O Vrhniki pri Ložu smo iz neznanega razloga na Starih slikah doslej že toliko pisali, da je kar sumljivo. Vendar je tole najstarejša nam znana razglednica Vrhnike in samo en posnetek, ki izvira od tu, je še starejši. Škoda bi jo bilo spregledati, saj takšne Vrhnike ne bo več.
Sestavljena razglednica prikazuje panoramo Vrhnike z Racno goro in dve pomembni domačiji, katerih lastnika sta po moji domnevi tudi zaslužna za nastanek razglednice oziroma dopisnice kot piše na njeni hrbtni strani.
Vrhnika v Lož(!)ki dolini, če jo gledaš s severozahoda, to je od Koča vasi, zgleda takole. Cerkev svetega Frančiška Ksaverja iz leta 1738 kot koklja kraljuje med nizkimi hišami, drži pa se je kar nekaj zgodb in verovanj iz preteklosti. Cerkev ima latinski napis, ki pravi: “Pojdite h Ksaverju vsi, ki ste obteženi, zakaj v sv. Ksaverju boste spoznali božjo moč.” Cerkev je okoli leta 1975 služila kot prizorišče nekaterih scen nepozabnega filma Kukavičji Mihec. Spredaj levo spodaj je videti večjo stavbo, pokrito z opeko – domnevam, da gre za Janežičev mlin, lahko pa tudi ni …
Racna gora nad vasjo je precej gola z gozdom le nad Žago in na vrhu grebena – vse drugo so bile košenine ali kamenje. Severni del pogorja, ki ga tu ni videti, se celo imenuje Kamine. Racna gora se je začela zaraščati v šestdesetih letih, ko so ljudje dobili službe in opuščali živinorejo. Vidi se poševno speljana pot, skromen kolovoz, po katerem so Poljanci hodili v dolino – k maši, v mlin ali po drugih opravkih, lahko pa tudi proti Knežji Njivi in naprej na Bloke. Na drugo stran se gre proti Dolenjski do Ribnice in vse do Metlike.
Kadar so šli ljudje od doma še v temi, so si svetili s faglami ali baklami. Vrhničani pa, ki so te fagle videli mežikati v temi, so jadrno zaključili, da coprnice jahajo po Racni gori. Ko so pa Poljanci prišli dol na vrhniške Trzne, so fagle zagnali pod pot in to je dvignilo roj isker. Vrhničani pa: “No, zdaj pa cuprnce nazaj v goro letijo!” Cuprnce so bile njivske in štalne. Štalne so delale škodo pri živini – uročile so prašiče, presušile ali pokvarile so mleko, jahale krave – v Vrhniki menda še bolj kot drugje, saj so bile njihove krave še posebno kumrne. Jedle so namreč večinoma le skromno rebárno seno ali víšje. Če so bile pa bolne, so jih najprej opahali in zagovarjali, končno pa včasih tudi skuhali kamilice.
Ko se je neka krava na poti od potoka ustavila in ni hotela nikamor več, so ena mati prišli, pa ruto potegnili z glave in začeli mahati okoli krave. V eno stran so mahali, v drugo pa pljuvali in nekaj govorili vmes. Pa je krava res šla naprej … ali pa bi bila šla vseeno.
V coprnice so imeli Vrhničani trdno vero in obilo izkušenj z njimi. Je bile enkrat pa tako:
V štali so bile podgane, pa je mama z vilami udarila po eni. Bežeča podgana se je na pragu ustavila, nazaj obrnila, pa gledala mamo. Tam je bila tudi ena druga ženska, tisto vidi, pa pravi: “Zakaj je nisi bolj mahnila, pa bi videla, katera baba bi bila jutri obvezana!”
Kajti prav v tisto podgano se je bila spremenila coprnica babja … Strahovi s čudnimi imeni Drugumuru, Krapuš in Ventigotris so čisto vrhniški, imeli so pa tudi kakšnega Škrabuatca in Šentka, da o Mardalu in Krvavem stegnu ne govorimo, še manj o brezimnih, a hudih strahovih, ki so povzročali leden srh po hrbtu, trepetanje rok, tresenje kolen in šklepetanje z zobmi …
Tudi Francozov se vrhniško izročilo spomni – ne le po tem, da so ukazali saditi osenice, pa da so gradili lepe mostove, še bolj po zelo visokih davkih, fronkih … Ko so pa čez štiri leta Avstrijci nazaj prišli, so takoj vse francosko ukinili – samo davke so pustili … Ko so tudi Vrhničani hodili v Slavonijo sekat hraste in švelarje tesat, se je Palčičevemu očetu zgodilo tole:
Pozimi je bilo, snega veliko, ko so hrvatarji iz Vrhnike hodili po poti proti vasi. Pa je domačin s sanmi in konjem prišel, a jih ni hotel dati peljat – kar naprej je šel. Mrdlni so jim rekli Vrhničani, tem domačinom … Potem je pa od nekod volk prišel in se je onemu postavil pred konja. Dolgo časa je stal pred njim. Ko so Vrhničani prišli do tja, se je volk umaknil, a mrdl jih še vedno ni hotel dati na sanke, da bi se peljali. Pa je spet volk prišel nazaj in ustavil konja – tako dolgo se je to ponavljalo, da so skupaj prišli do vasi, Vrhničani peš, tisti domačin pa s sanmi in konjem …
Za pusta je bilo v Vrhniki veselo, prav tako za godove, posebno o svetem Jožefu in svetem Antonu – vsi so šli brklat, kar pomeni, da so godovniku pod oknom delali trušč/muziko s pokrovkami, kantami, verigami ali kakšnimi drugimi primernimi rekviziti in bili potem povabljeni na šilce žganja in celo prigrizek. Ob nedeljah pa so otroci posedali na tramu pri Palčičevih in poslušali neskončne zgodbe o Ameriki in prvi svetovni vojni… Pred drugo svetovno vojno se je šestinštirideset Vrhničanov odselilo v Ameriko! Nekateri so se vrnili, drugi ne. Kako premožen je bil kdo, pa se je vedelo in videlo po tem, da so premožnejši imeli murčka v ušesu, v žepu pa uro na kietnci.
