Na sliki so dvotrupna letala P-38 82. lovske skupine, 96. lovske eskadrilje v poletu. Sliko je na spletnem naslovu https://warthunder.com/en/news/646–en našel g. Aleš Bedič. Nastala je kakšne tri tedne pred napadom na Rakek. S sedemdeset odstotno gotovostjo lahko rečemo, da je v enem izmed letal tudi pilot, ki je padel na Rakeku. Od 1. novembra 1943 do konca druge svetovne vojne je bila večina ameriških letalskih sil v Sredozemlju pod okriljem 15. letalskih sil. Sprva so imeli sedež v Tunisu, Afrika, kasneje v Bariju, Italija, od konca leta 1943 pa v Foggii v Italiji. S teh letališč je poletelo na tisoče letal, mnoga se niso vrnila. Med njimi je bilo tudi letalo Lockheed P-38J-15-LO Lightning, serijska številka 43-28269, ki ga je pilotiral John Llewellyn Baker.
Bil je sončen dan. Poletje se je nagibalo v jesen in kazalo je, da bo lepa. Koledar je kazal 29. avgust 1944. Foggia je bila v megli. Letala so kljub temu poletela. Bombardirala naj bi železniški most v Laticani v Italiji. Naloga ni bila uspešna, saj jim je most uspelo porušiti šele leta 1945. Na povratku so letala priletela nad Rakek. Prigrmela so nad Srnjakom od Ivanjega sela. Bili so trije lovci na “strafing mission“, to je tako imenovani prosti lov – iskanje in mitraljiranje vojaških ciljev na tleh – kamioni, čete, vlaki ipd. Velika verjetnosst pa je, da so bili štirje. Eno naj bi namreč letelo tako visoko, da ga ljudje niso zaznali. Bilo je v obrambi za slučaj, če bi se od kje prikazala nemška bojna letala. Lovci so že zavili proti Postojni. Eden izmed njih je opazil lokomotivo, ki je z logaške smeri prihajala na postajo. Pilot je letalo obrnil, da bi mitraljiral vlak. Pri tem je spregledal železniški kandelaber, ki je bil še iz avstro-ogrskih časov in višji kot so dandanašnji. Zadel ga je z levim krilom, ki ga je odtrgalo. Letalo je obrnilo in odneslo preko železniške postaje do lip nad gasilskim domom. Oplazilo je lipe in med vodnjakom in Zorčevo hišo padlo na tla. Takoj je zagorelo in eksplodiralo. Propeler je padel na Andrejčkovo hišo (Majda Bajt). Poškodovana je bila Zorčeva hiša v bližini padca letala in tudi del železniške postaje. Zgornji del pilotovega trupa z levo roko je padel na Zorčev vrt. Ena noga je bila na Grmkovem dvorišču. Dve priči navajata, da jo je kljuvala kokoš. Pilota so pokopali na rakovškem pokopališču. V knjigi Matije Žgajnarja Zlomljena krila je zapisano, da ga župnik ni hotel pokopati. G. Franc Matičič je povedal, da ga je župnik pokopal tako, kot je treba. Pokop pa je izvršil Ivan Slabe, tedanji mežnar. Žal nima nobenega obeležja.
Dogodka se spomnijo tudi številni starejši krajani.
Andrej Mekina: »Pokojni Ivan Zakrajšek je povedal, da so Nemci vzeli pilotovo denarnico, pobrali denar, ostalo odvrgli. Ivan je denarnico pobral in dokumente poslal na naslov pilotovih sorodnikov. (To ne drži. Pilotovi sorodniki od kraju padca niso bili obveščeni. op. p.) En del pilotovega trupla je bil ob letalu, pod Grmkovim oknom je bila noga, na drugi strani pa pljuča. Menili so kako ožgan je bil, a je bil črnec. Kasneje so otroci pobirali kose letalskih šip, ki so bile iz celuloida in iz aluminijastih delov delali prstane pri Šteržajevih, kjer so imeli šraufštok in škarje za pločevino.«
Rudi Demšar: »V torek, 29. avgusta 1944, so zračni prostor med Rakekom in Planino preleteli zavezniški bombniki v spremstvu osmih lovcev Lockheed P-38 Lightning. Štirje so se oddaljili od formacije in nekajkrat zakrožili nad Rakekom. Opazovali so železniško postajo in tovorni vlak. Odločili so se napasti. Z namenom, da bi bili zadetki čim bolj točni, so se spustili izredno nizko. Eden med njimi je v pretirano nizkem letu spregledal zelo visok železni kandelaber. S krilom je zadel vanj, se zaletel še v lipo in zgrmel na Zorčevo hišo. Pol hiše je bilo v trenutku uničene in razlito gorivo se je vžgalo. Na srečo ni bilo tisti trenutek v hiši nikogar. Milovan, brat Mladen in sestra Nevenka – Nena so se pred tem igrali na Zorčevem