Oče je umrl pred štiridesetimi leti. Nikoli ni veliko govoril o svoji mladosti, češ, kaj pa naj govorim, po sili razmer sem bil sedem let v uniformi … Med njegovimi vzorno urejenimi papirji, kakor moji najbrž ne bodo nikoli, šele zdaj podrobneje razbiram, kakšna je bila nemara tedaj njegova pot, ki mu je zaznamovala fantovska leta.
Malo čez dvajset let je bil star, ko je bil 17. aprila 1939 vpoklican k vojakom, in ta lepa stara razglednica Cerknice s pisanimi okoliškimi polji, drevoredom, zelško cerkvijo na gričku in Javorniki v ozadju, ki mu jo je pisala najstarejša sestra Štefka, izpričuje, da je julija 1939 v Beogradu, na Topčideru, razporejen v 1. baterijo artilerijskega polka Kraljeve garde, služil vojaški rok. V začetku aprila 1941 je bil še tam, in ko so Nemci napadli Beograd, je njegova enota 13. aprila 1941 pri Pančevu padla v roke napadalcem in tako je postal vojni ujetnik, ki so ga skupaj z množico drugih odgnali neznano kam.
V Mramorjevi družini na Gornjem Jezeru so imeli štiri sinove, a vojne nobeden ni preživel doma ali vsaj v bližini. Henrik je bil zaprt nekje pri Peruggi in potem v Nemčiji, Leopold v Sieni, Matija v Trevisu, Jakoba pa je pogoltnila Nemčija in doma dolgo niso vedeli, kje je in ali je sploh še živ. Zaprosili so Rdeči križ Ljubljanske pokrajine za poizvedbo o njem. S Poizvedovalnega oddelka v Ljubljani so jim po več mesecih negotovosti decembra 1941 posredovali sporočilo nemškega Rdečega križa iz Berlina, da se Jakob Mulec pod številko 16927 nahaja v Stalag III. C., in naj mu izvolijo tja poslati pošto. Z odličnim spoštovanjem se je na dokument podpisala Vera Adlešič … (S črnilom je ob naslovu na dokumentu pozneje (?) pripisana še črka B, ki čisto mogoče pomeni naslov brata Henrika, ki je po kapitulaciji Italije končal v nemškem taborišču s tem imenom, vsaj koliko se spomnim pripovedovanja o tem.)
Redko in strogo cenzurirano dopisovanje z domačimi na Gornjem Jezeru je potem trajalo vsa štiri leta, ko je bil Jakob na prisilnem delu v Nemčiji. Ohranilo se je nekaj pisem, imen in naslovov. Pisma so na natisnjenem taboriščnem obrazcu, le eno je videti kot zasebno in vsebuje tudi privatni naslov iz Blumberga pri Berlinu. Oče v njem piše svojemu staremu očetu na Bločice, naj mu pošlje pismo na ta naslov, vendar naj njega ne omenja, ker je prepovedano tako pisati … Torej je morda nekje vzpostavil zasebni stik, ki bi omogočal pisanje mimo cenzure, a ni znano, ali je zveza delovala.
V štirih letih ujetništva je bil oče večkrat premeščen. Vedela sem že za prisilno delo v Alt Drewitzu, Blumberg pri Berlinu pa se je pokazal šele zdaj. Morda so celo slike iz teh prispevkov iz Blumberga in ne iz Alt Drewitza. Kako naj bi vedela?… Iz pisem pa je razvidno, da je oče nekaj časa še imel upanje, da bo morda kmalu šel domov, ker eno od njih omenja, da so nekateri iz skupine že šli domov … Navaja naslov Hrvata Blaža Kuhna iz Rume, kateremu naj bi Mramorjevi pisali od doma, da bi jim on povedal več o razmerah v taborišču v Nemčiji … Bojim pa se – glede na ne preveč hrvaško zveneči priimek – da Blaž nikoli več ni videl svoje Rume …
Iz pisem in po vojni zapisanih pričevanj sojetnikov sem razbrala, da je oče delal na kmetijah pri pridelavi hrane, v vrtnarstvu, v rastlinjakih in pri izdelavi steklenih oken za rastlinjake. O tem je po vojni tudi uradno pričal sojetnik Janko Bombač z Rakeka, s katerim sta bila največ skupaj, navedenih pa je še nekaj imen njegovih sojetnikov.
Ko je bilo vojne končno konec, se je oče znašel v taborišču za repatriacijo vojnih ujetnikov, kjer je v Muenchnu dobil izkaznico, katere ostanki so na spodnji sliki, na njej pa datum 20. junij 1945. Potovanje domov je trajalo do 4. julija 1945.
Skromen razpadajoč listek govori o njegovem prihodu v domače kraje in takojšnji mobilizaciji k Narodni milici. Nekdo se je namučil, da je na pisalni stroj z množico napak zapisal tudi številki orožja, ki ga je Jakob Mulec takrat dobil: pištola št. 1829, brzostrelka št. 2143/2. Dnevno je potem potoval na avtobusu kot varnostnik in vojaški kurir(?) na progi Rakek – Lož- Prezid in nazaj kot je mogoče razbrati iz še enega dokumenta, dokler ni bil čez dobrih šest mesecev končno odpuščen oziroma demobiliziran. Iz tistega časa se je očeta še po dolgih desetletjih spomnil Ludvik Strle, s katerim sta se skupaj znašla na postaji Narodne milice v Grahovem.
Ob prejemu spodnjega papirja si je najbrž globoko oddahnil, čeprav gotovo upravičeno s senčico dvoma in nezaupanja. Končno doma, končno svoboden?
Viri:
- dokumenti iz očetovega arhiva, pripovedi sorodnikov
Kraj: razglednica Cerknice, založil Jakob Krajnc
Datum: 1939, dokumenti pozneje do leta 1946
Avtor: ni znan
Zbirka: Milena Ožbolt
Skenirano: 23. 8. 2023
Oblika: razglednica in 4 dokumenti