Sliki sta iz albuma Jerneja Malovrha. Na obeh zadaj piše »poleti 1917«. Mogoče sta nastali isti dan, vsekakor pa ne daleč narazen. V starosti otrok ni opaziti razlike, le oblečena sta drugače. In prav fletna sta.
Na sliki mi je najprej padla v oči begonia rex, po naše kraljevska begonija. Ta je res kraljevska. Podobno je imela moja mama. Rože sem zalivala jaz po ZKP-ju (zdravi kmečki pameti) – velika roža rabi veliko vode. Sem jo utopila. Ata, ki ni maral rož in je govoril, da je to plevel, je dejal: »Pa je en plevel manj.« Na živce so mu šle tudi zato, ker so bile na okenskih policah, pa ni dobro ven videl. Mama ni rekla nič, vem pa, da ji ni bilo prav. Ko sem brskala po strani kitajske spletne trgovine, sem našla slike kraljevskih begonij. Bile so v vseh barvnih kombinacijah, ki si jih lahko zamislite. To moram imeti! Sin mi je naročil semena. Brez poštnine, 50 semen 96 centov. Tako rekoč nič. Vredna so bila pa ravno toliko, ker nobeno ni vzkalilo. Nekaj let kasneje sem tako rožo videla pri Boži. Pri naslednjem obisku sem že dobila vsajen list. Ta raste. Ni kitajska. Tolikšna, kot je ta na sliki, bo pa šele čez dvajset let. Če ne bo prej obupala nad mano.
Janez in Micka sta izmišljeni imeni. Vse ostalo je res. To ni ena žlahtna štorija, to je zgodba o družini, različnih otrocih in nenavadnem obnašanju krščanske žene. Micka in Janez sta se spoznala v Ljubljani. Ona je bila tam zaposlena, on je še študiral. Po diplomi sta se poročila. Naselila sta se nedaleč stran od njegovega rojstnega kraja, da je lahko skrbel za ostarelo mater. Ona matere že dolgo ni več imela. Kmalu se jima je rodil Jože. Par let za njim še Tone. Bili so srečna družina. Otroka sta bila lepo vzgojena in ubogljiva. Mlajši je že v srednji šoli spoznal dekle. Po odsluženem vojaškem roku sta se poročila. Živela sta v hiši njenih staršev, ki sta bila na delu v tujini. Dobila sta dva otroka. Tone in njegova žena sta se s starši lepo razumela. Obiskovala sta ju v stanovanju in na vikendu, ki je bil na obrobju lepega kostanjevega gozda. Jože je študiral v Ljubljani. Po končanem študiju se je zaposlil v podjetju, kjer sta delala že oče in brat. Prvega je zanimalo marskikaj, le ženske ne preveč. Pa ni bil narobe zvezan. Rad je bral, gledal filme, poslušal glasbo in se navdušeno ukvarjal z elektrotehniko. Svojim željam je največkrat ustregel v tujini. Z dobro plačo si je to lahko privoščil. Ker je bil oče član partije, se je vanjo vpisal tudi Jože. Ta je bil že sredi tridesetih let, ko je spoznal krščansko dekle svojih let. Recimo ji Ana. Bila je pobožna in cerkvena pevka. Zaradi nje je šel h krstu, obhajilu in birmi, da sta se lahko cerkveno poročila. Nekdaj pameten in razgledan fant, svojih prepričanj in pokončne drže se je popolnoma podredil njeni volji oziroma zahtevam. Ljubezen nam je vsem v pogubo! Leto po poroki je prišel prvi otrok, čez tri leta drugi.
Janez in Micka sta bila že upokojena in sta živela na vikendu. Družina ju je pogosto obiskovala. Še preden pa sta šla otroka/vnuka v šolo, so obiski prenehali. Ni bilo več telefonskih klicev. Mobitelov še ni bilo, na stacionarnem telefonu se ni videlo, kdo kliče. Micki je nekoč uspelo ujeti snaho Ano na telefon in jo vprašala, zakaj več ne pridejo. Odgovor je bil da zato, ker je eden od otrok dobil klopa. Če mene vprašate – beden izgovor. Kaj je bilo v resnici, ne bomo nikoli vedeli. Več kot dvajset let po tem je Micka umrla. Janez je bil skrušen. Tone in njegova žena sta vse uredila. Pogreb je bil lep, tak, kot si ga je Micka zaslužila. Bilo je veliko rož in sveč, lep obred. Vsi smo bili tam le njenega sina – Jožeta z družino ni bilo. Kaj naredi baba s človekom in kako ji to uspe, da niti na pogreb svoje matere ne pride?!
Kraj: Gorica
Datum: 1917
Avtor: neznan
Zbirka: Jernej Malovrh
Skenirano: 8. 3. in 15. 2. 2020
Oblika: fotografiji