Na razglednici je prizor, kot ga vidimo izpod Lisca proti Velikim Blokam. Stebrov malen se skriva še malo bolj levo, od prizora, ki je na razglednici.
V Velikih Blokah so zgradili kasarne že pred vojno. Že takrat so jih uporabljali za nastanitev rezervistov. Na zadnji strani razglednice je sporočilo, ki ga je 6. 11.1939 svojemu bratu poslal rezervist Jere v Javor št. 8, Dobrunje pri Ljubljani.
V Velikih Blokah sta bila včasih dva malna. Malenski in Stebrov. Obeh se spomnim, vendar ne vem, do kdaj sta mlela.
Pri Stebrovih je nazadnje ostala samo še starejša ženica, ki jih je imela že krepko čez osemdeset. Bila je kar čila in zdrava in je sama skrbela zase.
Bilo pa je leta 1976, ko je bila zima huda in je v začetku leta zapadlo res veliko snega. Sneg v začetku marca na Blokah ni nič posebnega, tisto leta ga je bilo pa še posebno veliko. Bloška mladina se je sankala na Tabru, se kepala okoli štirne in kapelice, skratka bila nas je polna vsa vas. Tako nas je po dveh dneh meteža, ko je bilo snega krepko čez meter, prešinila misel, da Stebrova mati ne sploh morejo iz hiše, kaj šele, da bi si šli kaj v trgovino iskat. Tako smo se zmenila tri dekleta: Vanda Miklavčič, Silva Bahunek in jaz, da bi šle pogledat k njej, če kaj rabi.
Namenile smo se, da bi gazile mimo Lenčkovih po poti mimo njiv na Trznah in čez dva mostička preko Bloščice k njej. Ko smo štartale pri Lenčkovih, smo se udrle v sneg do podpazduhe, tako da smo si premislile in odšle v Gostilno k Šemetu, da bi tam nahecale kakšnega odraslega, da bi nam šel pomagat.
Hitro se nam je javil Srečo Ilenič z Rakeka, ki je takrat stanoval v Blokah. Tako je začel gaziti on, v sneg pa se je pogrezal “samo” do pasu. Ni zdržal več kot nekaj metrov. Potem je šla naprej druga, pa tretja, pa spet Srečo in tako smo po nekaj urah matranja prišli do Stebrovih.
Mati so bili na peči, čisto nasmejani in vedri. Takoj so zlezli s peči in nam skuhali čaj, oziroma je že bil skuhan in pomaknjen na stran starega štedilnika. Bila nas je vesela, vendar je skromno rekla: “Al imam vsega, saj toku malu rabm.” Vseeno nam je naročila par stvari iz trgovine, da smo jih prinesli drugi dan.
Ker smo bili popolnoma premočeni, smo se pred odhodom na peči za silo posušili in segreli. Seveda takrat ni bilo raznih flisov, termovelurjev in goretexa. Takrat smo bili oblečeni v doma naštrikane debele jope, pa štrikane nogavice in rokavice, in obuti v gumaste škornje, ki pa niso dosti pomagali, saj je bil v njih takoj sneg, ki pa se je lepo in hitro stopil.
No, nazaj je bila pot veliko lažja, naslednji dan pa še lažja, saj je bila pot že zgažena.
Nikoli ne bom pozabila tega dne, zdi se mi, da smo naredili dobro delo.
Slovarček:
- matrati se: močno se truditi
- gumasti škornji: gumijasti škornji
Prispevek je napisala: Breda Turšič.
Kraj: Velike Bloke
Datum: 1976 (dogodek), razglednica je bila poslana 6. 11. 1939
Avtor: neznan
Založil: Franc Korošec, trgovec in gostilničar, Velike Bloke
Zbirka: Knjižnica Jožeta Udoviča Cerknica
Skenirano: 10. 3. 2016
Oblika: razglednica
