Razglednica Rakeka z neobičajnega razgledišča. Oko najprej ujame Sokolski dom. Hrast, ki je v ospredju, še stoji. Na levi je Belletova opekarna. Od te smreke proti železniški progi, nasproti Sokolskega doma, smo nabirali šmarnice in kukavice. Zvončki so bili drugje, kronice pa stran od zvončkov. Vse smo prešnofali. Cele dneve nas ni bilo, nikogar ni skrbelo. Lačni nismo bili, žejni tudi ne. Tudi klopov nismo nalovili. Prve zvončke in šmarnice je vedno nabrala Milka. Z informacijami ni bila skopa kot gobarji in je povedala, kje rastejo. Ponavadi jih je nesla komu na grob. Za cigareto ali dve pa so rožice krasile tvoje bivališče.
Rakek je bil fotografiran med leti 1905, ko je bil zgrajen Sokolski dom in 1929, ko so zgradili Gabrenjevo hišo. Vreme je lepo služilo. Kljub oblakom na nebu je sonce posvetilo na Rakek in njegovo polje.
To je prva slika Sokolskega doma, kjer se na strehi vidi tudi napis »Sokolski dom«. Dva človeka, od tega je ena ženska, gresta na njivo. Glede na to, da so sence skoraj pod drevesi, bi rekla, da je kmalu po južini. Če gresta delat, jima bo prekleto vroče.
Malo naprej, nasproti opekarne, smo imeli eno leto posajen krompir. Sadili smo ga konec aprila ali v začetku maja – ko so bili prazniki in smo bili frej. Vsled tega bi človek dejal, da bo šlo bolj na lahko. Vstali bomo ob osmih, popili kofe pa enega prižgali, potem pa gremo, recimo. Ampak ne pri naši mami. Dan se pri jutru lovi je rekel sosed ženi in jo v nedeljo zbudil ob šestih zjutraj. Tega se je držala tudi mama. Včasih je bila prvomajska budnica in so nas ob sedmi uri zjutraj vrgli v luft s plehmuziko. Za tiste, ki so bili še od prejšnjega dne na kresovanju, je bil to znak, da bo treba iti počasi le domov. Saj se ve – pošteni ljudje hodijo pri dnevu domov. Nekega prvega maja je pa naš ata naredil budnico, ko je na njivo peljal krompir in je šel s traktorjem, ki ropota kot sto hudičev, skozi ves Rakek, čeprav pelje bližnjica tudi po njivah. Zakaj bi pa drugi spali, če moramo mi vstati.
Stara cerkev sv. Urha z vzhodne strani. Še nikoli je nisem videla. Marsikaj na tej sliki vidim prvič. Med prvo svetovno vojno so v cerkvi pobrali srednji in veliki zvon, malega pa pustili. Po devetih letih so Rakovčani sklenili nabaviti nove zvonove in pri tem računali na dobrosrčnost in patriotizem rojakov v Ameriki. Prosili so jih za pomoč in prejeli 14.175 din. (Delavska plača je bila od 500 do 600 din, uradniška pa 1.200 din.) Darovali so tudi botri zvonov in krajani. Za vse darovalce je bila maša. Zvonove so iz najboljšega brona ulili v Strojni tovarni in livarni v Ljubljani. Na vsakem je bil napis »napravljen s prispevki amerikanskih rojakov«. Stali so 60.000 din. Na Rakek so ju pripeljali po cesti. Nasproti so jima do Planine šli fantje in dekleta. Tam so ju okrasili. V sprevodu med mlaji in zastavami so ju pripeljali na Rakek. Četrtega julija 1926, na god cerkvenega zavetnika sv. Urha, ju je posvetil cerkniški dekan Josip Juvanec. Enega so posvetili sv. Urhu, drugega sv. Janezu. Po posvetitvi je bilo darovanje in maša, nato so zvonova dvignili v zvonik. Prvič sta zapela po popoldanskih večernicah.
Na južnem delu pokopališča stoji vojaška kapelica. Na tej sliki je še zelo lepo ohranjena. Žal ni moč najti informacij o tem, kdaj so jo postavili in kdo je bil pobudnik. Podrli so jo leta 1942, ker je močno razpadala. Na severni strani je mrliška vežica. Rekli smo ji totenkamra. Imela je dva prostora. V enem je bil nekakšen lesen oder. Nanj so polagali mrliče, ki niso bili domačini, pa so umrli na Rakeku: berači, begunci, žrtve železniških nesreč … Domačini so na zadnjo pot počakali v domači hiši. V drugem prostoru je grobar hranil svoje orodje. Včasih si je na mrtvaškem odru tudi privoščil popoldanski počitek. Nekoč so na rakovškem pokopališču opravili ekshumacijo. Bila sem še zelo mlada. Ne spomnim se, katerega leta in zakaj so to storili. V totenkamri so potem naredili obdukcijo. Spomnim pa se, da mama ni dovolila, da bi šla firbec past.
