Matičič iz Ivanjega sela v svoji povesti Petrinka opisuje, kako so čete konjenice “v napadu” vihrale po poljih mimo vasi. Vso škodo, ki so jo utrpeli kmetje na njivah in poljih, je vojska takoj povrnila. Za strelišče na razglednici sklepam, da je bilo začasno, zgolj za čas vojaških vaj, saj takrat ni bilo nobene vojašnice v bližini.
Bezuljak bom omenil v povsem drugačni zvezi. Moja teta po mamini strani – njuna domačija v Sorici nad Selško dolino je bila polna otrok – je po koncu druge vojne služila na kmetiji blizu Jesenic in tu spoznala vojaka JLA, doma iz Bezuljaka, ki je na meji na Karavankah služil vojaški rok. Fant je prihajal mimo kmetije, kjer je bila moja teta, do Save po vodo. Spoznala sta se, se zaljubila, dekle je zanosilo in poroka je bila samoumevna. Odločila sta se, da bosta živela na Jesenicah, kar se je potem tudi zgodilo, a prav bi bilo, da se gre nevesta predstavit fantovim staršem. Pred nekaj leti, že dolgo vdova v zelo visoki starosti – umrla je nedavno v 101. letu – mi je pripovedovala o tem dogodku. Treba se je vživeti v tiste čase: z vlakom sta šla z Jesenic do Ljubljane. Tam sta se presedla in z drugim vlakom (vse počasna parna vleka) prispela na Rakek, od koder sta peš krenila v Bezuljak. Teta je noseča v poletni vročini s težavo prišla do vasi. Pred domačo hišo jo je fant predstavil svoji materi, ki je nevesto hladno ošinila s pogledom in rekla sinu: “Pa sem mislila, da boš dobil kakšno lepšo.”
Zakon je bil srečen. Mož je delal v jeseniški železarni, poleg tega pa po takratni navadi pomagal sodelavcem graditi hiše, kar so mu oni enako povrnili. Teta je skrbela za dva otroka in že v 50. letih sta se vselila v skromno hišo na obrobju Jesenic. Mož se je kmalu potem pri delu v železarni hudo poškodoval in teta je za invalida skrbela vse do smrti. Vdova je potem desetletja zgledno obdelovala vrt ob hiši, vse do zadnjih dni pa je brez težav rešila vsako križanko, ki si ji jo prinesel.
Kraj: Bezuljak
Datum: 1913
Avtor: neznan
Zbirka: Ivan Ržek
Skenirano: 13. 1. 2021
Oblika: fotografija