Danes ni več nobenega spoštovanja do žensk. Da ne boste mislile, ko se boste že vse zmečkane, zgrbljene, upokojene (???) in s palčko pojavile na avtobusu, da vam bo kakšen mulc vstal in odstopil sedež. Pa tudi ve mlade mamice, ko boste imele že tolikšne trebuhe, da ne boste več vedele, kako izgledajo prsti na vaših nogah, nikar ne mislite, da se vam bo godilo kaj drugače. Vam so tudi namenjene besede ob dnevu materinstva. Dan žena, pravijo, se ne praznuje več.

Vedno sem mislila, naj starejši ne govorijo neumnosti ko pravijo, da so z malimi otroci majhne skrbi, z velikimi pa velike. To ne more biti res. Majhen otrok se kar naprej dere, pa ga moraš nahraniti, pa oblačiti, pa se pogovarjati z njim. Velik pa se sam obleče, sam nosi žlico v usta, pogovarja se pa lahko s prijatelji. Malo morgen! Ta stari imajo prav. Majhnega otroka postaviš v stajico in tam sigurno ostane. Potem gre pa v šolo in te kar naprej skrbi, če se je vse naučil, če je naredil nalogo, če je vzel tisto koruzo, katero je tovarišica naročila, da morajo za spoznavanje narave prinesti. Devet let! Zatem se vpiše v srednjo šolo in če mu že to uspe, se spet sekiraš, če bo prišel do mature in jo potem naredil, da bo lahko nadaljeval študij, ker danes morajo biti vsi študirani, delal pa ne bo nihče, saj dela tudi ni. Vmes te pa še skrbi, da ne bi zapadel v slabo družbo.

Takrat začnejo vsi malo brneti. Fantje se začnejo zanimat za punce in za motorje. Punce pa za take fante na motorjih. Če imaš fanta z motorjem te skrbi, da ga ne bi domov prinesli, če imaš pa punco, te pa skrbi, da ne bi ona kaj domov prinesla. Ko potem končno toliko zrastejo, da, če imajo srečo, dobijo službo in se poročijo, misliš, da si boš malo oddahnil. Prav jim je! Zdaj bodo imeli pa svoje otroke, naj pa še njih malo skrbi. Eno figco jih skrbi. Zdaj skrbi tebe za tri ali pa za štiri. To je celo življenje en perpetum trobile, no, sem mislila mobile.

Potem se pa še moški napihujejo in praznujejo štirideset mučenikov tako, kot da so sami največji mučeniki, čeprav je njihova največja muka ta, da se po kosilu zavalijo na kavč in preberejo Ekipo. Če je pa še kakšna tekma na televiziji pa še toliko bolje. Ja, pravica je prasica (se opravičujem). Ima najbrž prav zato zavezane oči.

Materinski dan praznujejo tudi tašče, čeprav niso preveč materinske do priženjenih članov. Imajo pa svoj spomenik v Ljubljani zraven živilske tržnice. Za tiste, ki jim ne potegne takoj naj povem, da je to Zmajski most. Ljubljanske tašče so morale biti res pasje, če so jih dali celo v grb. Seveda so tudi dobre tašče in te so izjeme, ki potrjujejo pravilo. Vseeno pa ni, da bi z njimi ravnali tako kot Janez, ki je svojo porinil skozi okno sedmega nadstropja. Potem je pa rekel, da je to storil zato, da bi videl, če zmaji res letijo. Tega ne vem, ogenj pa gotovo bruhajo. No, verjetno ne letijo ravno preveč, sicer bi moral imeti sveti Jurij avion, da bi ubil zmaja, tako je pa kar na konju opravil.

Leta 2008 je 25. marca zapadlo skoraj en meter, mokrega, težkega snega in sin, ki je električar, je prišel iz službe že pozno zvečer ves moker, premražen, lačen in zmatran, kljub temu mi je voščil za praznik.

»Kaj pa rožca?«

»Mati, malo ven poglej. Kje pa naj v takem rožo dobim?!«

MNENJE O MATERI

Pri štirih letih – Moja mama zna vse!
Pri osmih letih – Moja mama ve veliko! Precej veliko!
Pri dvanajstih letih – Moja mama pa ne ve prav vsega!
Pri štirinajstih letih – Jasno, moji mami se o tem niti ne sanja!
Pri šestnajstih letih – Mama? Ona je brezupno staromodna!
Pri osemnajstih – Ta stara baba? Čisto je ostala zadaj!
Pri petindvajsetih – No, mogoče se ji nekaj malega sanja o tem.
Pri petintridesetih – Preden se odločimo, preverimo še, kaj misli mama.
Pri petinštiridesetih – Zanima me, kaj bi rekla mama na to?
Pri petinšestdesetih – Želim si, da bi to pretehtala z mamo!

Če kaj drži, drži zadnja trditev. Samo prepozno se tega zavemo!