En gospod, ki je obiskoval fakulteto osem let, je dejal, da je toliko časa trajalo zato, ker je temeljito študiral. Tako je bilo tudi z rakovško mrliško vežico. Dolgo je trajalo, ker so se dela temeljito lotili. Krajevna skupnost je že leta 1977 vložila vlogo za določitev lokacije, štiri leta kasneje pa vlogo za izdajo lokacijskega dovoljenja, ki je bilo izdano leto kasneje, gradbeno dovoljenje pa leta 1988. Deset let kasneje je bilo za novo mrliško vežico izdano uporabno dovoljenje. Nekje med tem časom so podrli staro totenkamro.
Na dolgi beli hiši ob današnji Postojnski cesti je napis »Avto-Garage«. Kdo bi imel tu garaže, mi ni uspelo ugotoviti. Tedaj so imeli vsi boljši hoteli na voljo tudi prostor za redke avtomobile. To so oglaševali tudi v časopisih. Eden od lastnikov prenočišča garaž ni imel. Njihov gost, Italijan, je šel vprašat lastnika drugega prenočišča, če lahko pripelje avto v njihovo garažo. Za tega lastnika se je po njegovem mnenju štelo, da zna italijansko in je turista pobaral: »Kje pa dormire, signor?« Italijan je povedal, lastnik pa ga je zavrnil: »No, no, signor, kjer dormire, tam parkire!!«
Gabrenjeva hiša z gostilno in prenočišči je še v gradnji. Dogradili so jo leta 1929. Vanjo se je naselila tudi pošta in se leta 1990 preselila v nove prostore na Partizanski cesti. Tudi na Domiceljevi hiši, kjer je bila do leta 1991 Ljubljanska banka, je nekakšen napis, ki nam ga ni uspelo razbrati.
Razglednico je izdalo Tujsko-prometno društvo za Notranjsko v Cerknici. Maja leta 1930 so v Cerknici sestavili odbor za ustanovitev Tujsko-prometnega društva za Notranjsko. Prvi občni zbor je bil septembra. Namen društva je bil nadzor turističnega (tujskega) prometa na Notranjskem, voditi, upravljati, urejati in pospeševati vse, kar bi povečalo turistične obiske. Društvo bi skrbelo za izboljšanje prometnih zvez, estetsko ureditev vasi, šport in zabavo ter prirejalo in organiziralo izlete na Notranjsko. Skrbeli naj bi za reklamo in propagirali lepote Notranjske po vsej Jugoslaviji in v tujini z izdajanjem razglednic, brošur, zemljevidov in prirejanjem poučnih predavanj. Občina Rakek se je vabilu takoj odzvala in sklenila, da pristopi k društvu kot eden od ustanovnih članov. Ustanovni občni zbor društva je bil 23. aprila 1939 v Žumrovem hotelu v Cerknici.
Slovarček:
- kukavica: roža iz družine kukavičevke (Orchidaceae). Je naša najpogostejša travniška kukavičevka, vendar pa je njena populacija v upadanju! Vzrok je zaraščanje tradicionalno oskrbovanih travnikov. Pri nas je zavarovana in uvrščena na Rdeči seznam ogroženih rastlin.
- ekshumacija: izkop ostankov umrle osebe
Viri:
- https://www.notranjski-park.si/izobrazevalne-vsebine/rastlinski-svet/kukavicevke/navadna-kukavica
- Domoljub: slovenskemu ljudstvu v poduk in zabavo (29.07.1926), letnik 39, številka 30. URN:NBN:SI:DOC-GAA2ABBF from http://www.dlib.si
- Slovenec: političen list za slovenski narod (24.08.1930), letnik 58, številka 193. URN:NBN:SI:DOC-YR7KAF50 from http://www.dlib.si
- Jutro: dnevnik za gospodarstvo, prosveto in politiko (08.04.1939), letnik 20, številka 83. URN:NBN:SI:DOC-5NWHX97P from http://www.dlib.si
Kraj: Rakek
Datum: 1928
Avtor: neznan
Zbirka: Turistično prometno društvo za Notranjsko – Martin Carneluti
Skenirano: 6. 3. 2023
Oblika: razglednica