vrtu. Nizki in hrumeči preleti letal, tako rekoč tik nad glavami, so jih prestrašili in stekli so se skrit v klet sosedove Grmkove hiše. Tudi mama Marija se je prestrašila nizkih preletov in je v skrbi za otroke stekla iz hiše ter jih iskala. Našla jih je v sosedovi kleti. In takrat je treščilo. Še malo pred tem je urejala sobo, ki so jo morali oddajati nemškemu oficirju. Te sobe ni bilo več. Na vdrti postelji je ležal velik zidni kamen, ki bi ga odrasel moški ne mogel premakniti. Na več mestih je bil ta del hiše v plamenih. Ostanki letala so ležali vse naokrog in poškodovali nekaj hiš. Propeler je pristal v strehi Andrejčkove hiše. Telo pilota je bilo raztrgano na več kosov in razmetano po prizorišču. Na Zorčevem vrtu je ležal prsni koš z levo roko. Na njenem zapestju je tiktakala nepoškodovana ura. Nemški oficir si jo je prilastil. Ob Grmkovi hiši je rasla sliva, na kateri je obviselo črevesje. Kje so ležali ostali deli, mi ni znano. Vsekakor so jih zbrali in zložili v krsto. Kaplan Franc Novak je v Kroniki župnije Rakek zmotno napisal, da je pilot zgorel. Očitno ni videl ostankov trupla, ampak le pokrito krsto. Pokopal ga je na rakovškem pokopališču, a ker ni bila ugotovljena identiteta, tudi ni vpisa v knjigo umrlih in pokopanih. Tega dogodka iz II. svetovne vojne se dobro spominjam, čeprav sem bil star le 6 let, 7 mesecev in 18 dni. Zame je bil to izreden dogodek, ki mi je ostal čvrsto v spominu.”
Volbenk Demšar: »Trije so bili. S sodarjem, ki je delal pri Rajčeviču, sva jih gledala. Priteče domobranec: »Bežita, mitraljirajo!« Na štacijonu je bil transport nemških vojakov in so jih obstreljevali. Ena bomba jim je padla nekam na rob, ena na Domiceljeve magazine, ena na postajo. Pol jo je odneslo. Eno letalo je pikiralo dol. Na Rakeku so bil visoki kandelabri, še iz Avstrije. Malo je zamudil in mu je zagrabilo rep. Avion so raztrgale lipe od frizerja do gasilnega doma. Mulci smo šli pobirat patrone. Sam en del tistega revčka je ležal tam. Smo rekli, kako se je spekel. Je bil pa črnec, samo do takrat ga nismo še nikoli videli.«
Gospod, ki ne želi biti imenovan, se spominja, da je stal pri vozu pred njihovo hišo, ko je treščilo. Telo pilota je padlo na Zorčev vrt v delu, kjer je konec stopnic pri brivnici. Takoj sta bila zraven dva Nemca. Eden mu je odtrgal identifikacijske ploščice. Gospodova mama je bila v tistem hipu pri gasilskem domu. Stisnila se je k steni. Z njo je bil en fantič s Kamnite poti. Ugotovili smo, da je bil to moj stric Albin, ki je kasneje postal pilot. Motor je padel na vodnjak pri gasilskem domu, propeler pa na Andrejčkovo hišo (Majda Bajt).
V poročilu o pogrešani posadki (MACR 8100) je navedeno, da je letalo padlo pri Št. Petru, Italija. Zemljepisni podatki v poročilih niso najbolj zanesljivi. V nekem drugem je namreč navedeno, da so bombardirali Prago, Avstrija. Nekdo je popravil, prečrtal Avstrijo in napisal Madžarska. Preostala pilota sta podala poročilo o nesreči.
Ellis L. Richards, 1. letalski poročnik: »Eskadrilja se je spustila, da bi napadla vlak na postaji v manjšem kraju Št. Peter na Krasu. Med napadom sem opazil visoke drogove električne razsvetljave na obeh straneh tirov. Dvignil sem se, obrnil na levo in videl, da je P-38 zadel železniško postajo. Takoj je zagorel in strmoglavil na cesto, kjer je gorel še približno 15 do 20 minut.«
Edward M. Barrier, 2. letalski poročnik: »Letalo Poročnika Bakerja je letelo s hitrostjo približno 300 milj na uro v lahnem spuščanju in odprtim ognjem. Moje letalo je bilo več sto metrov zadaj. Njegovo letalo se je nenadoma nagnilo v levo in obrnilo. Vnelo se je takoj in odletelo navzdol po manjšem hribu med hiše spodaj.«
V knjigi Matjaža Žigona Leseni oklopnjak, ki je izšla leta 1986 pri Pomurski založbi je domobranski dnevnik. Ta je zapisal, kako je on videl padec letala. Zapis je na nekaterih mestih zelo krut. Uporabljene so težke besede zato jih bom nadomestila s pikami. Bralci bodo kljub temu dojeli bistvo.
