1953 Loška dolina – Maketa spomenika na Ulaki

Na fotografiji iz zbirke Ivanke Janežič je maketa spomenika padlim v NOB, ki stoji na Ulaki in je ena najmarkantnejših točk v Loški dolini. Pred začetkom te zahtevne gradnje je bila – razumljivo – narejena natančna maketa, ki je na tej fotografiji. Vem, da sem jo nekoč davno že videla. Je bila fotografija pred postavitvijo spomenika narejena v več izvodih, ki so krožili med ljudmi, da bi jih pritegnili k sodelovanju? Spomenik je bil namreč v veliki meri postavljen z delom krajanov. Leta 1953 sem bila še otrok, a se pomnim pogostega omenjanja gradnje spomenika in tudi otvoritvene slovesnosti.

Kako žalostno je, da moramo ljudje postavljati spomenike tragedijam, namesto dosežkom – resnici, lepoti, dobroti. Loška dolina je med drugo svetovno vojno strahotno trpela in si še dolgo potem ni opomogla. Te dni sem ponovno brala knjigo dr. Aleksandra Gale, ki je svojo pot partizanskega zdravnika začenjal prav v notranjskih gozdovih. V nekem odstavku primerja življenje in oskrbo ranjencev v gozdnih zavetjih okoli Loške doline in na Primorskem, kamor je prišel pozneje. Izropana in požgana Loška dolina in njeni gozdovi so tudi za partizansko saniteto pomenili strahovite napore in nepredstavljivo pomanjkanje, zato je bila za partizanskega zdravnika Primorska kljub težavam in nevarnostim pomembno olajšanje.

Ta spomenik je bil zasnovan kot trajen opomin na grozote vojne in osvobodilni boj. Njegovo sporočilo o boju za svobodo in svarilo pred zlom, ki ga prinašajo pohlep, nasilje in bolni nauki o večvrednosti nekaterih ljudi, je še vedno enako močno in vedno znova aktualno.

Krajani imamo spoštljiv odnos do tega spomenika, ki simbolizira ogromno človeških žrtev in vsega hudega, kar je zadelo to dolino, čeprav se zdaj tudi naša mala skupnost utaplja v apatiji, negotovosti, zmedi in kaosu, ki preplavljajo svet. Dobro bi se bilo večkrat poglobiti v sporočilo tega močnega simbola najtežjih časov, ki jih je doživela ta naša deželica. Večkrat se sliši, kako trde razmere rodijo močne ljudi, ki ustvarijo dobre razmere in te dajo slabe, mehkužne ljudi, kar spet ustvari trde in težke razmere – kolo zgodovine se vrti naprej, ciklusi dobrih in slabih časov se ponavljajo …

Že dve leti je, odkar mi je prof. Andreja Tomec, hči Alojza Tomca, zaupala verze, ki sta jih na vsakodnevnih dolgih sprehodih zlagali s pokojno mamo. Skoraj vsak hrib, vsako obeležje, vsaka pomembna točka so dobili svoje verze – tako tudi spomenik na Ulaki. Prvih deset vrstic spodnje pesmi je zložila mama Ana Tomec, zadnje štiri pa njena hči Anda.