Iz žandarjev so se Vrhničani radi delali norca.
Dva sta nalašč razširila govorice, da imata mašino za izdelavo denarja. Seveda so prišli žandarji in hoteli videti mašino. Pa sta jih peljala gor na podstrešje, ki je bilo na debelo vse prašno, umazano in polno pajčevin, ki so visele s tramovja. Tam na koncu sta pa imela staro ohišje pokvarjene mesoreznice, vanjo sta vrgla nekaj drobiža, zavrtela ročico, pa so tisti dinarji leteli ven… Samo zato sta si izmislila tisto o mašini za denar, da so bili orožniki umazani od pajčevin! … Sta dobila potem oba – vsak štiriindvajset ur. Zapora.
V času krize informbiroja pa je v eni od vrhniških hiš še vedno visel Stalin na steni. Nad posteljo je visel, odzadaj je bil pa Jezus na Oljski gori.
“Ti je kaj naredil krivega??”
Je rekel: “Meni osebno nič!.. Meni nič nič naredil…”
“Meni tudi ne!” so rekli mati. “Mene ste učili kričati: Tito, Stalin, pa take reči – zdaj pa tamle binglja! Tebi ni nič naredil, meni tudi ne – kar tamle naj bo!” je rekla.
Pa je šel… Ampak so bili ljudje takrat tudi zaprti za take reči, ni bilo treba veliko.
Ena od dveh Vrhniških gostiln: Pri Intiharju, od koder so v Celje poslali to razglednico z voščili za srečno novo leto 1904. Ne vemo, od kdaj je potem bila to gostilna Pri Komidarju. Knausova je postala po vojni, ko so Knausovi iz Dolenjih Poljan prišli sem. Kaj vse krvavega in žgečkljivega bi znali povedati starodavni zidovi, ki so jih pred nekaj leti podrli, potem ko gostilne že nekaj časa ni bilo več! Tudi ne vem, kdaj so na drugem koncu sicer ne tako velike Vrhnike odprli drugo gostilno Pri Anžetovih, ki je delovala tudi še nekaj let po vojni … 
To je Zakrajškovo posestvo z žago v Žagi, nad njim pa steza, ki pelje na Dolenje Poljane. Ker takrat Poljanci še niso imeli velikih vodnjakov so – domnevam – prav po tej poti hodili s sodčkom in volovsko vprego – bačvo – po vodo, ko je je doma zmanjkalo in to je bilo kar pogosto.
… Tudi v pa Vrhniki se je nekdaj prikazoval modrikast ogenjček, ki je označeval kraj, kjer je zakopan šac, zaklad, ki pa ga nikoli nihče ni mogel najti … Tam na Močilah blizu Zakrajškovih se je prikazoval … Mogoče je ta kraj celo na naši sliki, saj se vidi tudi nekaj okolice Zakrajškova Žage na izviru Obrha.
Slovarček:
- kanclist: uradnik
- šac: zaklad
- mašina: stroj
- brklat: navada voščila za god
- švelar: železniški prag
- fronki: davki v času francoske Ilirije
- mrdl: vzdevek za Slavonca
- rebárnu: seno z rebri
- víšje: seno z visokih leg
- kumrn: suh, shiran
- fagla: trska za osvetljavo
- murček: zlat uhan z emajlirano glavo zamorca
- kietenca: verižica
- hrvatarji: sezonski delavci na Hrvaškem
Viri:
- M. Ožbolt: Andrejeva stopinja, Kmečki glas, Ljubljana, 2004, narečni zapis pripovedi Franca Kraševca, Vrhnika
- Janez Kebe: Loška dolina z Babnim Polje, Družina, 1996
Kraj: Vrhnika
Datum: 1904 ali prej
Avtor: ni znan
Zbirka: Vladimira Janežič
Skenirano: 9. 3. 2020
Oblika: razglednica