»Tristo Judov! Za Znoreti! Sredi dopoldneva. Ravno sem se mudil s fanti ob škarpi pod hribom. Nasproti našega postajnega poslopja. Oklopni vlak je stal tačas prazen na srednjem tiru. Naenkrat so prihrumeli z juga proti kolodvoru trije lovci. Menda angleški. Tako nizko so leteli, da bi jih lahko s fižolovko sklatil. Da bi fantje stekli do flaka na vagonu in užgali, sploh ni bilo časa. Jaz sem se vrgel na tla ob škarpi. Kakor sem dolg in širok. Obrnjen proti naglo se bližajočim. Z brado sem ves preplašen tiščal v robata gramozna tla. S tako silo, da me še zdaj boli. A drzna radovednost me je hkrati zgrabila. Da sem moral gledati. Letala, vsak hip večja. Pa malo v desno, proti oklopnjaku. Da vidim, kaj bo z njim. Zaropotale so strojnice v krilih. Lokomotiva je bila na mah prerešetana. Beli curki pare so sikali iz kotla. Adijo, ljubica! Letala so zaokrožila. Se vrnila. Dvakrat, trikrat. Odvrgla so nekaj lahkih bomb na postajo. Nič pomembnega niso zadele. Hujše tudi ni bil ranjen nihče. Med zadnjim naletom pa se je zgodilo tisto … (…………………..) Nekje na južnem koncu kolodvora je treščilo. Kakor da bi dva vlaka trčila. Dvignil sem glavo. Ravno sem še ujel z očmi. Od postajnega svetilnega stolpa je letela proti meni čudna prikazen. Lovec – pohabljenec, brez enega krila! To krilo, odsekano, menda ob stolpu razcefrano, je ravnokar udarilo blizu upognjenega droga ob tla. Lovec je začel padati. Hušknil je nad mano. Tako nizko, da bi ga lahko zagrabil. Z zevajočo rano na desni strani. (……………………….) Kot uročen sem se dvignil. Se zasukal za njim. Malo zatem je letalo treščilo drugič. V streho zadnje kmetije na severu. Ob poti proti Ivanjem selu. Strašno je počilo. Videl sem, kako so kosi letala frčali na vse strani. Plamen je zajel ostanke na tleh okrog hiše. V ognju je pokala municija. Ko so eksplozije prenehale, smo pohiteli do razbitin. Od pilota ni ostalo nič ………« Zadnji trije odstavki niso primerni za objavo.
Naslednji napad na Rakek je bil 14. februarja 1945, na pepelnično sredo. Umrlo je deset ljudi, večinoma domobranci. Uničen je bil južni del železniške postaje, skladišče firme Domicelj in domobranska ambulanta. Zaradi opuha je popokalo več okenskih šip. Včasih so zavezniška letala med napadi odmetavala letake z napisom: »Kadar nas slišite – bežite. Kadar nas vidite – se skrijte.« V skladu s tem navodilom in pod vtisom prejšnjega napada, ko pilota niso prepoznali, saj glave niso našli, je eden izmed krajanov z velikim smislom za humor, med tem drugim napadom vtaknil glavo v neko luknjo. Vse ostalo je bilo zunaj nje.
– Kaj pa delaš, so rekli ljudje, saj te bo ubilo!
– Pa bodo vsaj vedeli, kdo sem.
O pilotu, ki se je žrtvoval za našo svobodo in demokracijo pa v naslednjem prispevku.
Zahvaljujem se g. Danijelu Divjaku, ki me je povezal z g. Alešem Bedičem. Hvala tudi njemu in mojemu stalnemu in zanesljivemu viru Andreju Mekini.
Slovarček:
- MACR: Missing Air Craft Report – poročilo o pogrešani zračni posadki
- flak: splošno ime za nemške protiletalske topove, običajno so bili to hitrostrelni eno, dvo ali štiricevni topovi 20 mm. Zelo nevarni za letala ki so napadala v nizkem letu za više leteča pa ne.
Kraj: Rakek, slika letal nekje nad Italijo
Datum: 1944
Avtor: neznan
Zbirka: glej spletni naslov zgoraj
Skenirano: neznano
Oblika: datoteka