Na sliki sta Marija in Franc Milavec, starša padlih borcev Brežiške čete, ob praznovanju 90-letnice strica Franca. Dogodek je potekal 2. oktobra 1978 v motelu v Čatežu. Slavja so se udeležili vidnejši družbenopolitični delavci, kulturni delavci in Franc Šetinc, ki je slavljencu čestital. Stric je bil ganjen in s solzami v očeh je dejal, da je to njegov najsrečnejši dan. Točno mesec dni za tem sta teta in stric praznovala 60-letnico skupnega življenja. Praznovanje je bilo pri nečaku v Brežicah, obiskali so ju najzvestejši prijatelji iz občine Trebnje. Dve leti za tem je stric odšel k svojim dragim sinovom. Teta ga je preživela za tri leta. Kjerkoli že so, so končno skupaj. Tam ni več ne solza ne bolečine.
Franc Milavec je bil sin Katarine in Lovrenca Milavca. Tudi njegov oče je bil železničar. Kot otrok je bil pastir. Živo mu je ostala v spominu stavka železničarjev in drugih delavcev leta 1904 v Trstu. Takrat je imel 16 let in je na lastne oči videl, kako grobo je vojska posegla v demonstracije stavkajočih. Pet let za tem je nekaj podobnega skusil sam na lastni koži. Na Rakeku so stavkali vsi delavci in zahtevali višje mezde in boljše delovne pogoje. Ob prihodu ravnatelja lesne industrije niso bili enotni. Sedmerico, ki se mu je uprla, je ozmerjal z delomrzneži in hujskači ter jih odpustil. V delovno knjižico so zapisali, da je bilo to zaradi stavke. Ko je odslužil vojaščino, se je leta 1912 zaposlil na železnici na Rakeku. Vključil se je v železniško organizacijo in postal član socialdemokratske stranke. Med prvo svetovno vojno se je kot avstro-ogrski vojak bojeval v Galiciji. Od tam se je vrnil v domači kraj. Ko so na Rakek leta 1919 prišli Italijani, je zbežal v Ljubljano in dobil službo v Brežicah. Po nemški okupaciji so bila vrata njegovega skromnega in majhnega doma na široko odprta aktivistom OF. Njegovi fantje so se med prvimi pridružili brežiškim borcem. Prav kmalu pa so trije padli zaradi izdaje. Teta in stric sta se odselila v Mokronog. Leta 1943 je stric postal član KPS in se vključil v NOV. Bil je borec revolucije, deloval kot obveščevalec in borec Slovenske divizije. Vse življenje je delal in živel kot komunist. Po vojni sta teta in stric nekaj časa živela v Trebnjem. Na stara leta sta se preselila k nečaku Tonetu v Brezino pri Brežicah. Stric je bil nosilec partizanske spomenice 1941 in drugih državnih odlikovanj. Na dan borca, 4. julija 1979, je prejel red zaslug za narod z zlato zvezdo.
Ob praznovanju devetdesetletnice je dejal: »Kot zaupnika sindikatov se me preganjali žandarji, prebiral sem napredno literaturo, se zoperstavljal šestojanuarski diktaturi, med zadnjo vojno postal obveščevalec Prlekove čete, ki je prerasla v Dolenjski odred in bil sprejet v KPJ.«
Moji spomini na strica so skromni, a lepi. Za nas sta bila teta Micka in stric Francl. Še danes imam živo pred očmi sliko, ko je bil na obisku pri moji stari mami, svoji svakinji, ki me je pazila. Imela sem osem let. Ko je odhajal, ravnokar si je oblačil suknjo, me je vprašal, kaj bom, ko bom velika. Ne vem, kaj je bilo v moji glavi, najbrž ne veliko, da sem rekla, da bom pravnik. »Če boš pa res pravnik«, je dejal, »bom pa zelo vesel, ker do sedaj v naši rodbini ni bilo še nobenega.« Še vedno ga ni. Oprosti stric Francl, ker sem te razočarala. Teta Micka ni veliko govorila. Tiho je prenašala bolečino izgube otrok. Stric je bil bolj zgovoren in vedno nasmejan. Teta je na stara leta zbolela. Stric je moji stari mami nekoč potožil, da je bilo hudo, ko so »fantje šli«, še huje pa je bilo, ker mu je potem žena očitala, da je on kriv. Ne, res mu ni bilo lahko. Pri nečaku se je dobro počutil. Za oba so lepo skrbeli. Zamotil se je z izdelavo lesenih izdelkov. Naredil je čudovito hišico z vsemi detajli. Vrata in okna so se odpirala, pohištvo je bilo v sobah in na strehi vsaka opeka posebej lepo položena. Lično jo je tudi pobarval. Kljub letom je imel mirno roko.
Slike hrani Posavski muzej Brežice. Dovoljenje je bilo pridobljeno izključno za objavo na spletni strani stareslike.cerknica.org. Brez soglasja muzeja nadaljnja uporaba v druge namene ni dovoljena. Zahvaljujem se muzeju in zgodovinarki Mihaeli Kovačič.
Viri:
- Dolenjski list (03.07.1980), letnik 31, številka 27. URN:NBN:SI:DOC-J84OQJIO from http://www.dlib.si
- Delo (03.10.1978), letnik 20, številka 229. URN:NBN:SI:DOC-3S764QD3 from http://www.dlib.si
- Dolenjski list (05.10.1978), letnik 29, številka 40. URN:NBN:SI:DOC-MOCFTE05 from http://www.dlib.si
Kraj: Brežice
Datum: 1978
Avtor: neznan
Zbirka: Posavski muzej Brežice
Skenirano: neznano
Oblika: datoteka