Ti dve stari francoski razglednici je ohranil Boštjan Petrič iz Gornjega Jezera. Prva je bila napisana in poslana 10. junija 1956, druga z napisom Lac d’Annecy pa 21. oktobra istega leta. Obe je napisal isti človek in naslovnik je bila Vragova družina na Gornjem Jezeru, ki jo je naslovil po francosko: Famille. Je tudi sicer govoril ta jezik?
Na eni kartici gre za podalpsko jezero Lac d’Annecy v Savoji, Francija, jugozahodno od Ženeve, na drugi so vrtoglave serpentine Route de Peira-Cava/Les lacets, ki vabijo na vožnjo v stilu agenta 007. Ta ima poštni žig La Bollene Vesubie Alpes Mmes, karkoli že to je. So (bile?) te serpentine v hribih nad Nico mogoče povezane s kakšnimi dirkami ?
Oktober 1956: “Na poti v Pariz že dva dni …” Ista pisava, enak podpis: Ivan. Kdo je bil in kaj je počel v Franciji? Je šel na potovanje kot turist? Je obiskal kakšne sorodnike? Je imel delo v Franciji? … No, saj nam ni treba vsega vedeti.
Pa vseeno:
Si je privoščil katerega od znamenitih francoskih vin ali je pil ceneno alžirsko vino, pa še tisto le redkokdaj – kakor Babnopoljci pred vojno, ko so garali v tamkajšnjih gozdovih? Je leta 1956 tam sploh še bilo na voljo alžirsko vino? Alžirija je po dolgi vojni postala samostojna leta 1961 ali tam nekje …
So bile Ivanu na tej poti kaj mar tri skrivnosti slavne francoske kuhinje, ki se jim reče: maslo, maslo in … maslo. Mogoče še malce luštreka tu in tam …(Ampak jaz imam poleg svoje lastne vseeno najraje balkansko kuhinjo. Zaradi čevapčičev …). Si je popotnik naročil kdaj lokalno jed raclette, ki ima podobne sestavine kot naše čompe s kozjo skuto na Bovškem – ali je hotel kaj bolj mesenega? Ali pa je skromno živel od lastne preskrbe kot večina Notranjcev na delu v Franciji?
Tast je pripovedoval, da so se bili v tistem desetletju, ko je gozdaril v predelu Oise v njegovi kompaniji, potem ko so se naveličali lastne kuhe, odločili, da si bodo hrano naročili pri neki Francozinji v bližini. Strašno dobro so jedli takrat, vse mogoče dobrote jim je kuhala tista ženska in ob nedeljah so bile na mizi celo tri vrste mesa! Kaj takega Babnopoljci še niso videli! Račun ob mesecu pa jih je hitro streznil in postavil na realna tla: za tisto hrano so morali dati vse, kar so v enem mesecu zaslužili, pa še premalo je bilo – dodati so morali iz prihrankov! Tako so se vrnili k svojemu kotlu v baraki in v njem fižolu, koruzni moki, prežgani župi in krompirju, z ocvirkom špeha za tolažbo in moč … Prišli so zaslužit in ne zapravljat, zato so vsi šparali do onemoglosti in pošiljali denar domov, da bi si revne domačije med vsesplošno gospodarsko krizo kaj opomogle. Včasih je uspelo, včasih ne – ni bilo dovolj poslati denar, tudi doma so morali biti skrbni, gospodarni, varčni, delavni, zdravi, trezni … Tast je že po pol leta poslal denarja za par volov, potem pa pošiljal še deset let tako, a ko se je vrnil, je prišel na enako stanje kot ga je pustil – edini uspeh je bil, da doma medtem niso prodali niti koščka zemlje. Nikoli ni prebolel tega …
Desetega junija 1956 Ivan na tej razglednici zapiše tudi, da je na lepem izletu s prijatelji, na višini 2000 m, od koder je razgled na vse strani. In nadaljuje, da ima od časa do časa strašno domotožje in zato gre na take hribe, da se razvedri in malo pozabi … Torej njegovo potovanje le ni bilo kar tako, za zabavo – v tistih časih bi bilo res malo čudno … Več najbrž ne bomo izvedeli.
Domotožje pa je huda bolezen. Bežno poznam zgodbo mladega Rudolfa iz Matevljeka, ki je tudi šel pred vojno s trebuhom za kruhom v Francijo. S seboj je imel harmoniko, svojo najboljšo prijateljico, ki ga je tolažila v urah, ko je hrepenel po domači deželi. Garal je in varčeval iz leta v leto, a življenjske vihre so ga premetavale sem in tja. Ko se je svet po vojni malo umiril, je Rudolf končno lahko prišel domov na obisk. Pripeljal je svojo družino in ji pokazal, od kod izhaja njihov rod, prijel je v roke harmoniko in zaigral melodije svoje mladosti, zaplesal po domače, srknil slovensko kapljico, ki ga je pokrepčala drugače kakor francoska. Žalosten je bil, ko je bilo treba nazaj, a tudi v Franciji je že imel korenine … Tako je prihajal čim pogosteje, skoraj vsako leto za kak mesec, a za stalno ni ostal, ker se družina ne bi privadila novim razmeram. Vsakič se je veselil starih krajev in se spet vračal v novo domovino. Vsakokrat je peš obhodil ves domači Loški Potok, pa tudi oboje Poljane in kraje vse tja do Ribnice, srečeval znance, se veselil snidenja s prijatelji in novic od njih. Sprva je iz Francije prihajal z motorjem – v prikolici je nekoč pripeljal vse tri sinove, pozneje pa so prihajali z avtom … Da imamo tukaj nebesa, je vedno govoril, duša se mu je veselila in spominjala, telo pa je z leti slabelo in nekega leta ga ni bilo več – umrl je in pokopali so ga daleč od Loškega Potoka. V zadnjem pismu v domače kraje je napisal, da ima svojo harmoniko na nočni omarici in jo vsake toliko pogleda … Zdaj je odrešen domotožja, ki ga je mučilo desetletja in ga nič ni moglo ozdraviti, saj tudi dežela, v katero se je vračal na obisk, ni bila več tista, ki jo je bil mladenič zapustil, kakor tudi on ni bil več tisti, ki je nekoč davno odšel v obljubljeno deželo blagostanja in obilja. A še tamkajšnje morje, od katerega je živel oddaljen le štirinajst kilometrov, ni bilo tako kot v Jadranu – imelo je le trinajst stopinj …
Slovarček:
- kompanija: stalna, samostojno organizirana skupina gozdarjev
- šparati: varčevati
- raclette: francoska tradicionalna jed iz krompirja, zelenjave in skute
- čompe: krompir
Viri:
Malka Kandare, Stari trg, februar 2022, ustno
Kraj: Francija – Lac d’ Annency in Route de Peira-Cava/Les lacets blizu Nice
Datum: 1956
Avtor: ni znan
Zbirka: Boštjan Petrič
Skenirano: 16. 4. 2021
Oblika: 2 razglednici